Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Zadeva C-433/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Člena 49 ES in 50 ES – Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti v gradbenem sektorju – Boj proti davčnim goljufijam v gradbenem sektorju – Nacionalna ureditev, ki nalaga odtegljaj 15 % od plačil sopogodbenikom, ki niso registrirani v Belgiji – Nacionalna ureditev, ki uvaja solidarno odgovornost za davčne dolgove sopogodbenikov, ki niso registrirani v Belgiji“

Povzetek sodbe

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja

(člena 49 ES in 50 ES)

Država članica, ki naročnikom in podjetnikom, ki sodelujejo s tujimi sopogodbeniki, ki niso registrirani, nalaga, da pri upravnih organih te države članice položijo odtegljaj, ki znaša 15 % zneska, plačanega za opravljena dela, in tem istim naročnikom in podjetnikom naloži solidarno odgovornost za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov, ne izpolni obveznosti iz členov 49 ES in 50 ES.

Obveznosti odtegnitve in solidarne odgovornosti, čeprav brez razlikovanja veljata za sodelovanje z neregistriranim izvajalcem, pa če ima sedež v zadevni ali drugi državi članici, namreč predstavljata oviro za svobodo opravljanja storitev, ker lahko neregistrirane izvajalce in izvajalce, ki nimajo sedeža v tej državi članici odvračata od vstopa na trg, da bi tam opravljali storitve, oziroma odvračata naročnike in podjetnike od izbire storitev omenjenih izvajalcev.

Nujnost boja proti davčnim goljufijam torej ne zadostuje za utemeljitev uporabe obveznosti odtegnitve in solidarne odgovornosti na splošno in brez razlikovanja za vse ponudnike storitev, ki nimajo sedeža v zadevni državi članici in tam niso registrirani, saj nekateri od njih načeloma niso davčni zavezanci za davke in druge dajatve, katerih izterjavo zagotavljajo ti ukrepi, in ker obstajajo manj omejevalni načini za izterjavo davkov in drugih dajatev, za katere bi lahko bili takšni izvajalci v nekaterih primerih zavezani.

(Glej točke od 30 do 32, 36, 37, 42 in točko 1 izreka.)







SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 9. novembra 2006(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Člena 49 ES in 50 ES – Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti v gradbenem sektorju – Boj proti davčnim goljufijam v gradbenem sektorju – Nacionalna ureditev, ki nalaga odtegljaj 15 % od plačil sopogodbenikom, ki niso registrirani v Belgiji – Nacionalna ureditev, ki uvaja solidarno odgovornost za davčne dolgove sopogodbenikov, ki niso registrirani v Belgiji“

V zadevi C-433/04,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 8. oktobra 2004,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa D. Triantafyllou, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Kraljevini Belgiji, ki jo zastopa E. Dominkovits, zastopnica, skupaj z B. van de Walle de Ghelckejem, odvetnik,

tožena stranka,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, J. N. Cunha Rodrigues in E. Levits (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. aprila 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da je naročnikom in podjetnikom, ki sodelujejo s tujimi sopogodbeniki, ki niso registrirani v Belgiji, naložila, da odtegnejo 15 % zneska, plačanega za opravljena dela (v nadaljevanju: obveznost odtegnitve), in da je tem istim naročnikom in podjetnikom naložila solidarno odgovornost za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov, ki niso registrirani v Belgiji (v nadaljevanju: solidarna odgovornost), ni izpolnila obveznosti iz členov 49 ES in 50 ES.

