Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 18. oktobra 20071(1)

Zadeva C-103/06

Philippe Derouin

proti

Union pour le recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales de Paris – Région parisienne (Urssaf)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal des affaires de sécurité sociale de Paris (Francija))

„Socialna varnost delavcev migrantov – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Členi 8, 14a(2) in 14d(1) – Samozaposleni delavci – Splošni socialni prispevek – Prispevek za vračilo socialnega dolga – Upoštevanje dohodkov, prejetih v drugi državi članici in obdavčljivih v tej državi, na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja“





I –    Uvod

1.        V tej zadevi je Sodišču postavljeno vprašanje glede razlage Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996,(2) kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998(3) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71),(4) in o povezavi te uredbe z določbami davčnega sporazuma, ki je bil v tem primeru sklenjen med Republiko Francijo ter Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske, ki se nanaša na preprečevanje dvojnega obdavčevanja dohodkov, ki jih prejme samozaposleni delavec s stalnim prebivališčem in socialnim zavarovanjem v Franciji, pri čemer sočasno opravlja poklicne dejavnosti kot samozaposlena oseba v obeh državah.

2.        Natančneje, gre za vprašanje, ali je treba določbe Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da te nasprotujejo temu, da bi se država članica, v tem primeru Republika Francija, na podlagi določb zadevnega Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja odpovedala pobiranju prispevkov od dela dohodkov od dejavnosti navedenega samozaposlenega delavca, ki v skladu s sodno prakso Sodišča sodijo na področje uporabe te uredbe.

II – Pravni okvir

A –    Skupnostna ureditev

3.        V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1408/71 se ta „uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic ali so brez državljanstva, pa tudi za njihove družinske člane in preživele osebe“.

4.        Člen 13(1) navedene uredbe določa: „Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.“

5.        Na podlagi člena 13(2)(b) Uredbe št. 1408/71 in v skladu s členi od 14 do 17 te uredbe za delavca, zaposlenega na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice.

6.        Člen 14(a) navedene uredbe določa: „Pravilo iz člena 13(2)(b) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:

[…]

2)      Za osebo, ki je običajno samozaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere stalno prebiva, če del svoje dejavnosti opravlja na ozemlju te države članice. […]“

7.        V skladu s členom 14d(1) Uredbe št. 1408/71: „Za osebo iz člena 14a(2) (3) in (4) […] se za uporabo zakonodaje, določene v skladu s temi določbami, šteje, kakor da je opravljala poklicno dejavnost ali dejavnosti na ozemlju zadevne države članice.“

B –    Nacionalna zakonodaja in sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Francijo in Združenim kraljestvom

8.        Splošni socialni prispevek (v nadaljevanju: CSG) je bil uveden z zakonom o financah št. 90-1168 z dne 29. decembra 1990,(5) katerega upoštevne določbe so bile kodificirane v členu L. 136-1 in naslednjih zakonika o socialnem varstvu.

9.        V skladu s členom L. 136-1 zakonika o socialnem varstvu se CSG odmeri od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov fizičnih oseb, za katere se hkrati šteje, da prebivajo v Franciji, za obračun davka na dohodek, in za katere, ne glede na podlago, velja obvezni francoski sistem zdravstvenega zavarovanja. Tudi dohodki iz poklicnih dejavnosti samozaposlenih delavcev so tako predmet CSG. V skladu s členom L. 136-5 zakonika o socialnem varstvu CSG, ki se odmeri od dohodkov od dejavnosti, pobirajo organi, pristojni za pobiranje prispevkov splošnega sistema socialne varnosti, na podlagi pravil in jamstev ter sankcij, ki se uporabljajo za pobiranje prispevkov v okviru splošnega sistema za isto kategorijo dohodkov. Na podlagi člena L. 136-8 zakonika o socialnem varstvu znaša stopnja CSG, ki se ga odmeri od dohodkov, na katere se nanaša člen L. 136-1 tega zakonika, 7,5 odstotka njihovega bruto zneska.(6) Izkupiček CSG, ki se ga odmeri od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov, se na podlagi razdelitve iz člena L. 136-8, IV, zakonika o socialnem varstvu vplača v nacionalno blagajno za družinske dodatke (Caisse nationale des allocations familiales), v solidarnostni sklad za starost (Fonds de solidarité vieillesse),(7) v obvezne sisteme zdravstvenega zavarovanja ter od 1. julija 2004 v nacionalno blagajno solidarnosti za samostojnost (Caisse nationale de solidarité pour l’autonomie).(8)

10.      Prispevek za povračilo socialnega dolga (v nadaljevanju: CRDS) je bil uveden s členom 14-1 sklepa št. 96-50 z dne 24. januarja 1996 o povračilu socialnega dolga.(9) CRDS se odmeri od zadevnih dohodkov in pod pogoji iz členov od L. 136-2 do L. 136-4 in L. 136-8, III, zakonika o socialnem varstvu. Njegova stopnja je 0,5 odstotka od obdavčljivih dohodkov in se odmeri od dohodkov, ki so bili prejeti med 1. februarjem 1996 in 31. januarjem 2009. V skladu s členom 15, III, točka 1, sklepa št. 96-50 se CRDS odmeri tudi od dohodkov od dejavnosti, ki izvirajo iz tujine, in enakovrednih dohodkov, ki so v Franciji predmet davka na dohodek, ob upoštevanju davčnih sporazumov, sklenjenih za preprečevanje dvojnega obdavčevanja. V skladu s tem sklepom se izkupiček CRDS izplača poravnalnemu skladu za socialni dolg (CADES), nacionalni javni ustanovi z upravnimi pooblastili.

11.      Republika Francija in Združeno kraljestvo sta 22. maja 1968 podpisali Sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnega izogibanja na področju davkov na dohodke (v nadaljevanju: Sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja), ki je začel veljati 29. oktobra 1969.(10)

12.      V skladu s členom 1(1) tega Sporazuma so davki, ki sodijo na njegovo področje uporabe in se nanašajo na Republiko Francijo, davek na dohodek fizičnih oseb, davek na kapital in vsi davki, odtegnjeni pri viru, ter odbitki in akontacije teh davkov. Odstavek 2 istega člena določa, da se navedeni sporazum „uporablja tudi za vsak bodoči davek, ki je enak ali podoben davku, ki ga država pogodbenica ali vlada enega od ozemelj, na katerem naj bi veljal ta sporazum [...], doda veljavnim davkom ali jih z njimi nadomesti. Pristojni organi držav pogodbenic sporočijo spremembe glede svojih davčnih zakonodaj.“

13.      V skladu s členom 14(1) Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja so dohodki prebivalca države pogodbenice, ki jih pridobi z opravljanjem dejavnosti kot samozaposlena oseba, obdavčljivi le v tej državi, razen če ima ta prebivalec navadno v drugi državi pogodbenici plačilno osnovo za opravljanje svojih dejavnosti. Če ima tako osnovo, so dohodki obdavčljivi v drugi državi, vendar le če jih je mogoče odmeriti od navedene plačilne osnove. V odstavku 2 iste določbe so opredeljene „samostojne dejavnosti“, s katerimi so označene vse dejavnosti, razen gospodarskih, industrijskih ali kmetijskih, ki jih izvaja oseba, ki nosi dobiček ali izgube, ki izhajajo iz teh dejavnosti.

14.      Iz spisa izhaja, da bo Sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja nadomestil sporazum, podpisan 28. januarja 2004 med Republiko Francijo in Združenim kraljestvom, ki se nanaša na izogibanje dvojnega obdavčevanja in preprečevanje davčnega izogibanja na področju davkov na dohodke in na kapitalske dobičke, ko bo ta ratificiran. V tem sporazumu je izrecno navedeno, da CSG in CRDS sodita na njegovo področje uporabe.

III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

15.      P. Derouin prebiva v Franciji, kjer opravlja svobodni poklic odvetnika, pri čemer pa je tudi družbenik partnerstva angleškega prava (partnerstva, ki je organizirano kot tiha družba) Linklaters (v nadaljevanju: Linklaters). Družba ima sedež v Združenem kraljestvu, vendar ima pisarne tudi v drugih državah članicah, med njimi v Franciji.

16.      P. Derouin je hkrati vpisan kot odvetnik pri Cour d’appel de Paris (Francija) in pri Supreme Court England and Wales (Združeno kraljestvo) kot Registered Foreign Lawyer. Svoje odvetniške storitve opravlja v okviru dejavnosti pariške pisarne Linklaters in je plačan z deležem od dobička, ki ga ustvari slednja.

