Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

References to this case

Share

Highlight in text

Go

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JANA MAZÁKA,

predstavljeni 31. marca 20091(1)

Zadeva C-269/07

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Zvezni republiki Nemčiji

„Neizpolnitev obveznosti države članice – Kršitev členov 12 ES, 18 ES in 39 ES, ter člena 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti – Nacionalna zakonodaja o denarnih spodbudah za dodatno pokojninsko varčevanje“





I –    Uvod

1.        Obravnavani postopek po členu 226 ES zadeva tisti del dohodninske zakonodaje Zvezne republike Nemčije, ki je bil sprejet zaradi spodbujanja vzpostavitve zasebnih pokojnin, splošno znanih kot pokojnine Riester ali Riesterrente.(2) Odločitev Zvezne republike Nemčije, da z zagotavljanjem denarnih spodbud spodbudi vzpostavitev teh prostovoljnih pokojnin, je bila utemeljena z demografskimi spremembami in s povečanim pritiskom na nacionalni sistem pokojninskega zavarovanja. Pokojnine Riester so torej namenjene dopolnjevanju nacionalnih starostnih pokojnin.

2.        Komisija v tožbi izpodbija tri vidike zakonodaje o pokojninah Riester iz členov od 79 do 99 Einkommensteuergesetz (zakon o dohodnini, v nadaljevanju: EStG).(3) Komisija tako predlaga Sodišču, naj „[u]gotovi [...], da Zvezna republika Nemčija, s tem da je [s členi od 79 do 99 EStG] sprejela in v veljavi obdržala predpise na področju dodatnega pokojninskega varstva, ni izpolnila obveznosti iz člena 39 ES, člena 7 Uredbe Sveta št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 [o prostem gibanju delavcev v Skupnosti][(4)], člena 18 ES in člena 12 ES v delu, v katerem te določbe:

(a)      obmejnim delavcem (in njihovim zakonskim partnerjem) odrekajo pravico do dodatka, ker ti niso neomejeni davčni zavezanci;

(b)      ne dopuščajo, da se kapital, ustvarjen v okviru tega sistema, uporabi za nakup stanovanja, v katerem biva lastnik, če se to stanovanje ni v Nemčiji;

(c)      določajo, da je treba pridobljeno pomoč pri prenehanju neomejenega obdavčenja povrniti“.

3.        Komisija je predlagala tudi, naj se Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.

4.        Zvezna republika Nemčija meni, da je treba tožbo Komisije zavrniti in plačilo stroškov naložiti Komisiji.

II – Pravni okvir

A –    Zakonodaja Skupnosti

5.        Člen 7 Uredbe št. 1612/68 določa:

„1.      Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.      Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

B –    Nacionalna zakonodaja

6.        V členu 1 EStG je določeno:

„1.      Fizične osebe s stalnim ali običajnim prebivališčem v Nemčiji so neomejeni zavezanci za dohodnino […]

2.      […]

3.      Fizične osebe, ki nimajo niti stalnega niti običajnega prebivališča v Nemčiji, so lahko na prošnjo tudi neomejeni zavezanci za dohodnino, če prejemajo dohodek iz Nemčije […] Ta možnost velja samo, če je vsaj 90 % njihovega dohodka v koledarskem letu, za katerega se plača dohodnina v Nemčiji, ali če njihov dohodek, za katerega se ne plača dohodnina v Nemčiji, znaša vsaj 6136 EUR na koledarsko leto […]“

7.        Člen 10(a)(1) EStG določa, da lahko zavarovanci po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja letno do določenega praga kot posebne stroške odbijejo vplačila za dodatno pokojninsko varčevanje, skupaj z dodatkom za dodatno pokojninsko varčevanje, odobrenim v skladu s členom 79 in naslednjimi. V členu 10(a)(1) EStG je določeno tudi, da se lahko poleg zavarovancev v nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja kot zavarovanci v tem sistemu štejejo tudi druge kategorije oseb. Člen 10(a)(2) EStG določa razmerje med odbitkom plačil za dodatno pokojninsko varčevanje in dodatkom za dodatno pokojninsko varčevanje ter navaja, da se uporablja sistem, ki je za davčnega zavezanca ugodnejši.

8.        Člen 79 EStG, z naslovom „Upravičenci do denarne ugodnosti“, določa:

„Neomejeni zavezanci za dohodnino in upravičenci po členu 10(a)(1) so upravičeni do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje (v nadaljevanju: dodatek). Če gre za zakonca, ki sta izpolnila pogoje po členu 26(1), lahko, če je samo eden od zakoncev upravičenec po prvi alinei, drugi zakonec prav tako pridobi dodatek, če obstaja pogodba o dodatnem pokojninskem varčevanju na njegovo ime.“

9.        Člen 26 EStG zahteva, da mora biti zakonec upravičenca načeloma tudi neomejeni zavezanec za dohodnino v Zvezni republiki Nemčiji.

10.      Člen 83 EStG, z naslovom „Dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje“, določa:

„Dodatek, ki je sestavljen iz osnovnega dodatka (člen 84) in otroškega dodatka (člen 85), se izplača glede na vplačila za dodatno pokojninsko varčevanje.“

11.      Člen 92(a) EStG v bistvu navaja, da lahko upravičenec do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje najmanj 10.000 EUR subvencioniranega kapitala, zbranega po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju, uporabi za nakup ali izgradnjo stanovanja v Zvezni republiki Nemčiji za svoje prebivanje. Najvišji znesek, ki se lahko uporabi, je 50.000 EUR.

12.      Člen 93 EStG, z naslovom „Zloraba“, določa, da če se subvencionirani kapital dodatnega pokojninskega varčevanja zlorablja, mora upravičenec vrniti prejeti dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje, skupaj z zneski, ki se odbijejo kot posebni stroški po členu 10a EStG. V členu 94 EStG je določen postopek v primeru zlorabe.