 Nacionalni pravni okvir

2        Belgijski zakonik o dohodnini iz leta 1992, potrjen s kraljevim odlokom z dne 10. aprila 1992 (dodatek k Moniteur belge z dne 30. julija 1992), kakor je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne 26. decembra 1998 o ukrepih za spremembo zakonodaje o solidarni odgovornosti za dolgove za socialno varnost in davčne dolgove na podlagi člena 43 zakona z dne 26. julija 1996 o posodobitvi socialne varnosti in zagotovitvi preživetja zakonitih pokojninskih sistemov (Moniteur belge z dne 31. decembra 1998, str. 42140, v nadaljevanju: ZD 1992), v naslovu VII, ki zadeva uvedbo in izterjavo davkov, zajema poglavje VIII z naslovom „Izterjava davka“, v katerem je oddelek II naslovljen „Dejavnosti, ki jih je treba poveriti registriranemu podjetniku“.

3        Ta oddelek se nanaša na različne dejavnosti v gradbenem sektorju, ki jih v skladu s členom 400(1) ZD 1992 opredeljuje kraljevi odlok.

4        Člen 402 ZD 1992 določa:

„1. Naročnik, ki dela iz člena 400(1) poveri podjetniku, ki ob sklenitvi pogodbe ni registriran, je solidarno odgovoren za plačilo davčnih dolgov svojega sopogodbenika.

2. Podjetnik, ki dela iz člena 400(1) poveri podizvajalcu, ki ob sklenitvi pogodbe ni registriran, je solidarno odgovoren za plačilo davčnih dolgov svojega sopogodbenika.

[…]

5. Solidarna odgovornost je omejena na 35 % skupne cene del, ki so naročena neregistriranemu podjetniku ali podizvajalcu, brez davka na dodano vrednost.

Naložiti jo je mogoče za plačilo glavnice, pribitkov, stroškov in obresti, ne glede na datum nastanka:

(1) vseh dolgov zaradi neposrednih davkov in dajatev, podobnih dohodnini, za davčna obdobja, v katerih so zadevna dela opravljena, in za prejšnja davčna obdobja;

(2) vseh dolgov zaradi odbitkov za obdobja, v katerih so dela opravljena, in za prejšnja obdobja;

(3) tujih davčnih dolgov, za izterjavo katerih se zahteva pomoč v okviru mednarodne konvencije.

[…]“

5        Člen 403 ZD 1992 določa:

„1. Naročnik, ki podjetniku, ki ob plačilu ni registriran, plača ceno del iz člena 400(1) v celoti ali deloma, mora pri plačilu odtegniti 15 % dolgovanega zneska brez davka na dodano vrednost in ga plačati uradniku, ki ga imenuje Kralj, v skladu s postopki, ki jih določi slednji.

2. Podjetnik, ki podizvajalcu plača ceno del iz člena 400(1) v celoti ali deloma, mora pri plačilu odtegniti 15 % dolgovanega zneska brez davka na dodano vrednost in ga plačati uradniku, ki ga imenuje Kralj, v skladu s postopki, ki jih določi slednji.

Vendar je podjetnik pod pogoji in v skladu s postopki, ki jih določi Kralj, oproščen obveznosti odtegnitve in plačila zneska iz pododstavka 1, če je podizvajalec ob plačilu registriran kot podjetnik.

3. Če je potrebno, se zneski, plačani zaradi izvajanja tega člena, odbijejo od zneska, za katerega je naročnik ali podjetnik odgovoren v skladu s členom 402.“

6        Člen 404 ZD 1992 določa, da če odtegnitev iz člena 403 tega zakonika ni izvedena, se naročniku, v primeru iz člena 403(2) navedenega zakonika pa podjetniku, naloži upravna kazen, ki je dvakrat višja od dolgovanega zneska.

7        Člen 406(1) ZD 1992 določa:

„Z zneskom, plačanim zaradi izvajanja člena 403, se najprej poravnajo davčni dolgovi iz člena 402, globe in nato dolgovi v zvezi z davkom na dodano vrednost.“

8        Člen 407 ZD 1992 izključuje uporabo členov 402 in 403 za naročnika, ki je fizična oseba in naroča dela v izključno zasebne namene.