17.      P. Derouin, ki ima svoj davčni sedež v Franciji, se obdavči v tej državi članici in v vsaki od držav, kjer se nahaja Linklaters, zaradi deleža od dobička, ustvarjenega v vsaki od pisarn.

18.      Za P. Derouina velja obvezni sistem zdravstvenega zavarovanja v Franciji in je registriran v Uniji za vračilo prispevkov za socialno varnost ter družinskih dodatkov Pariz (Union pour le recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales de Paris – Région parisienne, v nadaljevanju: Urssaf) kot samozaposleni delavec.

19.      Urssaf je od leta 2000 obračunal prispevke za družinski dodatek ter CSG in CRDS, ki jih mora plačati P. Derouin od dohodkov od poklicne dejavnosti, ki jih je prejemal v okviru svoje odvetniške pisarne Linklaters v Franciji, ter od deleža pri dobičku, ki ga je družba Linklaters ustvarila v Združenem kraljestvu.

20.      P. Derouin je plačal prispevke za družinski dodatek, zaračunane od dohodka od poklicne dejavnosti, ki jih je bil zavezan plačati (tudi od britanskega dohodka). Vendar P. Derouin izpodbija plačilo prispevkov, ki se zahtevajo na podlagi CSG in CRDS, obračunanega od njegovega britanskega dohodka, ker ti prispevki niso prispevki za socialno varnost, ampak jih je treba šteti za davke. Vendar, ker se po mnenju P. Derouina britanski dohodek, na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, obdavči v Združenem kraljestvu, je mogoče CSG in CRDS odmeriti le na dohodek, ki se obdavči v Franciji.

21.      Urssaf nasprotno trdi, da imajo ti prispevki naravo prispevkov za socialno varnost, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 in ki jih je treba torej odmeriti tako od britanskega kot tudi od francoskega dohodka, ki ga prejema P. Derouin.

22.      Tribunal des affaires de sécurité sociale de Paris (Francija) je, da bi v zvezi s tem prejelo pojasnilo, s sklepom z dne 12. aprila 2005 zaprosilo Cour de cassation za mnenje glede vprašanja, ali je treba CSG in CRDS šteti za davka v smislu Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

23.      Po mnenju Cour de cassation „je treba vprašanje, ali je treba Uredbo št. 1408/71 […] razlagati tako, da nasprotuje temu, da sporazum, kot je Sporazum [o izogibanju dvojnega obdavčevanja], določa, da so dohodki, ki so jih delavci, ki prebivajo v Franciji in so v tej državi socialno zavarovani, pridobili v Združenem kraljestvu, izvzeti iz osnove [CSG] in [CRDS], ki se pobirata v Franciji, predložiti Sodišču Evropskih skupnosti […]“.

24.      Ob upoštevanju, da je vprašanje pravne narave CSG in CRDS odločujoče za rešitev problema, ki mu je predložen, in da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od vprašanja, ali uporaba določb Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na CSG in CRDS nasprotuje pravilom Skupnosti, je Tribunal des affaires de sécurité sociale de Paris prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba Uredbo št. 1408/71 […] razlagati tako, da nasprotuje temu, da sporazum, kot je Sporazum [o izogibanju dvojnega obdavčevanja], določa, da so dohodki, ki so jih delavci, ki prebivajo v Franciji in so socialni zavarovanci v tej državi, pridobili v Združenem kraljestvu, izvzeti iz osnove [CSG] in [CRDS), ki se pobirata v Franciji[?]“

IV – Postopek pred Sodiščem

25.      P. Derouin, Urssaf, francoska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Komisija Evropskih skupnosti so v skladu s členom 23 statuta Sodišča predložili pisna stališča. Stranke so na obravnavi, ki je potekala 7. marca 2007, prav tako podale svoje navedbe.

V –    Analiza

A –    Uvodne ugotovitve

26.      Uredba št. 1408/71 vzpostavlja sistem usklajevanja nacionalnih sistemov socialne varnosti držav članic in vsebuje vrsto določb, ki za vsak primer določajo nacionalno zakonodajo s področja socialne varnosti, ki jo je treba uporabljati. Te določbe imajo namen zagotoviti, da za osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, načeloma ne velja zakonodaja ene same države članice (tako imenovano načelo enotnosti uporabljive zakonodaje)(11) in mora zato plačati prispevke za socialno varnost le v državi članici, kjer se uporablja ta zakonodaja. Sistem reševanja kolizije zakonov na področju socialne varnosti, uveden z Uredbo št. 1408/71, se dopolnilno nanaša zlasti na prepoved, da bi moral delavec, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, za isti dohodek plačati dvojni prispevek.(12)

27.      Cilji, ki usmerjajo dvostranske sporazume o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodkov od poklicnih dejavnosti, niso v skladu s cilji, ki jim sledi Uredba št. 1408/71 glede prispevkov za socialno varnost. Namreč, medtem ko prvi državam članicam pogodbenicam dopuščajo, ne glede na vse upoštevne ukrepe poenotenja in usklajevanja v skupnostnem okviru, da si porazdelijo davčno pristojnost in se izognejo ali zmanjšajo dvojno obdavčenje istih dohodkov, prejetih v eni ali drugi od teh držav,(13) drugi načeloma prepovedujejo, da bi morale osebe, ki sodijo na področje uporabe uredbe, dvakrat plačati prispevke za socialno varnost, ki naj bi za isti dohodek izhajali iz sočasne uporabe dveh nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti.(14)

28.      Tako bi bilo mogoče predlagati, da pravila reševanja kolizije zakonov, ki so opredeljena v okviru obeh vrst pravnih instrumentov – pri čemer je prvi mednarodni, drugi skupnostni –, veljajo na področju, na katero se nanašata, ne da bi a priori obstajala povezava med njimi in a fortiori konfliktna zveza.

29.      Vendar je položaj zapleten, ker mnogi „progresivno obdavčitev socialnega varstva“ (15) imenujejo praksa ali pojav, ki naj bi v bistvu financiral nacionalne sisteme socialne varnosti z dajatvami, ki imajo vsaj v nacionalnem pravu značilnosti davkov, vendar naj bi z vidika prava Skupnosti sodile na področje uporabe Uredbe št. 1408/71. V takem primeru, ki je ravno primer obravnavanega postopka o glavni stvari, ki bo naveden v teh sklepnih predlogih, se postavlja vprašanje součinkovanja Uredbe št. 1408/71 in sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

30.      Gotovo ni prvič, da je Sodišču predloženi spor, ki se nanaša na vprašanje, ali gre pri CSG in/ali CRDS za davke ali prispevke za socialno varnost.

31.      Vendar kot v zadevah, v katerih so bile izrečene zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji, v katerih je Sodišče menilo, da označitev prispevka v skladu z notranjim pravom kot davka ne pomeni, da oba zadevna prispevka ne bi mogla soditi na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, ker sta posebej in neposredno služila financiranju socialne varnosti v Franciji in sta torej pomenila neposredno in dovolj upoštevno zvezo s predpisi, ki urejajo področja socialne varnosti, našteta v členu 4 navedene uredbe,(16) v nasprotju s predlogom v obrazložitvi predložitvenega sklepa nisem mnenja, da mora Sodišče na podlagi te zadeve obravnavati vprašanje narave teh prispevkov.

32.      V tem primeru je namreč dovolj opozorilo, kot je med drugim na obravnavi navedla francoska vlada, da nobena stranka, ki je v tej zadevi predložila stališča Sodišču, ne izpodbija resno, glede na zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji kot tudi glede CSG, novejše in nekoliko dvoumnejše sodbe Perez Naranjo,(17) da CSG in CRDS sodita na področje materialne uporabe Uredbe št. 1408/71. V vsakem primeru, če naj CRDS, kot je želel M. Derouin poudariti pred Sodiščem, od leta 2002 ne bi ustrezal merilom iz zgoraj navedenih sodb Komisija proti Franciji, bi moralo predložitveno sodišče preskusiti, ali bi lahko morebitne spremembe glede tega prispevka, vzpostavljene s francoskimi predpisi, povzročile, da CRDS ne bi bil več posebej in neposredno namenjen financiranju francoskega sistema socialne varnosti, ampak bi bil nasprotno namenjen kritju splošnih stroškov javnih organov oblasti, pri čemer bi se izognil določbam Uredbe št. 1408/71. Seveda če bi bilo tako in če CRDS sodi na področje uporabe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, bi bilo torej vprašanje za predhodno odločanje deloma neupoštevno. Vprašanje za predhodno odločanje pa se opira na trditev, da CRDS, tako kot CSG, še naprej sodi na področje materialne uporabe Uredbe št. 1408/71. Torej je treba za namene obravnavane analize izhajati iz te trditve.