13.      Člen 95(1) EStG v bistvu določa, da se člena 93 in 94 EStG smiselno uporabljata, če upravičenec nima več stalnega ali običajnega prebivališča v Nemčiji in torej ni več neomejeni davčni zavezanec ali če ni bila vložena prošnja po členu 1(3) EStG. Člen 95(2) EStG določa, da se lahko na prošnjo upravičenca povrnitev zadevnega zneska odloži do začetka izplačevanja. Odlog se podaljša, če se najmanj 15 % izplačil po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju uporabi za povrnitev.

III – Predhodni postopek

14.      Komisija je Zvezno republiko Nemčijo z opominom z dne 16. decembra 2003 obvestila o svojih dvomih glede združljivosti treh vidikov zakonodaje o pokojninah Riester s pravom Skupnosti. Zvezna republika Nemčija je na navedeni opomin odgovorila z dopisom z dne 19. februarja 2004, v katerem je navedla, da zadevna zakonodaja ni v nasprotju s pravom Skupnosti.

15.      Komisija je 19. decembra 2005 Zvezni republiki Nemčiji poslala obrazloženo mnenje, v katerem je ponovila stališče iz opomina in pozvala to državo članico, naj v dvomesečnem roku od prejema obrazloženega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z njim. Ker Komisija ni bila zadovoljna z odgovorom nemških organov na navedeno mnenje, je vložila to tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 6. junija 2007.

IV – Tožba

A –    Prvi očitek

1.      Trditve strank

16.      Komisija trdi, da zahteva iz člena 79 EStG, da mora biti oseba, če želi biti upravičena do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, pomeni prikrito diskriminacijo na podlagi državljanstva ter je torej v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Komisija poudarja ozadje uvedbe dodatka ter to, da je bil uveden zaradi subvencioniranja vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje in torej zaradi pomoči posameznikom pri vzpostavitvi dodatne pokojnine zaradi dopolnitve nacionalnega pokojninskega varstva.

17.      Komisija v bistvu meni, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje „socialna ugodnost“ po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, kot jo razlaga Sodišče v sodni praksi. Po mnenju Komisije se zadevni dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje „običajno“ izplača posameznikom na podlagi njihovega objektivnega statusa delavca. Sprejemanje ukrepov za pripravo na upokojitev je sestavni del poklicnega življenja. Opravljanje poklica zagotavlja ekonomsko podlago za to pripravo. Komisije tako meni, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje med drugim namenjen dopolnitvi te ekonomske podlage.

18.      Komisija trdi, da Zvezna republika Nemčija ne izpodbija tega, da so upravičenci do pokojnine iz nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja v glavnem posamezniki s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki so tako tudi glavni upravičenci do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje. To, da obstajajo še dodatni upravičenci do dodatka, samo pojasnjuje, da je bil socialni cilj razširjen na ostale, ki so v podobnem položaju glede nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja. Komisija trdi, da dodatek, ki je v posebnem delu EStG, ločeno od določb o možnosti odbitka vplačil v dodatno pokojninsko varčevanje kot posebnih stroškov do določenega praga, pomeni minimalno pomoč, ki ne narašča glede na dohodek in je bila sprejeta zaradi varstva tistih posameznikov, na katere reforma nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja posebej vpliva, to je tistih, ki imajo skromne dohodke ali velike družine. Ta neenotna struktura zagotavlja, da imajo zakonci, ki ne opravljajo poklicne dejavnosti, samostojno pravico do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 79(2) EStG.

19.      Komisija meni, da pojem socialna ugodnost v skladu s sodno prakso na tem področju v vsakem primeru zajema ugodnosti, ki se zagotavljajo na podlagi posameznikovega prebivališča na nacionalnem ozemlju. Navedena sodna praksa se uporablja tudi v obravnavani zadevi. Poleg tega dejstvo, da je pogoj za pridobitev dodatka to, da upravičenec sklene pogodbo o dodatnem pokojninskem varčevanju, ne pomeni, da ugodnost ni povezana z njegovim objektivnim statusom delavca ali rezidenta. Za socialne ugodnosti so pogosto določeni pogoji, ki izražajo njihov socialni namen. Ta pristop se ujema tudi s ciljem člena 7 Uredbe št. 1612/68, ki je zagotoviti prosto gibanje delavcev znotraj Skupnosti. Delavci iz drugih držav članic so, kar zadeva določbe o pripravah na upokojitev, načeloma v enakem položaju kot nemški delavci in jih enako zadeva zmanjšanje ravni nemškega sistema pokojninskega zavarovanja, v katerega plačujejo prispevke. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da člen 13(2)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti(5), določa, da z vidika socialne varnosti za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice. Navedeno pravilo zajema primer obmejnih delavcev, ki so zavezani plačilu prispevkov socialne varnosti v državi članici zaposlitve, če niso zaposleni tudi v državi članici svojega stalnega prebivališča. Po mnenju Komisije pa člen 79 EStG, s tem ko upravičenost do dodatka pogojuje, s tem da je upravičenec neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, loči med delavci, ki stalno prebivajo v Nemčiji, in obmejnimi delavci. Zaradi določb člena 1 EStG je ta pogoj enakovreden zahtevi po stalnem prebivališču v Nemčiji in torej izključuje obmejne delavce. Glede na to, da večina nerezidentov tudi ni državljanov, ta pogoj torej pomeni prikrito diskriminacijo na podlagi državljanstva. Komisija tudi ugotavlja, da zadevni delavci iz Francoske republike in Republike Avstrije zaradi sporazumov o dvojnem obdavčevanju med navedenima državama članicama in Zvezno republiko Nemčijo ne smejo izbrati obdavčitve v Nemčiji po členu 1(3) EStG.