9        Dejavnosti iz člena 400(1) ZD 1992 so določene v členu 1 kraljevega odloka z dne 26. decembra 1998 o izvajanju členov 400, 401, 403, 404 in 406 ZD 1992 in člena 30a zakona z dne 27. junija 1969 o spremembi arrêté-loi z dne 28. decembra 1944 o socialni varnosti delavcev (Moniteur belge z dne 31. decembra 1998, str. 42147). V skladu s prvim odstavkom navedenega člena 1 gre za te dejavnosti:

„(1) izvajanje gradbenih del. Za ‚gradbeno delo‘ šteje vsaka gradnja, predelava, dokončanje, opremljanje, popravljanje, vzdrževanje, čiščenje, rušenje nepremičnine v celoti ali delno ter vsaka transakcija, ki zajema dobavo premičnin in njihovo namestitev v nepremičnino, tako da ta premičnina postane po svoji naravi nepremičnina;

(2) vsaka transakcija – tudi tista, ki ni zajeta v prvem odstavku – dobave in namestitve v stavbi:

a) vseh ali dela sestavnih delov centralnega ogrevanja ali klimatske naprave, vključno s pečmi, rezervoarji in napravami za uravnavanje in nadzor grelcev za vodo ali radiatorjev;

b) vseh ali dela sestavnih delov sanitarnega sistema v stavbi in, splošneje, vseh nameščenih naprav za sanitarno ali higiensko uporabo, ki so povezane z vodovodom ali kanalizacijo;

c) vseh ali dela sestavnih delov električne napeljave v stavbi, brez svetilnih naprav in luči;

d) vseh ali dela sestavnih delov električnega zvonca, požarnih detektorjev in sistemov proti kraji, internega telefona;

e) omar, odtokov, pomivalnih korit in omaric pod pomivalnimi koriti, umivalnikov in omaric pod umivalniki, nap, ventilatorjev in prezračevalnikov, ki so v kuhinji ali kopalnici;

f) žaluzij, rolet in naoknic, ki so nameščene zunaj stavbe;

(3) vsaka transakcija, tudi tista, ki ni zajeta v prvem odstavku, ki se nanaša na dobavo in namestitev stenskih ali talnih oblog v stavbi, ne glede na to, ali se namestijo v stavbo ali pa je za namestitev potreben le razrez na kraju samem na dimenzije površin, ki jih je treba pokriti;

(4) namestitev, vgradnja, popravila, vzdrževanje in čiščenje blaga iz drugega in tretjega odstavka;

(5) dajanje na razpolago osebja, da bi se opravila dejavnost iz tega člena.“

10      Člen 23 navedenega kraljevega odloka, ki spreminja člen 209 kraljevega odloka o izvajanju (ZD 1992) z dne 27. avgusta 1993, določa postopke za povrnitev zneskov, odtegnjenih na podlagi člena 403 ZD 1992. V skladu z navedenim členom 23 velja, da če se zneski, ki so bili odtegnjeni, niso uporabili za poravnavo davčnih dolgov, se ti vlagatelju zahtevka povrnejo kar najhitreje, in sicer najpozneje v šestih mesecih od vložitve zahtevka za povrnitev.

 Predhodni postopek

11      Komisija je s pisnim opominom z dne 13. februarja 2001 in nato z obrazloženim mnenjem z dne 23. oktobra 2001 Kraljevino Belgijo obvestila, da meni, da nacionalne določbe o obveznosti odtegnitve in solidarne odgovornosti niso v skladu s členoma 49 ES in 50 ES. Z navedenim mnenjem je državo članico pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem v dveh mesecih od njegove vročitve. Ker je Komisija presodila, da odgovor Kraljevine Belgije na navedeno mnenje ni zadovoljiv, je vložila to tožbo.

 Tožba

 Predmet tožbe

12      Najprej je treba navesti, da je belgijska vlada izpodbijala ravnanje Komisije in trdila, da bi bilo treba pred preučitvijo obveznosti odtegnitve in solidarne obveznosti preučiti obveznost registracije, ker sta obveznost odtegnitve in solidarne odgovornosti sestavni del širšega sistema boja proti davčnim goljufijam. Belgijska vlada je zatrjevala, da če pravo Skupnosti ne nasprotuje obveznosti registracije, je treba šteti, da sta obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost v skladu z njim.