33.      Poleg tega je treba pojasniti, da se Sodišču – pravilno – ni postavilo vprašanja o razlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, oziroma natančneje vprašanja, ali sodita CSG in CRDS na njegovo področje uporabe. Sodišče je namreč pristojno zgolj za razlago prava Skupnosti, čeprav lahko pri razlagi tega prava, ki služi nacionalnemu sodišču, glede na okoliščine primera upošteva določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ker ga predložitevno sodišče predstavlja kot del pravnega okvira, ki se uporablja v postopku v glavni stvari.(18) V tem primeru je treba, da bi dali vprašanju, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, polni učinek, izhajati iz postulata, da sta CSG in CRDS predmet določb Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na podlagi njegovega člena 1(2).

34.      Poleg tega se ta zadeva, v nasprotju z zadevami, v katerih so bile izdane zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji, ne nanaša na problematiko kumulativne uporabe zakonodaj na področju socialne varnosti države članice stalnega prebivališča delavcev in države članice zaposlitve navedenih delavcev, kar je prepovedano s členom 13 in naslednjimi Uredbe št. 1408/71, ker v tem primeru, kot je poudarilo predložitveno sodišče, ni sporno, da za P. Derouina kot samozaposlenega delavca s prebivališčem v Franciji, ki je socialno zavarovan v tej državi članici, velja francoska zakonodaja s področja socialne varnosti in da mu ta, kot je potrdila vlada Združenega kraljestva na obravnavi, ne nalaga nobenega prispevka za socialno varnost od dohodkov, ki jih je P. Derouin prejel za svojo dejavnost, ki jo je opravljal v Združenem kraljestvu.

35.      Predložitveno sodišče, kot sta pravilno opozorili francoska vlada in vlada Združenega kraljestva, ni jasno določilo, na podlagi katere določbe Uredbe št. 1408/71 naj bi za P. Derouina veljalo področje osebne uporabe te uredbe. V zvezi s tem se je predložitevno sodišče sklicevalo, prvič, na člen 13(2)(b) navedene uredbe, ki v okviru načela enotnosti veljavne zakonodaje določa, da za osebo, ki opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba na področju države članice, velja zakonodaja te države, tudi če prebiva na ozemlju druge države članice, in drugič, na člen 14(a)(2) iste uredbe, ki ob odstopanju od navedenega člena 13(2)(b) določa, da za osebo, ki opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba na ozemlju dveh ali več držav članic, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere prebiva, če del svoje dejavnosti opravlja na ozemlju te države članice.

36.      Neodločnost predložitvenega sodišča bi bilo mogoče pojasniti z dejstvom, da P. Derouin v Združenem kraljestvu prejema dohodke za svojo udeležbo kot družbenik družbe Linklaters, pri čemer pa svojo poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba dejansko opravlja v Franciji, kjer prebiva. To neodločnost bi prav tako lahko povzročila trditev P. Derouina, ki meni, da svojo poklicno dejavnost opravlja izključno v Franciji, in pri tem očitno sočasno zanika uporabljivost določb Uredbe št. 1408/71, ker se ni skliceval na pravico do prostega gibanja, v tem primeru pravico do ustanavljanja. Francoska vlada se je na obravnavi prav tako vprašala o uporabljivosti Uredbe št. 1408/71, če bi predložitveno sodišče izhajalo iz tega, da P. Derouin svojo poklicno dejavnost opravlja le v Franciji, iz Združenega kraljestva pa prejema le dohodke, pri čemer bi šlo za položaj, zaradi katerega bi mu odvzela status samozaposlenega delavca migranta. Po mnenju te vlade v takem primeru problema skladnosti Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja z Uredbo št. 1408/71 ne bi bilo več.

37.      Vendar v okviru postopka iz člena 234 ES Sodišče ni zavezano niti opredeliti dejstev, niti uporabiti pravil prava Skupnosti v danem primeru, niti preskusiti skladnosti notranjega prava ali Sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju s pravom Skupnost. Vendar če bi predložitveno sodišče potrdilo dejansko hipotezo P. Derouina in francoske vlade, bi to razlagi prava Skupnosti, ki jo je podalo Sodišče v odgovor na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, zagotovo odvzelo polni učinek.

38.      To tveganje se mi zdi zaradi dveh bistvenih razlogov vseeno majhno. Prvič, predložitveno sodišče je v svojem predložitvenem sklepu že menilo, da za P. Derouina resnično velja področje osebne uporabe Uredbe št. 1408/71, ne da bi bilo treba Sodišču to presojo prerekati. Drugič, iz spisa izhaja, da je želel imeti P. Derouin ugodnosti na podlagi člena 14(1) Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki v bistvu predvideva uporabo davčne zakonodaje Združenega kraljestva, če ima francoski rezident običajno v prvi državi pogodbenici plačilno osnovo za opravljanje svojih dejavnosti kot samozaposlena oseba. Torej si ni mogoče predstavljati, da P. Derouin ne opravlja samostojne poklicne dejavnosti tudi v Združenem kraljestvu, v državi članici, v kateri je, ponavljam, vpisan pri Supreme Court of England and Wales kot registered foreign lawyer. Zdi se mi torej, da uporabljivost člena 14(a)(2) Uredbe št. 1408/71 v položaju, v kakršnem je P. Derouin, ni izključena in je treba torej izhajati tudi iz nujnosti, da bi odgovorili na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

39.      Razprava med strankami v postopku je navsezadnje povsem drugačna. V bistvu gre za vprašanje, ali je treba določbe Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi se država članica, ki je v skladu s to uredbo pristojna za odmerjanje prispevkov, kot sta CSG in CRDS, ki se odmerita od dohodkov, ki jih prejme samozaposleni delavec, ki je v tej državi članici socialno zavarovan, ki vključujejo del dohodkov navedenega delavca, ki jih prejme v drugi državi članici in so podvrženi davku v tej državi,(19), odpovedala pobiranju take dajatve od slednjih dohodkov, ker so navedeni prispevki predmet Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki sta ga sklenili ti dve državi članici.

40.      Z drugimi besedami, gre za vprašanje, ali Uredba št. 1408/71 pristojni državi članici nalaga, da v osnovo prispevkov, kot sta CSG in CRDS, vključi dohodke, ki izhajajo iz svobodne poklicne dejavnosti, ki jo delavec kot samozaposlena oseba, ki je socialno zavarovana v prvi državi članici, opravlja v drugi državi članici.

B –    Obveznost, da se v osnovo prispevkov, kot sta CSG in CRDS, vključijo vsi dohodki od svobodnih dejavnosti samozaposlenega delavca (člen 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71)

41.      Pri odgovoru na vprašanje iz prejšnje točke je treba najprej opozoriti, da je sistem, ki ga vzpostavlja Uredba št. 1408/71, zgolj sistem za usklajevanje, ki se v skladu z naslovom II te uredbe (v okvir katerega sodita člena 13 in 14) nanaša zlasti na opredelitev zakonodaje ali zakonodaj, ki veljajo za zaposlene in samozaposlene delavce, ki v različnih okoliščinah uporabljajo svojo pravico do prostega gibanja.(20) Sodišče je pojasnilo, da morajo biti, brez usklajevanja na ravni Skupnosti, v zakonodaji vsake zadevne države članice določeni pogoji za pravico ali obveznost, da se zavarujejo po tem sistemu socialne varnosti, in stopnja prispevkov, ki so jih zavarovane osebe zavezane plačevati, kot tudi dohodki, ki jih je treba upoštevati pri izračunu prispevkov.(21)

42.      Na podlagi te sodne prakse je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Nikula zavrnilo načelo, v skladu s katerim država članica ne bi smela odmeriti socialnih prispevkov od pokojnin, prejetih v drugi državi članici.(22) Sodišče je namreč navedlo, da v primeru, ko institucija države članice, na ozemlju katere prebiva oseba, slednji izplača pokojnino in ji institucija iste države članice zagotovi kritje stroškov iz zdravstvenega zavarovanja, nobena določba Uredbe št. 1408/71 tej državi članici ne prepoveduje, da bi izračunala znesek socialnih prispevkov te osebe od vseh njenih dohodkov, ki izhajajo iz pokojnin, izplačanih v državi članici prebivališča, ali iz pokojnin, izplačanih v drugih državah članicah.(23) Vendar je Sodišče na splošno opozorilo, da je pomembno, da zadevna država članica pri izvajanju svoje pristojnosti spoštuje pravo Skupnosti,(24) kar bi v tej zadevi pomenilo, da sistem, ki ga je uvedla država članica prebivališča, upošteva prispevke za zdravstveno zavarovanje, ki so jih že plačali prejemniki pokojnin med leti, ko so opravljali dejavnost v državi članici, ki ni država njihovega prebivališča.(25)

43.      Ali določbe Uredbe št. 1408/71 ob tem, da v zgoraj navedenem primeru tega ne prepovedujejo, državi članici prebivališča predpisujejo, da pri obračunu prispevkov, kot sta CSG in CRDS, upošteva vse dohodke samozaposlenega delavca, kot je P. Derouin?