20.      Komisija v zvezi s trditvijo Zvezne republike Nemčije glede prostovoljnosti pogodb o dodatnem pokojninskem varčevanju ugotavlja, da opredelitev ugodnosti kot „socialne ugodnosti“ ni odvisna od značilnosti plačil iz naslova socialne varnosti, še posebej njihovega obveznega značaja, ki ga načeloma ni v okviru socialnih ugodnosti. Prostovoljni sistem pa lahko dopolnjuje sistem obveznega zavarovanja, kot je to v obravnavanem primeru, v katerem je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje namenjen zagotovitvi pokojnine, ki dopolnjuje pokojnino iz nacionalnega pokojninskega zavarovanja.

21.      Komisija meni, da v nasprotju s stališčem Zvezne republike Nemčije dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje ni socialna ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da dodatek ne vpliva na prihodke, ampak na odhodke državnega proračuna. Komisija meni, da v nobenem primeru ni upoštevno, ali se dodatek opredeli kot „socialna“ ali „davčna“ ugodnost, saj člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 določa, da je treba davčne ugodnosti zagotoviti tudi obmejnim delavcem.

22.      Komisija meni, da bi bilo treba v skladu s sodbo Schumacker(6) obmejne delavce obravnavati podobno in ne drugače od rezidenčnih delavcev, ker so zadevni obmejni delavci iz obravnavane zadeve vključeni v nemški sistem socialne varnosti in so torej glede svojih prihodnjih pokojninskih pravic v enakem položaju kot delavci s stalnim prebivališčem v Nemčiji. Poleg tega Komisija ugotavlja, da zadevni obmejni delavci svoj celotni dohodek načeloma prejemajo v Nemčiji. Komisija tudi opozarja na to, da Zvezna republika Nemčija ne izpodbija tega, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje sestavni del reforme nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja.

23.      Komisija v zvezi s trditvami Zvezne republike Nemčije glede davčne doslednosti(7) ugotavlja, da te trditve v tem postopku niso upoštevne. To, da pokojnino rezidentom ene države članice izplača druga država članica in da lahko pokojnino obdavči samo država članica stalnega prebivališča, izhaja iz delitve pristojnosti za obdavčitev, o kateri se ti državi dogovorita s sporazumom o dvojnem obdavčevanju. Sporazum med državama članicama tako zagotavlja davčno doslednost. Poleg tega je, kadar državi članici skleneta sporazum o dvojnem obdavčevanju v zvezi z obdavčitvijo pokojnin, iz sodbe Wielockx(8) razvidno, da „davčne doslednosti ni treba dokazati v zvezi z isto osebo s strogo korelacijo med odbitnostjo prispevkov in obdavčitvijo pokojnin, ampak se prenese na drugo raven, in sicer na raven vzajemnosti pravil, ki se uporabljajo v državah pogodbenicah“(9).

24.      Komisija trdi, da je po členu 85 EStG znesek dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje odvisen od števila vzdrževanih otrok zadevnega posameznika. Komisija meni, da je zahteva, da mora biti ta posameznik neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, da je lahko upravičen do zadevne ugodnost, v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Poleg tega člen 79(2) EStG določa izvedeno pravico zakoncev upravičencev do dodatka, če je tudi zakonec neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji. Komisija meni, da je ob upoštevanju sodne prakse v zvezi s tem(10) tudi zahteva, da mora biti zakonec delavca neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68.

25.      Zvezna republika Nemčija meni, da zahteva po neomejeni davčni zavezanosti v Nemčiji po členu 79(1) EStG ni v nasprotju s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 oziroma členom 39(2) ES.

26.      Zvezna republika Nemčija ugotavlja, da EStG določa dva instrumenta, s katerima se daje spodbude za dodatno pokojninsko varčevanje, in sicer možnost odbitka posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG in pravico do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 79 in nasl. EStG. Zvezna republika Nemčija meni, da v nasprotju s trditvami Komisije zadevni dodatek ni socialna ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, ampak davčna ugodnost.

27.      Zvezna republika Nemčija tudi trdi, da dodelitev dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje ni povezana z objektivnim statusom upravičenca kot delavca ali rezidenta.

28.      Zvezna republika Nemčija tako meni, da v skladu s členom 10(a)(1) EStG, na katerega se sklicuje člen 79 EStG, pravica do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje ni odvisna od tega, ali je upravičenec delavec z vidika prava Skupnosti, saj se zagotavlja tudi osebam, ki niso delavci. Poleg tega se mora nezanemarljiva skupina delavcev vključiti v poklicne sisteme zavarovanja, značilne za svoj poklic (na primer zdravniki in zobozdravniki), in ne more odbiti vplačil v dodatno pokojninsko varčevanje kot posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG, zato tudi niso upravičeni do dodatka. Zagotovitev dodatka tudi ni odvisna od običajnega prebivališča v Nemčiji. Zahtevi po členih 10(a) in 79 EStG glede zavarovanja po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja in neomejeni davčni zavezanosti v Nemčiji nista povezani z zahtevo po stalnem prebivališču. Zahteva, da je treba biti zavarovan po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja po členu 10(a) EStG, je povezana s krajem zaposlitve in ne stalnim prebivališčem, kot je razvidno iz člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71. Zahteva, da je treba biti neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, ni povezana s stalnim prebivališčem tam, saj lahko obmejni delavci po členu 1(3) EStG izberejo možnost, da so neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji. Posameznik, ki želi biti upravičen do dodatka, mora poleg tega – v nasprotju z obveznimi vplačili v nacionalni sistem pokojninskega zavarovanja – prostovoljno skleniti pogodbo o dodatnem pokojninskem varčevanju z zasebno zavarovalnico in opraviti zahtevana vplačila. Ta zahteva ni povezana z objektivnim statusom upravičenca kot delavca ali rezidenta. V nasprotju s trditvami Komisije namen zakonodajalca ob sprejetju zadevnega ukrepa tudi ne more biti odločilen za njegovo pravno kvalifikacijo. Nemški zakonodajalec je zaradi zagotovitve spodbud za dodatno pokojninsko varčevanje izbral rešitev, ki temelji na davčnem pravu, čeprav so ga vodili socialni razlogi.