13      V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da vprašanje skladnosti obveznosti registracije s pravom Skupnosti ni nujno odločilno za skladnost obveznosti odtegnitve in solidarne odgovornosti s pravom Skupnosti.

14      Tako – in v nasprotju s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 4. maja 2006 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu (C-98/04, ZOdl., str. I-4003) – je mogoče preučitev obveznosti odtegnitve in solidarne obveznosti ločiti od preučitve obveznosti registracije.

 Zatrjevana neizpolnitev obveznosti

 Trditve strank

15      Komisija zatrjuje, da sta obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost v nasprotju s členoma 49 ES in 50 ES, ker naročnike in podjetnike odvračata od tega, da bi sodelovali s sopogodbeniki, ki nimajo sedeža v Belgiji in tam niso registrirani, in tako dejansko ovirata ponudnike storitev, ki v Belgiji nimajo sedeža in tam niso registrirani, ki pa bi želeli v tej državi ponuditi svoje storitve.

16      Komisija meni, da niti obveznost odtegnitve niti solidarna odgovornost nista utemeljena ukrepa.

17      V zvezi z obveznostjo odtegnitve Komisija trdi, da če davčni dolgovi, katerih izterjavo želijo belgijski organi s to obveznostjo zagotoviti, ne obstajajo, obveznosti odtegnitve v večini primerov, ko ponudnik storitev, ki nima sedeža v Belgiji, tam opravlja dela na podlagi svobodnega opravljanja storitev, ni mogoče utemeljiti z nobenim nujnim razlogom preprečevanja davčnih goljufij.

18      Komisija zatrjuje, da splošna uporaba te obveznosti presega cilj, ki mu sledi, in da je mogoče v posebnih primerih, ko naj bi se davčni dolgovi plačali ali izterjali v Belgiji, uporabiti druge ukrepe, ki so manj strogi in bolj prilagojeni sledenemu cilju.

19      V zvezi s solidarno odgovornostjo Komisija zatrjuje, da je nesorazmerna, ker naj bi obstajali manj strogi ukrepi za zagotovitev plačila ali izterjave morebitnih davčnih dolgov sopogodbenika.

20      Poleg tega Komisija izpodbija uporabo solidarne odgovornosti naročnika ali podjetnika ne samo za davčne dolgove sopogodbenika za dela, ki so bila opravljena zanj, ampak tudi za vse njegove davčne dolgove za obdobja dela in za prejšnja obdobja, kar zajema tudi odgovornost za davčne dolgove za dela, opravljena za druge osebe.

21      Komisija prav tako ugovarja avtomatični uporabi solidarne odgovornosti, ne da bi obstajala kakršnakoli napaka pri delu naročnika ali podjetnika, in dodaja, da dejstvo, da naročnik ali podjetnik, ki je solidarno odgovoren za plačilo davčnih dolgov, nima možnosti izpodbijanja njihove utemeljenosti, pomeni kršitev pravice do obrambe.

22      Belgijska vlada ugovarja, da obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost kot načina izterjave davčnih dolgov v gradbenem sektorju ne omejujeta niti dostopa na trg niti svobodnega opravljanja storitev. Ker se sporni ukrepi uporabljajo brez razlikovanja tako za sopogodbenike s sedežem v Belgiji kot za podjetja s sedežem v drugi državi članici, naj Komisija ne bi dokazala, da bi belgijski izvajalci manj sodelovali z neregistriranimi sopogodbeniki s sedežem v drugi državi članici kot z belgijskimi neregistriranimi sopogodbeniki.