44.      P. Derouin in francoska vlada predlagata, da se na to vprašanje odgovori nikalno. V bistvu menita, da oprostitev plačila CSG in CRDS, ki velja za P. Derouina na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ne postavlja pod vprašaj načel Uredbe št. 1408/71, med katere sodi načelo enotnosti veljavne zakonodaje, ker za P. Derouina še vedno velja francoska zakonodaja na področju socialne varnosti in še naprej prejema vse dajatve, ki jih ta določa.

45.      Po drugi strani pa Urssaf in Komisija ob sklicevanju zlasti na sodbo Allard(26) menita, da Uredba št. 1408/71 nasprotuje, da bi se država članica odpovedala pobiranju prispevkov, ki sodijo na njeno področje uporabe. Medtem ko je Združeno kraljestvo v svojih pisnih stališčih zagovarjalo stališče, enako stališču P. Derouina in francoske vlade, se je na obravnavi znova pridružilo utemeljitvi Komisije, ki med drugim trdi, da morajo države članice pri izvajanju davčne pristojnosti spoštovati pravo Skupnosti.

46.      Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 „osebo iz člena […] 14(a)(2) […] za uporabo zakonodaje, določene v skladu s [to] določbo, šteje, kakor da je opravljala poklicno dejavnost ali dejavnosti na ozemlju zadevne države članice“.(27)

47.      Kot sta pravilno pojasnila generalna pravobranilca F. G. Jacobs in Ruiz-Jarabo Colomer, člen 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 določa sestavo osnove za izračun prispevkov v nacionalne sisteme socialne varnosti osebe, za katero ta velja, tako da se prispevki, ki se plačajo v državi članici, katere zakonodaja se uporablja, izračunajo na podlagi vseh dohodkov, ki jih oseba prejme v vseh zadevnih državah članicah.(28)

48.      Sodišče je to presojo potrdilo v zgoraj navedeni sodbi Allard, razglašeni 26. maja 2005. Iz dejanskega stanja, ki je podlaga za to sodbo, izhaja da M. Allard, prebivalec Belgije, ki je prejemal dohodke od poklicnih dejavnosti, ki jih je kot samozaposlena oseba opravljal v tej državi ter v Franciji, prereka možnost, da bi kraljevina Belgija odmerila osnovo za t. i. prispevek za uravnavanje, ki se vplača v sistem pokojninskega zavarovanja in sistem zavarovanja za preživetje samozaposlenih oseb.(29)

49.      Belgijsko sodišče je Sodišču predvsem postavilo vprašanje, ali člen 13 in naslednji Uredbe št. 1408/71 nasprotujejo pobiranju prispevka, kot je prispevek za uravnavanje od vseh dohodkov, ki jih je prejel samozaposleni delavec za samostojne poklicne dejavnosti, ki jih je opravljal v državi članici prebivališča in v drugi državi članici.

50.      Sodišče je ob tem, ko je opozorilo, da primer v postopku o glavni stvari sodi na področje materialne in osebne uporabe Uredbe št. 1408/71 in zlasti, da je za M. Allarda v skladu s členom 14(a)(2) te uredbe veljala belgijska zakonodaja s področja socialne varnosti,(30) v zvezi s členom 14(d)(1) navedene uredbe menilo, da „mora za osebo, ki se nahaja v situaciji, opisani v predložitvenem sklepu, in ki sočasno opravlja dejavnosti kot samozaposlena oseba v Belgiji in Franciji, na podlagi zadnje dejavnosti veljati ustrezna belgijska zakonodaja pod enakimi pogoji, kot da bi to dejavnost kot samozaposlena oseba opravljala v Belgiji“.(31) Po mnenju Sodišča iz tega sledi, da je prispevek, kot je prispevek za uravnavanje, ki ga M. Allard dolguje v Belgiji, „treba izračunati ob upoštevanju dohodkov, prejetih v Franciji“.(32) Sodišče je torej zaključilo, da „člen 13 in naslednji Uredbe št. 1408/71 zahtevajo, da se prispevek, kot je prispevek za uravnavanje, določi tako, da so vanj všteti dohodki od poklicne dejavnosti, prejeti na ozemlju države članice, kjer se ne uporablja socialna zakonodaja“, čeprav samozaposlena oseba po plačilu tega prispevka nima pravice do nasprotne dajatve.(33)

51.      Nekoliko nenavadno je, da v obrazložitvi te sodbe Sodišče ni opozorilo na del stavka iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, ki se mi zdi pomemben, v skladu s katerim so „za uporabo določene zakonodaje“ dejavnosti samozaposlene osebe, ki jih opravlja v drugi državi članici, izenačene s tistimi, ki jih opravlja v državi članici, ki je na podlagi te uredbe pristojna za pobiranje prispevkov za socialno varnost.(34) To opozorilo bi zagotovilo boljšo povezavo med točkami od 21 do 23 obrazložitve navedene sodbe, s tem da bi jasno opredelilo, da člen 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 samozaposlenemu delavcu med drugim zagotavlja, da se izračun prispevkov za socialno varnost opravi v skladu z zakonodajo, določeno v členu 14(a)(2) te uredbe.

52.      Kot je navedla Komisija, ostaja dejstvo, da zlasti iz razlage člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 iz zgoraj navedene sodbe Allard izhaja, da mora država članica, katere zakonodaja na področju socialne varnosti je izoblikovana v skladu s členom 14(a)(2) te uredbe, pobirati prispevke, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe, od vseh dohodkov samozaposlenega delavca, ki jih ta prejme od samostojnih dejavnosti, ki jih opravlja v državi članici, katere zakonodaja se uporablja, in v drugi državi članici.(35)

53.      Dodati je treba, da v obravnavani zadevi niti P. Derouin niti francoska vlada ne prerekajo, da se v nasprotju s CSG in CRDS družinski prispevki, ki jih je plačal P. Derouin, pravilno odmerijo od vseh dohodkov, ki jih je ta kot samozaposlena oseba prejel za opravljanje svojih dejavnosti v Franciji in Združenem kraljestvu. Z vidika prava Skupnosti – in zato neodvisno od opredelitve po notranjem francoskem pravu – če CSG in CRDS sodita na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, mora njuna osnova v skladu s členom 14(d)(1) te uredbe temeljiti na vseh dohodkih, ki jih je prejel P. Derouin.

54.      Obveznost, ki izhaja iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, bi se dalo pojasniti s skrbjo, zagotoviti čim bolj enako obravnavanje na področju socialne varnosti med, prvič, delavci migranti in, drugič, vsemi delavci, ki so zaposleni na ozemlju države članice.

55.      Najprej, glede enakega obravnavanja med delavci migranti je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Hervein in drugi pojasnilo, da je namen člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, ki se prav tako uporablja za delavca, ki sočasno opravlja dejavnost kot zaposlena in samozaposlena oseba na ozemlju različnih držav članic, v skladu s členom 14(c)(a) iste uredbe preprečiti, da bi se ta delavec lahko „glede enega dela svojih dejavnosti izognil vsem predpisom na področju socialne varnosti“.(36)

56.      Res je, da je okvir, v katerega se uvršča to pojasnilo, drugačen od tistega iz obravnavane zadeve. Sodišču je bilo namreč v zgoraj navedeni sodbi Hervein in drugi postavljeno vprašanje o veljavnosti odstopanja od načela enotnosti uporabljive zakonodaje, ki je določeno v členu 14(c)(b) Uredbe št. 1408/71 in njene Priloge VII, pri čemer gre za odstopanje, ki državam članicam, navedenim v tej prilogi, omogoča sočasno uporabo zakonodaj s področja socialne varnosti dveh držav članic, na ozemlju katerih delavec opravlja dejavnost kot zaposlena in kot samozaposlena oseba. Sodišče je po tem, ko je bila potrjena veljavnost zgoraj navedenih določb, poudarilo skrb zakonodajalca Skupnosti, udejanjeno v členu 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, za zagotovitev enakega obravnavanja med delavci, na katere se nanaša člen 14(c)(a) in (b) te uredbe, da se v nasprotju s tistimi, za katere v skladu s točko (b) navedenega člena za vsako od njihovih dejavnosti sočasno veljata dve zakonodaji s področja nacionalne socialne varnosti,(37) tisti, za katere velja ena sama zakonodaja v skladu s točko a) istega člena, za del svojih dejavnosti ne bi izognili celotni zakonodaji na področju socialne varnosti.