29.      Po mnenju Zvezne republike Nemčije je zadevni dodatek davčna ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68. Člen 79 in nasl. EStG določajo, da mora biti posameznik za to, da je lahko upravičen do zadevnega dodatka, sposoben odbiti posebne stroške v skladu z členom 10(a)(1) EStG. Zvezna republika Nemčija meni, da je člen 10(a)(1) EStG najpomembnejša določba davčnih spodbud za vzpostavitev dodatne pokojnine. To je očitno že iz uradnega naslova navedene določbe („dodatna pokojnina“) in tega, da člen 10(a)(1) EStG, na katerega se sklicuje člen 79 EStG v zvezi z upravičenostjo do dodatka, opredeljuje skupine oseb, ki so upravičene do zadevnih davčnih ugodnosti. Člen 10(a) EStG določa tudi t. i. „najugodnejši sistem“, ki določa, ali je lahko davčni zavezanec upravičen do odbitka davka v zvezi z vplačili za dodatno pokojninsko varčevanje, ki je višje od zneska dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje. Zvezna republika Nemčija poudarja tesno povezanost odbitka posebnih stroškov in dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, ki ni razvidno samo iz navzkrižnega sklicevanja v zakonodaji, ampak tudi iz tega, da je dodatek predplačilo davčne olajšave, ki je posledica odbitka posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG. Dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje torej omogoča upravičencu, da pred predložitvijo davčne napovedi pridobi del davčne olajšave, do katere je upravičen zaradi vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje. Dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje poleg tega vpliva na prihodke državnega proračuna, saj se glede na to, da so vplačila za dodatno pokojninsko varčevanje oproščena davka, zmanjšajo davčni prihodki.

30.      Zvezna republika Nemčija meni, da v obravnavani zadevi ni diskriminacije med primerljivimi položaji. Zvezna republika Nemčija meni, da lahko po ustaljeni sodni praksi diskriminacija nastane samo z uporabo različnih pravil v primerljivih položajih ali uporabo enakega pravila v različnih položajih.(11) Sodišče je poleg tega v sodbi Meindl navedlo, da „[n]a področju neposrednih davkov položaj rezidentov praviloma ni primerljiv s položajem nerezidentov, ker je dohodek, ki ga na ozemlju države članice pridobi nerezident, najpogosteje le del njegovih skupnih dohodkov, katerih središče je v kraju njegovega prebivališča, in ker je osebno zmožnost prispevanja nerezidenta, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, najlažje presoditi v kraju, v katerem je središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov, kar po navadi ustreza kraju njegovega običajnega prebivališča“.(12)

31.      Zvezna republika Nemčija tako meni, da je v skladu s sodbo Schumacker(13) država stalnega prebivališča in ne država zaposlitve načeloma tista, ki mora upoštevati osebni položaj nerezidenčnih delavcev. V zvezi s tem lahko obmejni delavec v skladu s sodbo Gschwind(14), če več kot 90 % svojih dohodkov prejema v Nemčiji, izbere neomejeno davčno zavezanost v Nemčiji in tako odbije posebne stroške po členu 10(a)(1) EStG ter pridobi dodatek v skladu s členom 79 in nasl. EStG. Poleg tega pa, če so obmejni delavci po sporazumih o dvojnem obdavčevanju, ki jih je Zvezna republika Nemčija sklenila s Francosko republiko in Republiko Avstrijo, obdavčeni v državi stalnega prebivališča, mora ta država upoštevati osebni položaj teh delavcev in je pristojna za to, da jim zagotovi davčne ugodnosti. Zvezna republika Nemčija meni, da če nima pravice obdavčiti, ji tudi ni treba zagotoviti davčne ugodnosti, ki je namenjena spodbujanju dodatnega pokojninskega varčevanja, ne glede na to, ali se primerljive ugodnosti zagotavljajo v Franciji in Avstriji. Kakor koli pa Zvezna republika Nemčija ugotavlja, da Francija in Avstrija zagotavljata denarne spodbude za tako dodatno pokojninsko varčevanje.

32.      Zvezna republika Nemčija tudi trdi, da ni nobene prepovedane diskriminacije, celo ob upoštevanju meril Sodišča v zvezi z zagotavljanjem socialnih ugodnosti. Sodišče je v sodbi Geven navedlo, da je lahko socialna ugodnost omejena na tiste, ki imajo dovolj tesno vez z nemško družbo, pri čemer pa ta dodatek ni pridržan samo za osebe s prebivališčem v Nemčiji.(15) Nemški zakonodajalec je tako nameraval zagotoviti spodbude za dodatno pokojninsko varčevanje tisti osebam, ki imajo dovolj tesno vez z nemško družbo, pri čemer pa ni strogo določil, da za te spodbude velja zahteva po stalnem prebivališču na nacionalnem ozemlju. Neobstoj take zahteve je razviden iz besedila člena 1(3) EStG, ki obmejnemu delavcu omogoča izbiro neomejene davčne zavezanosti v Nemčiji in s tem upravičenosti do zadevnega dodatka. Zvezna republika Nemčija meni, da tisti obmejni delavci, katerih položaj je urejen s sporazumom o dvojnem obdavčevanju, nimajo takih dovolj tesnih vezi s to državo članico in so torej pravno v celoti povezani z državo stalnega prebivališča.