23      Poleg tega belgijska vlada zatrjuje, da so sporni ukrepi utemeljeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu v zvezi z bojem proti davčnim goljufijam v gradbenem sektorju. Belgijska vlada meni, da sta obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost del bolj splošnejšega sistema odvračanja od goljufij in njihovega preprečevanja, katerega cilj je na eni strani spodbujati sodelovanje z registriranimi sopogodbeniki in na drugi strani zagotoviti izterjavo davčnih dolgov neregistriranih sopogodbenikov.

24      Belgijska vlada poleg tega izpodbija trditev Komisije, da naj na splošno tuji ponudniki storitev ne bi bili davčni zavezanci za neposredne in posredne davke v Belgiji. Navaja zlasti, da kadar gradbeni projekt presega določeno obdobje, se ustvarjeni dobiček obdavči z davkom za nerezidente Belgije, tako kot se naloži na plačila, ki jih je podjetje, ki tak projekt izvaja, plačalo osebju, zaposlenemu v Belgiji, tako da je lahko tuji ponudnik storitev dolžan plačati akontacije dohodnine v zvezi s temi plačami. Prav tako bi lahko bil ponudnik storitev dolžan plačati te akontacije v zvezi s plačami, ki so bile izplačane tujemu osebju, ki je bilo v dvanajstih mesecih v Belgiji zaposleno več kot 183 dni, ali osebju s stalnim prebivališčem v Belgiji. Poleg tega je belgijska vlada navedla več primerov, ko je ponudnik storitev s sedežem v drugi državi članici davčni zavezanec za davek na dodano vrednost, zlasti kadar sopogodbenik tega ponudnika storitev ni zavezan predložiti obračuna davka na dodano vrednost (na primer bolnišnice in izobraževalne ustanove) ali pa je davčni zavezanec s sedežem v tujini, ki v Belgiji nima niti stalne poslovne enote niti odgovornega zastopnika.

25      Belgijska vlada zatrjuje, da če na ravni Skupnosti ni uskladitve, ni mogoče nesorazmerno določiti pravil, ki se uporabljajo na splošno in brez razlikovanja, da bi se zagotovil učinkovit boj proti davčnim goljufijam v gradbenem sektorju, pri čemer se sklicuje na sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments (C-384/93, Recueil, str. I-1141),

26      Poleg tega zatrjuje, da se je izterjava davčnih dolgov po običajnih metodah (zlasti po sodni poti a posteriori) v primeru posrednikov delovne sile izkazala za neučinkovito.

27      Zlasti v zvezi s solidarno odgovornostjo belgijska vlada navaja, da naj bi se Komisija napačno opirala na položaj belgijskih naročnikov in podjetnikov, namesto da bi preučila položaj neregistriranih sopogodbenikov in presodila sorazmernost zadevnih ukrepov glede na sledeni cilj.

 Presoja Sodišča

28      Za uvod je treba opozoriti, da na podlagi ustaljene sodne prakse člen 49 ES ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, čeprav se ta omejitev brez razlikovanja uporablja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če je taka, da prepove ali drugače ovira dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, v kateri ta zakonito opravlja podobne storitve (glej v tem smislu sodbe z dne 25. julija 1991 v zadevi Säger, C-76/90, Recueil, str. I-4221, točka 12; z dne 7. februarja 2002 v zadevi Komisija proti Italiji, C-279/00, Recueil, str. I-1425, točka 31; z dne 13. februarja 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C-131/01, Recueil, str. I-1659, točka 26; z dne 19. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-244/04, ZOdl., str. I-885, točka 30, in z dne 15. junija 2006 v zadevi Komisija proti Franciji, C-255/04, ZOdl., str. I-5251, točka 37).

29      Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 25 sklepnih predlogov, se prepoved, določena s Pogodbo ES, nanaša na ukrepe, ki bi lahko izvajalca odvrnili od svobodnega opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbe z dne 29. novembra 2001 v zadevi De Coster, C-17/00, Recueil, str. I-9445, točka 33; z dne 11. decembra 2003 v zadevi AMOK, C-289/02, Recueil, str. I-15059, točka 36, in z dne 18. marca 2004 v zadevi Leichtle, C-8/02, Recueil, str. I-2641, točka 32).