57.      Vendar ne menim, da se razlaga člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 14(a)(2) te uredbe ne more bistveno razlikovati od razlage iz zgoraj navedene sodbe Hervein in drugi. Natančneje, besedilo člena 14(d)(1) navedene uredbe je dovolj natančno, da lahko upravičeno menimo, da zakonodajalec Skupnosti ni želel, da bi se državi članici dvostransko dogovorili, da bi se delavec, ki kot samozaposlena oseba opravlja poklicne dejavnosti na njunem ozemlju, glede dela svojih dejavnosti izognil uporabi vsakršne zakonodaje na področju socialne varnosti.

58.      Vendar se je treba strinjati, da to ni bil primer v postopku v glavni stvari. Dejstvo, da se je Republika Francija odpovedala pobiranju CSG in CRDS od dohodkov od dejavnosti, ki jo je P. Derouin opravljal kot samozaposlena oseba, ki jih je prejemal v Združenem kraljestvu, namreč ne vodi do popolne oprostitve socialnih dajatev, dolgovanih v Franciji, od navedenih dejavnosti in tako do neuporabljivosti vsakršne zakonodaje na področju socialne varnosti glede teh dejavnosti, ker P. Derouin, kot je bilo opozorjeno v točki 53 teh sklepnih predlogov, v skladu s francosko zakonodajo na področju socialne varnosti med drugim še naprej plačuje družinske prispevke od vseh svojih dohodkov, ki izhajajo iz poklicnih dejavnosti, ki jih opravlja kot samozaposlena oseba v obeh državah članicah.

59.      Dalje, ker za delavce, ki opravljajo poklicno dejavnost kot samozaposlene osebe v več državah članicah, glede vseh njihovih dohodkov velja ena sama zakonodaja s področja socialne varnosti, se člen 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 14(a)(2) iste uredbe nanaša tudi na zagotavljanje enakega obravnavanja med vsemi delavci, zaposlenimi na ozemlju države članice, ne da bi kaznoval tiste, ki izvršujejo svojo pravico do prostega gibanja.(38)

60.      Vendar je treba prav tako opozoriti, da je v skladu s sodno prakso treba obveznost, da je treba prispevke, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, izračunati na podlagi vseh dohodkov, ki jih prejme delavec od dejavnosti, ki jih opravlja kot samozaposlena oseba, pri čemer gre za obveznost, ki se nanaša na situacijo v smislu člena 14(a)(2) te uredbe, v skladu s členom 43 ES.(39)

61.      Vendar P. Derouin in francoska vlada v bistvu trdita, da Uredba št. 1408/71 ne nasprotuje temu, da država članica, katere zakonodaja je oblikovana v skladu s to uredbo, v skladu s svojimi pogodbenimi zavezami na davčnem področju, vključenimi v notranje pravo, delavcu, ki se je skliceval na svojo pravico do prostega gibanja, prizna ugodnejšo obravnavo, v primerjavi s tistim, ki opravlja vse svoje dejavnosti kot samozaposlena oseba v tej državi članici.

62.      Na prvi pogled in ne da bi želeli prerekati trditev, da naj bi bil P. Derouin na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja ugodneje obravnavan (vsaj z vidika razpoložljivosti z neto sredstvi od svojih poklicnih dejavnosti, ki jih opravlja kot samozaposlena oseba) kot samozaposleni delavec, ki podobne dejavnosti opravlja izključno v Franciji, se zdi ta analiza prepričljiva. Vendar se sooča s številnimi ovirami, kot bo pojasnjeno v naslednjih točkah.

C –    Ovire pri uporabi pogodbenega odstopanja od obveznosti iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71

63.      Kot sta pravilno trdili vlada Združenega kraljestva in Komisija, iz usklajene sodne prakse izhaja, da morajo države članice pri izvajanju svoje pristojnosti, zlasti na področju neposrednega obdavčevanja, spoštovati pravo Skupnosti.(40) Kot je bilo navedeno v točki 27 teh sklepnih predlogov, glede preprečevanja ali odpravljanja dvojnega obdavčevanja države članice, ne glede na vse upoštevne ukrepe poenotenja ali usklajevanja v okviru Skupnosti, ostajajo pristojne za opredeljevanje meril za obdavčevanje dohodkov, da bi se, glede na okoliščine primera, s sporazumom izognili dvojnemu obdavčevanju. Kot sem že imel priložnost navesti,(41) aktualna sodna praksa Sodišča postavlja razliko med, prvič, razdelitvijo davčne pristojnosti med države članice in, drugič, izvajanjem davčne pristojnosti s strani držav članic, vključno s primeri, da to izhaja iz predhodne enostranske ali dvostranske razdelitve njihove davčne pristojnosti, za kar se morajo države članice uskladiti s pravili Skupnosti.(42)

64.      Torej ni sporno, da se mora Republika Francija pri izvajanju svoje davčne pristojnosti ali v tem primeru v okviru njene odločitve, da se odpove obračunu CSG in CRDS od britanskih dohodkov P. Derouina, na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja uskladiti s pravom Skupnosti.

65.      P. Derouin in francoska vlada v zvezi s tem menita, da pojem „zakonodaja, določena [v skladu s temi določbami]“ iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 napotuje na celotno zakonodajo zadevne države članice, ki glede na okoliščine primera in v tem primeru vključuje Sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki je uveden v francosko notranje pravo. Zato naj bi Republika Francija uporabljala le svojo zakonodajo v skladu z mehanizmom reševanja kolizije zakonov s področja socialne varnosti, ki je določen v upoštevnih določbah Uredbe št. 1408/71.

66.      To stališče ne prepriča, ker ne upošteva, da Uredba št. 1408/71 oblikuje le zakonodajo s področja socialne varnosti, ki se uporablja za zaposlene in samozaposlene delavce v okviru Evropske skupnosti, ki so v danem čezmejnem položaju, in se torej ne nanaša na celotno nacionalno zakonodajo, katere del je med drugim nacionalna delovna zakonodaja ali davčna zakonodaja. Vendar v skladu s členom 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, tako je menil Urssaf, mora uporabljiva zakonodaja s področja socialne varnosti, v okviru katere se izvaja ta določba, osnovo prispevkov, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe, odmeriti od vseh dohodkov od poklicnih dejavnosti samozaposlenega delavca, ki je v položaju, urejenem v členu 14(a)(2) te uredbe.

67.      Četudi bi sprejeli tezo, ki jo sicer utemeljeno zagovarja Komisija, v skladu s katero zadevne določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja sodijo na področje materialne uporabe Uredbe št. 1408/71, naj iz tega še ne bi izhajalo, da te določbe sodijo pod pojem „določene zakonodaje“ iz člena 14(d)(1) te uredbe.

68.      V skladu s členom 1(j) Uredbe št. 1408/71, ki pojem „zakonodaja“ opredeljuje za namene njene uporabe, ta pojem pomeni „vse zakone, predpise in druge določbe ter vse druge sedanje ali prihodnje izvedbene ukrepe vsake države članice, ki se nanašajo na področja socialne varnosti in sisteme socialne varnosti, zajete v členu 4(1) in (2), ali na tiste posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki iz člena 4(2a)“. Ta pojem torej ne omenja mednarodnih sporazumov s področja socialne varnosti(43) ali a fortiori določb drugih mednarodnih sporazumov, ki naj bi glede na okoliščine primera sodili na področje materialne uporabe Uredbe št. 1408/71.

69.      Po drugi strani, kot sta ustrezno navedla Urssaf in Komisija, so sporazumi s področja socialne varnosti, ki so sklenjeni med dvema ali več državami članicami, in določbe vsakega sporazuma, ki ne glede na dejstvo, da uradno ne ureja področja socialne varnosti, sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, predmet posebnih določb te uredbe, in sicer njenih členov od 6 do 8.