33.      Zvezna republika Nemčija v zvezi z zagotavljanjem dodatka zakoncem(16) meni, da člen 79(2) EStG ni v nasprotju s členom 39(2) EC oziroma členom 7(2) Uredbe št. 1612/68, saj lahko zakonec, ki nima stalnega prebivališča v Nemčiji, pridobi zadevni dodatek, ki je pridržan za tiste, ki so neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, če oba zakonca izbereta možnost, da sta neomejena davčna zavezanca v tej državi članici, in če je 90 % skupnega dohodka zakoncev obdavčenega v Nemčiji, njun obdavčeni dohodek v tujini pa ne presega 12.272 EUR.

34.      Zvezna republika Nemčija podredno še trdi, da če bi Sodišče menilo, da gre za posredno diskriminacijo, je ta diskriminacija utemeljena z razlogi davčne doslednosti. Dodatek po členu 79 EStG in možnost odbitka posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG ustrezata davčni olajšavi ali ugodnosti v zvezi z vplačili za dodatno pokojninsko varčevanje. Protiutež te ugodnosti je možnost Zvezne republike Nemčije, da po členu 22(5) EStG pozneje obdavči vsa izplačila po pogodbah o dodatnem pokojninskem varčevanju.

2.      Presoja

35.      Komisija v tožbi meni, da je člen 79 EStG v nasprotju s členom 39 EC in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68, ker zahteva, da morajo biti obmejni delavci in njihovi zakonci neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, če želijo biti upravičeni do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, ki ga zagotavlja ta določba nacionalnega prava.

36.      Procesni akti strank v zvezi s to tožbo se, prvič, osredotočajo na vprašanje, ali bi bilo treba dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje opredeliti kot socialno ali davčno ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, in drugič, na vprašanje, ali pomeni izključitev obmejnih delavcev, ki niso neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, od upravičenosti do tega dodatka, posredno diskriminacijo teh delavcev na podlagi državljanstva, s tem da se stranki postopka strinjata, da se člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 dejansko uporablja za zadevni dodatek.

37.      Najprej bom preučil, ali menim, da bi bilo treba dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje opredeliti kot socialno ali davčno ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, potem pa bom preučil še, ali je zahteva iz člena 79 EStG glede tega, da je treba biti za upravičenost do dodatka neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, po značaju ali kako drugače diskriminatorna.

38.      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija na obravnavi 17. decembra 2008 potrdila, da se obravnavana tožba nanaša samo na obmejne delavce, ki so obdavčeni v državi članici stalnega prebivališča. Komisija je na obravnavi izjavila, da „se prvi očitek nanaša samo na tiste primere, pri katerih ima pravico do obdavčitve izključno sosednja država stalnega prebivališča“. Komisija pa je vendarle poudarila, da ta tožba ni omejena samo na obmejne delavce iz Francoske republike in Republike Avstrije, ki ne morejo izbrati obdavčitve v Nemčiji po členu 1(3) EStG. Poleg tega pa Komisija s to tožbo predlaga ugotovitev kršitve samo v zvezi z dodatkom za dodatno pokojninsko varčevanje in ne v zvezi z možnostjo odbitka določenih vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 10(a)(1) EStG.

39.      Kolikor vem, se Sodišče še ni konkretno opredelilo glede razlike med ugodnostmi po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68 ali kako drugače glede tega. Sodišče pa je navedlo, da je treba „socialne ugodnosti“ razumeti kot „vse ugodnosti, ki se – ne glede na to, ali so vezane na pogodbo o zaposlitvi ali ne – na splošno priznavajo domačim delavcem, predvsem zaradi njihove objektivne lastnosti delavca ali le zaradi njihovega prebivanja na nacionalnem ozemlju, in katerih razširitev na delavce, ki so državljani drugih držav članic, olajšuje mobilnost takih delavcev v Evropski skupnosti“.(17) Sodišče je prav tako navedlo, da se sklicevanja na „socialne ugodnosti“ iz navedene določbe ne sme razlagati ozko.(18)

40.      Zaradi ugotovitve, ali je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje socialna ali davčna ugodnost, je treba preučiti njegov namen in pogoje, pod katerimi se dodeljuje, ne pa samo njegove opredelitve po nacionalni zakonodaji. To, da so določbe o dodeljevanju dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje vsebovane v nemškem zakonu o dohodnini, po mojem mnenju ni odločilno pri določanju njegove pravne narave ali opredelitve in torej pri tem, ali bi ga bilo treba opredeliti kot socialno ali davčno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

41.      Iz dokumentov pred Sodiščem je jasno razvidno, da je Zvezna republika Nemčija z dodatkom za dodatno pokojninsko varčevanje in možnostjo odbitka vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje kot posebnih stroškov od obdavčljivih dohodkov želela spodbuditi pokojnine Riester. Poleg tega je očitno, da so bile motiv za vzpostavitev sistema pokojnin Riester demografske spremembe v Nemčiji in potreba po reformi nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja. Sistem pokojnin Riester je torej namenjen dopolnitvi nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja, iz katerega se bo raven izplačil v prihodnosti zmanjšala. Sistem pokojnin Riester je torej namenjen neposredno tistim posameznikom, ki jih zadeva reforma nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja.