30      V obravnavani zadevi dejstvo, da mora naročnik ali podjetnik na podlagi člena 403 ZD 1992 za belgijsko upravo odtegniti znesek, ki ustreza 15 % cene, navedene na računu, ki ga je izstavil neregistrirani ponudnik storitve, temu ponudniku storitev odvzema možnost, da bi takoj razpolagal z delom svojega dohodka, ki mu bo povrnjen šele na koncu posebnega upravnega postopka. Slabosti, ki jih ima obveznost odtegnitve za ponudnike storitev, ki v Belgiji niso registrirani in tam nimajo sedeža, jih torej lahko odvrnejo od vstopa na belgijski trg, kjer bi opravljali storitve v gradbenem sektorju.

31      Prav tako dejstvo, da je naročnik ali podjetnik, ki sklene pogodbo s ponudnikom storitev, ki ni registriran v Belgiji, na podlagi člena 402 ZD 1992 solidarno odgovoren za vse davčne dolgove tega ponudnika storitev iz prejšnjih davčnih obdobij do 35 % cene del, ki se bodo opravila, lahko tega naročnika ali podjetnika odvrne od sodelovanja s ponudnikom storitev, ki v Belgiji ni registriran in tam nima sedeža, ki pa podobne storitve zakonito opravlja v državi članici, v kateri ima sedež. Čeprav se solidarna odgovornost uporablja brez razlikovanja pri sodelovanju z neregistriranim ponudnikom storitev, ne glede na to, ali ima sedež v Belgiji ali v drugi državi članici, je treba vseeno ugotoviti, da se s sporno določbo – ne da bi se ponudnikom storitev, ki v Belgiji nimajo sedeža in tam niso registrirani, odvzemala možnost, da tam opravljajo svoje storitve – otežuje vstop na belgijski trg.

32      Obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost torej pomenita omejitev svobodnega opravljanja storitev.

33      Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da bi bilo mogoče nacionalno ureditev na področju, ki še ni bilo usklajeno na ravni Skupnosti in ki se brez razlikovanja uporablja za vse osebe ali podjetja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju zadevne države članice, ne glede na njen omejevalni učinek na svobodno opravljanje storitev upravičiti, če gre za višji razlog v javnem interesu in ta interes še ni zaščiten s pravili, ki jim je podvržen ponudnik v državi članici, v kateri ima sedež, če je primerna za zagotovitev uresničitve zadevnega cilja in ne presega tega, kar je za njegovo dosego nujno potrebno (glej sodbe z dne 23. novembra 1999 v združenih zadevah Arblade in drugi, C-369/96 in C-376/96, Recueil, str. I-8453, točki 34 in 35; z dne 24. januarja 2002 v zadevi Portugaia Construções, C-164/99, Recueil, str. I-787, točka 19, in z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-445/03, ZOdl., str. I-10191, točka 21, ter zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nemčiji, točka 31; Säger, točka 15, in Komisija proti Italiji, točka 33).

34      Ker belgijska vlada zatrjuje, da so sporni ukrepi upravičeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ki se nanašajo na boj proti davčnim goljufijam v gradbenem sektorju, je treba preučiti, ali je mogoče tako utemeljitev sprejeti.

35      Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da se je za utemeljitev omejitev izvajanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, mogoče sklicevati na boj proti davčnemu izogibanju in na učinkovitost davčnega nadzora (glej sodbe z dne 8. julija 1999 v zadevi Baxter in drugi, C-254/97, Recueil, str. I-4809, točka 18; z dne 26. septembra 2000 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-478/98, Recueil, str. I-7587, točka 39, in z dne 4. marca 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C-334/02, Recueil, str. I-2229, točka 27), in prav tako navedlo, da naj splošna domneva o davčnem izogibanju ali goljufijah ne bi zadostovala za utemeljitev ukrepa, ki ogroža cilje Pogodbe (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Belgiji, točka 45, in Komisija proti Franciji z dne 4. marca 2004, točka 27).