70.      Kot vemo, člen 6 Uredbe št. 1408/71 vzpostavlja načelo, v skladu s katerim ta nadomešča vsak sporazum s področja socialne varnosti, ki povezuje izključno dve državi članici. To načelo bi moralo po mojem mnenju veljati tudi za določbe drugih dvostranskih sporazumov, ki sodijo na področje uporabe te uredbe. Drugačna razlaga bi državam članicam omogočala, da bi obšle načelo iz navedenega člena 6 s tem, da bi jim dovolila, da s taksonomskim postopkom iz področja uporabe te uredbe izvzamejo določbe sporazuma, ki sodijo na področje prve.

71.      Načelna nadomestitev dvostranskih sporazumov med državami članicami z Uredbo št. 1408/71 pa pozna več izjem, med katerimi bi omenil le tiste, ki imajo upoštevno zvezo z obravnavano zadevo.

72.      Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče na podlagi določb Pogodbe ES uporabo pravila iz člena 6 Uredbe št. 1408/71 omejilo na primere, v katerih se zadevni delavci ne morejo sklicevati na pravice, pridobljene z ohranitvijo ugodnejših določb iz sporazuma, ki povezuje dve državi članici in je bil sklenjen pred začetkom veljavnosti te uredbe ali pred pristopom zadevnih držav članic k Skupnostim, in v katerih so zadevni delavci svojo pravico do prostega gibanja izvrševali v enem ali drugem časovnem okviru.(44)

73.      Po drugi strani ostaja načelo iz člena 6 Uredbe št. 1408/71 nedotaknjeno in v skladu z določbami Pogodbe, če so delavci izvrševali svojo pravico do prostega gibanja po začetku veljavnosti te uredbe, torej v času, ko je dvostranski sporazum o socialni varnosti že nadomestila navedena uredba, tudi če bi bila uporaba navedenega sporazuma za zavarovance ugodnejša.(45)

74.      Na podlagi te delitve, ki je po mojem mnenju ni treba prerekati, se P. Derouin ne bi mogel sklicevati na določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, ker ni sporno, da je svojo pravico do ustanavljanja izvrševal po začetku veljavnosti te uredbe, kar potrjuje okoliščina, tako kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, da se prispevki, katerih plačilo je od njega zahteval Urssaf v postopku v glavni stvari, nanašajo na različna obdobja med letoma 2000 in 2005.

75.      Dalje, kot je na obravnavi navedla Komisija, bi lahko ta zadeva ogrozila uporabo člena 8 Uredbe št. 1408/71, katerega prvi odstavek, ob odstopanju od člena 6 iste uredbe, dovoljuje, da lahko dve državi članici ali več sklepajo „sporazume, ki temeljijo na načelih in so v duhu uredbe“.(46)

76.      Čeprav se člen 8(1) Uredbe št. 1408/71 ne nanaša na „nove“ sporazume, to je tiste, ki so bili sklenjeni po začetku veljavnosti te uredbe,(47) se mi namreč ne zdi nerazumno dopustiti razširitev ugodnosti te možnosti držav članic na mednarodne sporazume, ki, čeprav so sklenjeni na drugem področju, kot je področje socialne varnosti, in pred začetkom veljavnosti navedene uredbe, vsebujejo določbe, katerih novosti in/ali spremembe so nastale v okviru pogodbenih odnosov držav članic, zaradi katerih te določbe sodijo na področje uporabe te uredbe. Vendar bi morale biti te določbe vedno, kot je zatrjevala Komisija na obravnavi, utemeljene na načelih in v duhu Uredbe št. 1408/71. Prav tako bi morale spoštovati obličnostne zahteve iz člena 8(2) te uredbe, ki državam članicam pogodbenicam nalaga obveznost notifikacije zadevnih sporazumov v skladu z določbami člena 97(1) uredbe.(48)

77.      Vendar ni dvoma, da določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, niso predmet take notifikacije, tudi po razglasitvi zgoraj navedenih sodb Komisija proti Franciji, v katerih je Sodišče, naj spomnim, menilo, da CSG in CRDS sodita na področje uporabe te uredbe, kljub davčni naravi, ki jima jo priznava francosko notranje pravo.

78.      Uredba št. 1408/71 naj bi torej nasprotovala temu, da bi se Republika Francija v skladu z določbami Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki sodijo na področje uporabe te uredbe, odpovedala odmeri osnove za CSG in CRDS, ob odstopanju od določb člena 14(d)(1) navedene uredbe, na delu dohodkov, ki jih P. Derouin prejema od dejavnosti, ki jih kot samozaposlena oseba opravlja v Združenem kraljestvu.

79.      Taka rešitev za države članice, katere zakonodaja je oblikovana v skladu z Uredbo št. 1408/71, po mojem mnenju ne pomeni nevarnosti, da bi kršile določbe Pogodbe, ker naj bi nacionalni ukrepi za izvedbo obveznosti iz člena 14(d)(1) te uredbe ovirali izvrševanje pravice do prostega gibanja, ki je določena v navedeni Pogodbi.

80.      Pogodba, kot je pojasnilo Sodišče, delavcu namreč ne zagotavlja, da bi bila razširitev njegovih dejavnosti na več kot eno državo članico glede socialne varnosti nevtralna. Zaradi razlik med zakonodajami držav članic na področju socialne varnosti je lahko taka razširitev za tega delavca, glede na vsak primer posebej, bolj ali manj ugodna ali neugodna. Zato tudi če je njena uporaba manj ugodna, ostaja nacionalna zakonodaja s področja socialne varnosti v skladu z določbami členov 39 ES in 43 ES, če a) zadevnega delavca ne postavlja v manj ugoden položaj glede na delavce, ki vse svoje dejavnosti opravljajo v državi članici, kjer se ta zakonodaja uporablja, ali glede na delavce, ki so bili tam že prej obdavčeni, in b) ne pripelje do nepovratnega vplačila prispevkov za socialno varnost.(49)

81.      Vendar naj v tem primeru pristojni francoski organi z izvajanjem obveznosti iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 v zvezi z vsemi dohodki, ki jih je prejel P. Derouin, slednjega ne bi postavili v manj ugoden položaj v primerjavi s samozaposlenimi delavci, ki vse svoje poklicne dejavnosti opravljajo kot samozaposleni delavci na francoskem ozemlju in so podvrženi prispevkom, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, od vseh svojih dohodkov teh poklicnih dejavnosti. Poleg tega naj naložitev CSG in CRDS P. Derouinu na del njegovih britanskih dohodkov ne bi pripeljala do tega, da bi moral plačati te nepovratne prispevke. Kajti čeprav plačilo teh dveh prispevkov ne daje pravice do neposrednih protidajatev, ki jih je mogoče opredeliti kot socialne storitve,(50) ostaja dejstvo, da v skladu z načelom solidarnosti, na katerem temeljijo te dajatve, CSG in CRDS pokrivata stroške financiranja in bremenitev francoske socialne varnosti, ki bi se morali v nasprotnem primeru najverjetneje izravnati bodisi s povečanjem prispevkov za socialno varnost bodisi z zmanjšanjem ali omejitvijo izplačila socialnih dajatev.(51)

82.      Drugačna rešitev od te, ki je navedena v točki 78 teh sklepnih predlogov, bi po mojem mnenju pripeljala do dejanskega tveganja, da bi v situaciji, kot je ta v postopku v glavni stvari, prišlo do vrzeli v enakem obravnavanju, določenem v členu 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 „za namene uporabe določene zakonodaje s področja [socialne varnosti]“, med vsemi samozaposlenimi delavci, ki opravljajo dejavnost na ozemlju zadevne države članice. Razen odstopanj, ki so izrecno določena v Uredbi št. 1408/71, naj take vrzeli zakonodajalec Skupnosti ne bi zahteval. Kot je pojasnjeno v točkah od 79 do 81 teh sklepnih predlogov, naj se ta ne bi zahtevala niti v okviru člena 43 ES.

83.      Poleg tega bi dopustitev takega odstopanja pripeljala do tega, da bi bilo treba razlago člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 podrediti posebnosti obravnavanega primera, predloženega Sodišču, tako, da bi moralo to določiti pogoje, pod katerimi bi bilo to odstopanje dopustno, in glede na okoliščine primera pojasniti te pogoje hkrati z zadevami, ki so mu predložene.