42.      Menim, da je iz spisa jasno – dejansko pa tega Zvezna republika Nemčija tudi ne izpodbija –, da so razlogi za zagotavljanje zadevnih denarnih spodbud(19) v zagotovitvi ustreznih pokojnin upokojencem ob koncu njihove poklicne poti. Menim torej, da je motiv za zagotavljanje zadevnih denarnih spodbud socialen.

43.      Čeprav se strinjam s trditvijo Zvezne republike Nemčije, da socialni namen nacionalne ugodnosti ni dovolj za to, da se to ugodnost opredeli kot „socialno ugodnost“ po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, pa glede na sodno prakso Sodišča menim, da namen Zvezne republike Nemčije pri dodeljevanju dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje potrjuje opredelitev tega za socialno ugodnost. V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče že razsodilo, da pojem „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 vključuje dohodek, ki ga zakonodaja države članice zagotavlja starejšim.(20)

44.      Sklenitev pogodbe o dodatnem pokojninskem varčevanju Riester in vplačila v ta sistem so jasno prostovoljni. V nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije pa menim, da prostovoljnost pokojninskega sistema Riester ne spremeni dejstva, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 79 EStG denarna spodbuda, ki se zagotavlja po nemškem pravu zato, da se upravičencem – pa čeprav primarno na njihovo pobudo – zagotovi zadosten dohodek v starosti. Menim, da bi bilo načeloma v nasprotju z namenom in duhom pravil Skupnosti o prostem gibanju delavcev, če se ugodnosti ne bi moglo obravnavati kot socialne ugodnosti po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68 samo na podlagi prostovoljnosti sistema, ki daje to ugodnost.(21)

45.      V obravnavani zadevi ni sporno, da se dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje dodeljuje med drugim tudi posameznikom, ki jih ni mogoče opredeliti kot delavce po členu 39 ES, in da nekateri delavci dejansko ne morejo biti upravičeni do dodatka, ker so vključeni v pokojninske sisteme, ki niso del nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja, in torej nanje ne vplivajo reforme zadnjenavedenega sistema. Iz dokumentov pred Sodiščem pa je jasno, da so v glavnem delavci tisti, ki so upravičenci po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja ter so torej glavni cilj pokojninskega sistema Riester in v končni fazi glavni upravičenci dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje.(22) Neobstoj popolne korelacije med potencialnimi upravičenci dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje in opredelitvijo delavca po členu 39 ES, kot ga razlaga sodna praksa Sodišča, po mojem mnenju ne zmanjša pomena dejstva, da se dodatek v skladu z besedilom sodne prakse Sodišča „splošno“ zagotavlja nacionalnim delavcem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca in je namenjen zagotavljanju zadostnega dohodka teh delavcev v starosti glede na reformo nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja.(23) Menim torej, da se dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje, kot trdi Komisija, splošno zagotavlja posameznikom na podlagi njihovega objektivnega statusa delavca.

46.      Zvezna republika Nemčija je želela v procesnih aktih dokazati, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje davčna in ne socialna ugodnost, saj je neločljivo povezan z možnostjo odbitka vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje, do določenega praga, kot posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG. Navedena država članica dejansko trdi, da je dodatek samo predplačilo za poznejšo davčno olajšavo, ki se presoja po členu 10(a)(2) EStG. Vendar pa meni, da čeprav obstaja očitna povezava med dodatkom za dodatno pokojninsko varčevanje in možnostjo odbitka vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje, ne nazadnje, ker je motiv za oba reforma nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja, pa je dodatek minimalna pomoč, ki se plača za dodatno pokojninsko varčevanje upravičenca,(24) ne glede na njegov dohodek. Možnost odbitka vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje do določenega praga kot posebnih stroškov po členu 10(a)(1) EStG pa je po mojem mnenju ločena in dodatna ugodnost, ki se lahko pridobi glede na raven dohodkov posameznika in jo je mogoče tudi ekonomsko ločiti od dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje.

47.      Menim torej, da je zadevni dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje v obravnavani zadevi socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

48.      Glede na moje stališče, da je dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje socialna ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, bom vprašanje diskriminacije in možnosti njene upravičenosti preučil s tega in ne z davčnega vidika.

49.      V zvezi z diskriminacijo je treba opozoriti na to, da enako obravnavanje, ki se pojavlja v členu 39 ES in tudi v členu 7 Uredbe št. 1612/68, ne prepoveduje le očitne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat. Določbo nacionalnega prava je treba, razen če je objektivno upravičena in sorazmerna z zastavljenim ciljem, šteti za posredno diskriminatorno, ker lahko že samo zaradi svoje lastnosti bolj vpliva na delavce migrante kot na domače delavce in ker lahko posledično zlasti prve postavi v slabši položaj.(25)

50.      Po členu 7 Uredbe št. 1612/68 mora tako delavec migrant uživati enake socialne ugodnosti, kot so tiste, ki so na voljo domačim delavcem. V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem delavca iz te določbe zajema obmejne delavce, ki se lahko sklicujejo nanjo enako kot vsak drug delavec, ki ga navaja ta določba.(26)

51.      Komisija v procesnih aktih trdi, da je zaradi besedila člena 1 EStG zahteva po neomejeni davčni zavezanosti v Nemčiji enakovredna stalnemu prebivališču v tej državi članici, s tem pa so obmejni delavci dejansko izključeni iz upravičenosti do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje. Čeprav Zvezna republika Nemčija izpodbija to trditev Komisije, je ta država članica v procesnih aktih dejansko priznala, da v zvezi z dodeljevanjem dodatka obstaja razlikovanje med domačimi delavci ter obmejnimi delavci iz Francoske republike in Republike Avstrije, saj slednji ne morejo izbrati neomejene davčne zavezanosti v Nemčiji. Glede ostalih obmejnih delavcev pa je iz dokumentov pred Sodiščem jasno, da tisti delavci, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma niso rezidenti v Nemčiji, ne morejo biti upravičeni do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, razen če po členu 1(3) EStG izberejo možnost, da so neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji.