36      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da čeprav so lahko v posameznih primerih, ki jih navaja belgijska vlada, ponudniki storitev, ki nimajo sedeža v Belgiji in tam niso registrirani, davčni zavezanci za davke in druge dajatve, katerih izterjavo zagotavljata obveznost odtegnitve in solidarna odgovornost, uporaba teh ukrepov ni omejena na te primere.

37      Nujnost boja proti davčnim goljufijam torej ne zadostouje za utemeljitev uporabe obveznosti odtegnitve in solidarne odgovornosti na splošno in brez razlikovanja za vse ponudnike storitev, ki nimajo sedeža v Belgiji in tam niso registrirani, čeprav nekateri od njih načeloma niso davčni zavezanci za zgoraj navedene davke in druge dajatve.

38      Ker se sporni ukrepi uporabljajo avtomatično in brezpogojno, ne omogočajo upoštevanja posameznih položajev ponudnikov storitev, ki nimajo sedeža v Belgiji in tam niso registrirani.

39      V zvezi z obveznostjo odtegnitve bi bil manj strog ukrep, kot je ponudnikom storitev odvzeti možnost, da bi takoj razpolagali z znatnim delom svojih dohodkov, uvedba sistema, ki bi temeljil na izmenjavi podatkov med naročniki in podjetniki, ponudniki storitev in belgijsko davčno upravo, ki bi naročnikom in podjetnikom na primer omogočal, da bi se seznanili z morebitnimi davčnimi dolgovi njihovih sopogodbenikov, ali s katerim bi se uvedla obveznost obveščanja belgijske davčne uprave o vsaki pogodbi, sklenjeni z neregistriranimi sopogodbeniki, ali o vsakem plačilu, izvedenem v njihovo korist.

40      Tudi v zvezi s solidarno odgovornostjo bi bil manj strog ukrep, zato da bi se omejilo njen odvračalni učinek na naročnike in podjetnike glede na vse neregistrirane ponudnike storitev – ne glede na to, ali so načeloma davčni zavezanci za zgoraj navedene davke in druge dajatve ali ne, in ne glede na to, ali imajo poravnane davčne obveznosti – da bi se za te ponudnike predvidela možnost, da dokažejo, da je njihov davčni položaj v skladu s predpisi, ali da bi se naročnikom ali podjetnikom dovolilo, da se izognejo solidarni odgovornosti, če bi izpolnili nekatere formalnosti, da bi se prepričali, da so davčni položaji ponudnikov storitev, s katerimi nameravajo skleniti pogodbo, v skladu s predpisi.

41      Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 42 sklepnih predlogov, kumulativna uporaba spornih ukrepov povečuje njihovo nesorazmernost.

42      Ugotoviti je torej treba, da Kraljevina Belgija s tem, da je naročnikom in podjetnikom, ki sodelujejo s tujimi sopogodbeniki, ki niso registrirani v Belgiji, naložila, da odtegnejo 15 % zneska, plačanega za opravljena dela, in da je tem istim naročnikom in podjetnikom naložila solidarno odgovornost za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov, ni izpolnila obveznosti iz členov 49 ES in 50 ES.

 Stroški

43      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Kraljevina Belgija s tem, da je naročnikom in podjetnikom, ki sodelujejo s tujimi sopogodbeniki, ki niso registrirani v Belgiji, naložila, da odtegnejo 15 % zneska, plačanega za opravljena dela, in da je tem istim naročnikom in podjetnikom naložila solidarno odgovornost za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov, ki niso registrirani v Belgiji, ni izpolnila obveznosti iz členov 49 ES in 50 ES.

2)      Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

* Jezik postopka: francoščina.