84.      Poleg zgoraj navedenih pravnih ovir se mi zdi zagovarjanje takega stališča nesmiselno.

85.      Če bi se Sodišče vseeno odločilo, da ne bo upoštevalo analize iz teh sklepnih predlogov, bi bilo treba po mojem mnenju obseg odstopanja od obveznosti iz člena 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71, ki izhaja iz sporazuma, omejiti na situacije, v katerih se ne posega v načela in v duh te uredbe. Šlo naj bi torej za dopustitev takega odstopanja, zlasti če se, prvič, ohrani načelo enotnosti veljavne zakonodaje, drugič, če posledica navedenega odstopanja ni izključitev oseb od uporabe določene zakonodaje na področju socialne varnosti, za katere se uporablja,(52) in, tretjič, to odstopanje zadevnemu delavcu ne onemogoča zaščite na področju socialne varnosti(53) ali ne zmanjšuje zaščite, ki naj bi jo sicer imel na podlagi določene zakonodaje s področja socialne varnosti. Menim, da bi bilo zaradi razlogov pravne varnosti in preglednosti prav tako pomembno, da tako pogodbeno odstopanje ustreza formalnim pogojem notifikacije, ki so določeni v členu 8(2) Uredbe št. 1408/71.

86.      Glede na navedeno menim, da je treba člen 14(d)(1) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da je v njegovem okviru določeno, da se osnova za prispevke, kot sta CSG in CRDS, ki se odmerijo od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov, ki sodijo na področje uporabe te uredbe, izračuna tako, da se v dohodke od poklicnih dejavnosti samozaposlenega delavca vključijo dohodki, prejeti na ozemlju države članice, kjer se zakonodaja s področja socialnega varstva ne uporablja, tudi če zadevne države članice, v tem primeru Republika Francija in Združeno kraljestvo, zavezujejo določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na področju davkov na dohodke, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 8 Uredbe št. 1408/71.

VI – Predlog

87.      Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Tribunal des affaires sociales de Paris, odgovori tako:

„Člen 14d(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998, je treba razlagati tako, da je v njegovem okviru določeno, da se osnova za prispevke, kot sta CSG in CRDS, ki se odmerijo od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov, ki sodijo na področje uporabe te uredbe, izračuna tako, da se v dohodke od poklicnih dejavnosti samozaposlenega delavca vključijo dohodki, prejeti na ozemlju države članice, kjer se zakonodaja s področja socialnega varstva ne uporablja, tudi če zadevne države članice, v tem primeru Republiko Francijo in Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, zavezujejo določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na področju davkov na dohodke, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 8 Uredbe št. 1408/71.“

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – UL 1997, L 28, str. 1.

3 – UL L 209, str. 1.

4 – Opozoriti je treba, da je Uredbo št. 1408/71 (uradno) nadomestila Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, str. 1; popravljena v UL L 200, str. 1), ki je začela veljati 20. maja 2004. Vendar se bo ta v składu s členom 91 začela uporabljati šele od začetka veljavnosti njene izvedbene uredbe, katere sprejetje je bilo v času predstavitve teh sklepnih predlogov predmet medinstitucionalnega zakonodajnega postopka na podlagi predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki jo je Komisija sprejela 31. januarja 2006 ((COM) 2006, 16 konč.). Uredba št. 1408/71 je torej edina, ki se uporablja v položaju, kakršen je v obravnavani zadevi.

5 – JORF z dne 30. decembra 1990, str. 16367.

6 – Prispevki za primer brezposelnosti se trenutno odmerijo po 6,2 % stopnji, za pokojnine in invalidnino pa po 6,6 % stopnji.

7 – V skladu s členom L. 135-1 zakonika o socialnem varstvu je namen teh sredstev, s katerimi upravlja nacionalna javna ustanova z upravnimi pooblastili, prevzeti breme dajatev iz starostnega zavarovanja, za katere ni treba plačevati prispevkov, kar je element nacionalne solidarnosti.

8 – V skladu z določbami zakona št. 2004-626 z dne 30. junija 2004 o solidarnosti za samostojnost ostarelih in prizadetih oseb, JORF, 1. julij 2004, str. 11944. Naloga nacionalne blagajne solidarnosti za samostojnost, nacionalne javne ustanove z upravnimi pooblastili, je prispevati k financiranju prevzema izgube samostojnosti ostarelih in prizadetih oseb.

9 – JORF z dne 25. januarja 1996, str. 1226.

10 – JORF z dne 25. novembra 1969. Besedilo tega sporazuma je na voljo na spletni strani: http://www2.impots.gouv.fr/conventions_fiscales/ru68.htm.

11 – Glej zlasti sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Piatkowski (C-493/04, ZOdl., str. I-2369, točka 21).

12 – Glej zlasti sodbe z dne 5. maja 1977 v zadevi Perenboom (102/76, Recueil, str. 815, točka 13); z dne 29. junija 1994 v zadevi Aldewereld (C-60/93, Recueil, str. I-2991, točka 26) in z dne 8. marca 2001 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-68/99, Recueil, str. I-1865, točka 25).

13 – V składu z ustaljeno sodno prakso, ne glede na določene akte Skupnosti, ki v naši zadevi niso upoštevni (Direktiva Sveta 90/435/EGS z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL L 225, str. 6); Sporazum 90/436/EGS z dne 23. julija 1990 o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij (UL L 225, str. 10) in Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (UL L 157, str. 38)), države članice ostajajo pristojne na področju neposrednega obdavčevanja, zlasti glede odprave ali preprečevanja dvojnega obdavčevanja na podlagi sporazuma (glej zlasti sodbi z dne 12. maja 1998 v zadevi Gilly (C-336/96, Recueil, str. I-2793, točki 24 in 30) in z dne 12. decembra 2006 v zadevi Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation (C-374/04, ZOdl., str. I-11673, točka 52)).

14 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Piatkowski, točke 24, 27 in 28.

15 – Mnenje francoske vlade, povzeto v obrazložitvi sodb z dne 15. februarja 2000 v zadevi Komisija proti Franciji (C-34/98, Recueil, str. I-995, točka 25) (CRDS), in v zadevi Komisija proti Franciji (C-169/98, Recueil, str. I-1049, točka 23) (CSG).

16 – Zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji (C-34/98, točke od 34 do 36) in Komisija proti Franciji (C-169/98, točke od 32 do 34).

17 – Sodba z dne 16. januarja 2007 (C-265/05, ZOdl, str. I- 347). V tej zadevi je bilo Sodišču postavljeno vprašanje, ali je treba dodatek, ki dopolnjuje glavno dajatev za starost, ki se izplača le francoskim državljanom, ko dosežejo minimalno starost in je predmet priloge IIa Uredbe št. 1408/71, označiti kot „posebno dajatev, za katero se ne plačujejo prispevki“ v smislu člena 4(2)(a) te Uredbe, pri čemer je prosilec nerezident ne more zahtevati oziroma ga je, nasprotno, treba drugače označiti, tako da služi osebam, ki v skladu s členom 19(1) navedene uredbe izpolnjujejo starostne pogoje, ne glede na državo članico prebivališča (v skladu s t. i. pravilom plačevanja dajatev v tujino). Da bi preverili, ali se za to dajatev plačujejo prispevki, je Sodišče na podlagi svoje sodne prakse preskusilo, kako so bile te dajatve dejansko financirane, in sicer, ali je bilo to financiranje, neposredno ali posredno, zagotovljeno s socialnimi prispevki ali javnimi sredstvi. Ker je zadevno dajatev financiral Solidarnostni sklad za ostarele, ki prejme, kot smo že videli, izkupiček od CSG, odmerjenega od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov, je bilo treba, kot je Sodišče navedlo že v točki 40 navedene sodbe, „odločiti“, ali je treba CSG šteti kot prispevek za socialno varnost ali kot javni prihodek, ki nima značilnosti takega prispevka. Sodišče je po tem, ko je opozorilo na bistveno obrazložitev zgoraj navedenih sodb Komisija proti Franciji, glede na vrsto ugotovitev, ki se nanašajo zlasti na dejstvo, da financiranje dodatka za starost ne izvira izključno iz CSG, ampak iz dajatev, katerih davčna narava ni sporna, v točki 52 te sodbe zaključilo, da „tudi če je treba del [CSG], ki se odmeri od dohodkov od dejavnosti in enakovrednih dohodkov, šteti kot prispevek, in ne kot financiranje, ki izhaja iz javnih sredstev, se povezava med navedenim prispevkom in dopolnilnim dodatkom ne zdi dovolj opredeljiva, ker bi bilo ta dodatek mogoče označiti za dajatev, za katero se plačujejo prispevki (moj poudarek). Glede na zadnjo točko sodbe je težko narediti končni sklep o opredelitvi CSG kot prispevka za socialno varnost. Po drugi strani ta sodba potrjuje, da CSG res sodi na materialno področje uporabe Uredbe št. 1408/71.