52.      Menim torej, da so nerezidenti načeloma izključeni iz upravičenosti do dodatka. Poleg tega v nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije menim, da možnost, da določeni obmejni delavci po členu 1(3) EStG izberejo možnost, da so neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, tega sklepa ne spremeni. Sicer pa je izbira neomejene davčne zavezanosti v Nemčiji mogoča samo, če je 90 % dohodkov zadevnega delavca obdavčljivih v Nemčiji in njegovi dohodki, ki niso obdavčljivi v Nemčiji, ne presegajo 6136 EUR.(27) Glede na zahtevne pogoje, pod katerimi lahko zadevni obmejni delavci pridobijo status neomejenega davčnega zavezanca v Nemčiji, menim, da je vsaj nekaj teh delavcev dejansko izključenih iz upravičenosti do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje zaradi države stalnega prebivališča. Glede na to, da so v skladu s sodno prakso Sodišča nerezidenti najpogosteje tudi nedržavljani,(28) torej menim, da je Komisija v obravnavanem postopku dokazala, da nemški delavci lažje kot obmejni delavci iz drugih držav članic izpolnijo pogoj neomejene davčne zavezanosti v Nemčiji po členu 79 EStG zaradi upravičenosti do socialne ugodnosti, zato ta pomeni posredno diskriminacijo, prepovedano po členu 39(2) ES in členu 7(2) Uredbe št. 1612/68.

53.      Poleg tega v nasprotju s stališči Zvezne republike Nemčije menim, da razsodba Sodišča iz sodbe Geven(29) glede neobstoja dovolj tesne vezi z družbo države članice, ki daje socialno ugodnost, za obravnavani postopek ni upoštevna.

54.      Dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje je socialna ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, ki se zagotavlja kot del reform nemškega sistema pokojninskega zavarovanja. Iz besedila člena 10(a)(1) in 79 EStG je jasno razvidno, da mora biti obmejni delavec zaradi pridobitve dodatka med drugim zavarovan po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja v Nemčiji. Ta pogoj, ki ga Komisija v tem postopku nikakor ne izpodbija, zagotavlja, da morajo obmejni delavci plačevati prispevke v nemški sistem pokojninskega zavarovanja. Želim tudi poudariti, da reforme sistema pokojninskega zavarovanja vplivajo enako na obmejne delavce kot na delavce, ki so rezidenti/neomejeni davčni zavezanci v Zvezni republiki Nemčiji.(30) Menim, da so tako v tem postopku obravnavani obmejni delavci dovolj tesno povezani z nemško družbo, da so lahko upravičeni do zadevne socialne ugodnosti(31).

55.      Glede na navedeno tudi menim, da je zahteva, da je obmejni delavec neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji zaradi upravičenosti do dodatka k dodatku za dodatno pokojninsko varčevanje iz člena 85 EStG na podlagi števila vzdrževanih otrok, diskriminatorna ter v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68.

56.      Poleg tega iz sodne prakse Sodišča(32) izhaja, da lahko socialno ugodnost zahteva zakonec delavca, za katerega se uporablja Uredba št. 1612/68. Zakonec delavca je dejansko posredno upravičen do enakega obravnavanja, ki se zagotavlja delavcu migrantu.(33) Glede na to, da je zahteva po neomejeni davčni zavezanosti v Nemčiji načeloma enakovredna pogoju stalnega prebivališča, ki ga seveda lažje spoštujejo nemški delavci ali njihovi zakonci, ki prebivajo najpogosteje v Nemčiji, kot delavci iz drugih držav članic ali njihovi zakonci, ki pogosteje prebivajo v drugi državi članici,(34) menim, da je tudi zahteva, da mora biti obmejni delavec in njegov zakonec neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji po členu 79 EStG v zvezi s členom 26 EStG, če želi zakonec pridobiti dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje, v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68.

57.      Predlagam torej, da Sodišče ugotovi, da Zvezna republika Nemčija, s tem da je s členi od 79 do 99 EStG sprejela in v veljavi obdržala predpise na področju dodatnega pokojninskega varstva, ni izpolnila obveznosti iz člena 39 ES in člena 7 Uredbe Sveta št. 1612/68, v delu, v katerem te določbe obmejnim delavcem in njihovim zakoncem odrekajo pravico do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, razen če so neomejeni davčni zavezanci v tej državi članici.

B –    Drugi očitek

1.      Trditve strank

58.      Po mnenju Komisije lahko upravičenec do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 92(a) EStG z določenimi omejitvami uporablja subvencionirani kapital za nakup ali gradnjo stanovanja za svoje prebivanje, če je to v Zvezni republiki Nemčiji. Komisija meni, da ta pogoj obmejnim delavcem omejuje obseg izrabe socialne ugodnosti, saj zadevnega kapitala ne morejo uporabiti za stanovanje v drugi državi članici. Komisija meni, da to neugodno obravnavanje obmejnih delavcev pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, kar je v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Komisija tudi ugotavlja, da za to prepoved zadevne diskriminacije ne velja pravilo de minimis. Kakor koli pa Komisija trdi, da lahko začasna uporaba zneska do 50.000 EUR v nekaterih primerih pomeni nezanemarljivo ugodnost. Komisija še meni, da je Zvezna republika Nemčija priznala, da zadevna ugodnost olajšuje nakup stanovanja.