18 – Glej v tem smislu sodbi z dne 19. januarja 2006 v zadevi Bouanich (C-265/04, ZOdl., str. I-923, točka 51, in navedena sodna praksa) in z dne 14. decembra 2006 v zadevi Denkavit Internationaal in Denkavit France (C-170/05, ZOdl., str. I-11949, točka 45 in navedena sodna praksa). Glej tudi točki 46 in 47 mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 29. marca 2007 v zadevi Columbus Container Services (C-298/05), ki še poteka pred Sodiščem.

19 – Francoska vlada namreč ne zanika, da naj bi bila pristojna za odmerjanje takih prispevkov, tako kot za vse prispevke za socialno varstvo od dohodkov P. Derouina, ki izhajajo iz Združenega kraljestva, na podlagi objektivnih meril. Ta pristop se zdi v okoliščinah spora o glavni stvari pravilen. Glej tudi sodbo, v kateri je država članica odmerila socialne prispevke na vse dohodke prebivalca, socialnega zavarovanca v tej državi članici, ki so izvirali iz pokojnin, izplačanih tako v navedeni državi kot tudi v drugi državi članici, sodba z dne 18. julija 2006 v zadevi Nikula (C-50/05, ZOdl., str. I-7029, točka 31).

20 – Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 19. marca 2002 v zadevi Hervein in drugi (C-393/99 in C-394/99, Recueil, str. I-2829, točka 52) in zgoraj navedeno sodbo v zadevi Piatkowski, točka 20.

21 – Zgoraj navedena sodba v zadevi Piatkowski (točka 32 in navedena sodna praksa).

22 – Točka 26.

23 – Prav tam (točka 31).

24 – Prav tam (točka 24). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo v zadevi Piatkowski (točka 33).

25 – Zgoraj navedena sodba Nikula (točka 33). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. junija 2000 v zadevi Sehrer (C-302/98, Recueil, str. I-4585, točka 36).

26 – Sodba z dne 26. maja 2005 (C-249/04, ZOdl., str. I-4535).

27 – Moj poudarek.

28 – Glej točko 68 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Dámasa Ruiz-Jaraboja Colomerja, predstavljenih 30. aprila 1998, v katerih je bila izdana sodba v zadevi Terhoeve (sodba z dne 26. januarja 1999, C-18/95, Recueil, str. I-345); točko 41 teh sklepnih predlogov, predstavljenih 8. februarja 2000, v katerih je bila izdana zgoraj navedena sodba v zadevi Sehrer; točko 24 teh sklepnih predlogov, predstavljenih 24. oktobra 2000, v katerih je bila izdana sodba v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Nemčiji (C-68/99, Recueil, str. I-1865), ter točko 55 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jacobsa, predstavljenih 5. aprila 2001 v združenih zadevah C-393/99 in C-394/99, v katerih je bila izdana zgoraj navedena sodba Hervein in drugi. Glej tudi točko 20 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Gulmanna, predstavljenih 2. februarja 1994, v katerih je bila izdana sodba z dne 24. marca 1994 v zadevi Van Poucke (sodba z dne 24. marca 1994, C-71/93, Recueil, str. I-1101).

29 – Kot izhaja iz točke 15 navedene sodbe, naj bi bila narava tega prispevka, tako kot CSG in CRDS v tej zadevi, sporna, ker je nacionalno sodišče menilo, da naj bi tak prispevek pomenil prej „obliko kriznega davka“ kot pa prispevek, ki sodi na področje materialne uporabe Uredbe št. 1408/71.

30 – Zgoraj navedena sodba v zadevi Allard (točki 18 in 20).

31 – Prav tam (točki 21 in 22).

32 – Prav tam (točka 23); moj poudarek.

33 – Prav tam (točka 24); moj poudarek.

34 – Opozoriti pa je treba, da točka 24 zgoraj navedene sodbe Van Poucke, na katero napotuje točka 21 zgoraj navedene sodbe Allard, navaja del stavka, katerega neupoštevanje se tu očita.

35 – Treba je navesti, da je bila ta razlaga povzeta v členu 13(5) Uredbe št. 883/2004, v skladu s katero se delavci, ki opravljajo dejavnosti v dveh ali več državah članicah, obravnavajo, kot da bi opravljali vse svoje dejavnosti kot zaposlene ali samozaposlene osebe in prejemali vse svoje dohodke v državi članici, katere zakonodaja je določena na podlagi odstavkov od 1 do 4 istega člena 13.

36 – Točka 60; moj poudarek.

37 – To pojasnilo izhaja iz zgoraj navedene sodbe v zadevi Piatkowski (točke od 27 do 29). Ker namreč Uredba 1408/71 za primere iz Priloge VII Uredbe št. 1408/71 prepoveduje naložitev dvojnih prispevkov za isti dohodek, za zavarovanca velja zakonodaja države članice, kjer opravlja dejavnost kot zaposlena oseba, glede te dejavnosti, in zakonodaja države članice, kjer opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba, glede slednje dejavnosti.

38 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Allard (točka 31).

39 – Prav tam (točke od 28 do 32 in točka 2 izreka).

40 – Glej zlasti sodbe z dne 14. februarja 1995 v zadevi Schumacker (C-279/93, Recueil, str. I-225, točka 21); z dne 16. julija 1998 v zadevi ICI (C-264/96, Recueil, str. I-4695, točka 19); z dne 6. junija 2000 v zadevi Verkooijen (C-35/98, Recueil, str. I-4071, točka 32) in z dne 15. januarja 2002 v zadevi Gottardo (C-55/00, Recueil, str. I-413, točka 32).

41 – Točka 84 mojih sklepnih predlogov v zgoraj navedeni zadevi Columbus Container Services.

42 – Glej zlasti sodbi z dne 12. decembra 2002 v zadevi De Groot (C-385/00, Recueil, str. I-11819, točki 93 in 94) in z dne 3. oktobra 2006 v zadevi FKP Scorpio Konzertproduktionen (C-290/04, ZOdl., str. I-9461, točka 55).

43 – Sodba z dne 2. avgusta 1993 v zadevi Grana-Novoa (C-23/92, Recueil, str. I-4505, točka 15).

44 – Glej zlasti sodbe z dne 7. februarja 1991 v zadevi Rönfeldt (C-227/89, Recueil, str. I-323, točke od 27 do 29); z dne 5. februarja 2002 v zadevi Kaske (C-277/99, Recueil, str. I-1261, točki 27 in 28) in z dne 24. septembra 2002 v zadevi Martínez Domínguez in drugi (C-471/99, Recueil, str. I-7835, točke od 28 do 30).

45 – Sodba z dne 9. novembra 1995 v zadevi Thévenon (C-475/93, Recueil, str. I-3813, točki 26 in 28). V tej zadevi je bil zadevni dvostranski sporazum sklenjen leta 1950. Glej tudi sodbi z dne 9. oktobra 1997 v zadevi Naranjo Arjona in drugi (od C-31/96 do C-33/96, Recueil, str. I-5501, točka 26) in z dne 17. decembra 1998 v zadevi Grajera Rodríguez (C-153/97, Recueil, str. I-8645, točka 28). Pojasniti je treba, da je bila vsa ta sodna praksa v bistvu povzeta v členu 8(1) Uredbe št. 883/2004.

46 – Opozoriti je treba, da zgoraj navedena Uredba št. 883/2004 to odstopanje povzema v členu 8(2).

47 – Zgoraj navedena sodba v zadevi Grana-Novoa (točka 22) in sodba z dne 28. aprila 1994 v zadevi Hoorn (C-305/92, Recueil, str. I-1525, točka 19).

48 – Opozoriti je treba, da je taka obveznost notifikacije tudi v členu 9(1) Uredbe št. 883/2004.

49 – Glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi v zadevi Hervein in drugi (točka 51) ter Piatkowski (točka 34).

50 – Zgoraj navedeni sodbi v zadevi Komisija proti Franciji (C-34/98, točka 39) in v zadevi Komisija proti Franciji (C-169/98, točka 37).

51 – Glej točki 9 in 26 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca La Pergole v zadevah C-34/98 in C-169/98, na podlagi katerih sta bili sprejeti zgoraj navedeni sodbi. Glej tudi zgoraj navedeno sodbo v zadevi Komisija proti Franciji (C-169/98, točka 36).

52 – Glej sodbo z dne 3. maja 1990 v zadevi Kits van Heijningen (C-2/89, Recueil, str. I-1755, točka 20).

53 – Glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Kits van Heijningen (točka 12) in sodbi z dne 11. junija 1998 v zadevi Kuusijärvi (C-275/96, Recueil, str. I-3419, točka 28) ter z dne 7. julija 2005 v zadevi Van Pommeren-Bourgondiën (C-227/03, ZOdl., str. I-6101, točka 34).