59.      Komisija v nasprotju s trditvijo Zvezne republike Nemčije, da ta pogoj enako vpliva na obmejne in nemške delavce, meni da se obmejni delavci v glavnem ne selijo v Nemčijo. Poleg tega nemški delavci samo izjemoma kupujejo stanovanja zunaj svoje države članice. Sodišče je v sodbi Ritter-Coulais(35) ugotovilo, da so nerezidenti pogosteje lastniki stanovanj zunaj Nemčije kot rezidenti. Komisija tudi ugotavlja, da Sodišče ni sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca v zadevi Hartmann,(36) saj je potrdilo sodno prakso, da so obmejni delavci upravičeni do socialnih ugodnosti.

60.      Komisija meni, da razširitev zadevne ugodnosti na obmejne delavce ne vpliva negativno na nemški sistem socialne varnosti, kot trdi Zvezna republika Nemčija.

61.      Komisija v nasprotju s trditvijo Zvezne republike Nemčije meni, da nič ne kaže na to, da bi bil dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje ukrep, namenjen spodbujanju gradnje stanovanj. Kakor koli pa ta država članica ni zanikala, da ima nakup stanovanja v tujini v obmejni regiji načeloma pozitiven učinek za stanovanjske razmere v Nemčiji. Prav tako ni nevarnosti za konflikt med stanovanjsko politiko Zvezne republike Nemčije in sosednjih držav članic. Možnost po členu 92(a) EStG, da se del zadevnega kapitala uporabi za stanovanje, ni na voljo samo za gradnjo, ampak tudi za nakup takega stanovanja. Če obstaja presežek stanovanj v obmejni regiji druge države članice, bo delavec bolj zainteresiran za nakup kot za gradnjo stanovanja in bo tako državi članici pomagal pri odpravi presežka.

62.      Zvezna republika Nemčija meni, da možnost po členu 92(a) EStG, da se v okviru določenih omejitev subvencionirani kapital iz dodatnega pokojninskega varčevanja uporabi za nakup stanovanja, ki je izključno na nacionalnem ozemlju, ni v nasprotju s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 ali členom 39(2) ES.

63.      Zvezna republika Nemčija meni, da zadevna omejitev ne pomeni očitne diskriminacije na podlagi državljanstva. Lokacija stanovanja je z vidika kupca nevtralna. Zadevna omejitev pa tudi ne pomeni posredne diskriminacije, ker enako vpliva na nemške delavce in delavce iz drugih držav članic. Niti nemški delavci niti delavci iz drugih držav članic, ki stalno prebivajo v tujini, ne morejo uporabiti kapitala za nakup ali gradnjo stanovanja v tujini. Zvezna republika Nemčija meni, da je ugotovitev iz sodbe Ritter-Coulais, da so nerezidenti pogosteje lastniki stanovanj zunaj Nemčije kot rezidenti, dejansko kaže na to, da v obravnavani zadevi ni posredne diskriminacije. V obravnavani zadevi stanovanja še niso bila zgrajena ali kupljena, medtem kot so se v zadevi Ritter-Coulais(37) davčni ukrepi nanašali na obstoječa stanovanja. Po mnenju Zvezne republike Nemčije je delavcem iz drugih držav članic, ki delajo v Nemčiji, dolgoročno v interesu, da kupijo stanovanje v tej državi članici, preprosto zato, ker imajo že v lasti stanovanje v tujini in torej niso več zainteresirani za take spodbude. Poleg tega pa je v skladu s sklepnimi predlogi v zadevi Hartmann(38) člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 namenjen zagotavljanju, da imajo tuji delavci enake ugodnosti „na nacionalnem ozemlju države zaposlitve“. Ukrep ne pomeni kršitve, če določa ugodnost za nemške in tuje delavce na nacionalnem ozemlju.

64.      Zvezna republika Nemčija meni, da zadevni ukrep ne pomeni omejitve prostega gibanja delavcev, ker ne vpliva na izbiro kraja dela. Drugačna ugotovitev bi pomenila, da bi vse ugodnosti v državi članici zaposlitve in ne v državi članici stalnega prebivališča pomenile omejitev prostega gibanja delavcev. V vsakem primeru pa je vpliv člena 92(a) EStG na prosto gibanje delavcev premajhen in posreden.

65.      Zvezna republika Nemčija podredno meni, da je mogoče omejitev ali diskriminatorni ukrep upravičiti z nujnimi razlogi v javnem interesu. Generalni pravobranilec Bot je v sklepnih predlogih v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-152/05)(39) menil, da lahko želja povečati število stanovanj v Nemčiji šteje kot nujni razlog v javnem interesu(40). Uporaba kapitala iz dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje olajšuje uresničitev tega javnega interesa.

66.      Poleg tega to, da ima oseba v lasti stanovanje, zagotavlja kakovost življenja v starosti in zmanjšuje raven dodatnih plačil iz sistema socialne varnosti zaradi demografskih sprememb. Če imajo upravičenci v lasti svoje stanovanje, jim ni treba plačevati visokih najemnin in tako razbremenijo sistem socialne varnosti. Varstvo, ki ga zagotavlja sistem socialne varnosti, je v skladu s sodbo ITC(41) legitimen cilj. V nasprotju s trditvami Komisije se teh ciljev ne da doseči z nakupom stanovanja v obmejni regiji druge države članice.

67.      Glede politike gradnje stanovanj pravo Skupnosti po mnenju Zvezne republike Nemčije ne zavezuje države članice, da mora razširiti ugodnosti v zvezi z nakupom in gradnjo nepremičnin na druge države članice. Pomoč pri gradnji ni v pristojnosti Skupnosti. Zvezna republika Nemčija poleg tega meni, da lahko razširitev člena 92(a) EStG vpliva na stanovanjsko politiko druge države članice, ali jo celo ovira.

C –    Presoja

68.      Komisija v drugem očitku meni, da pomeni člen 92(a) EStG, ki upravičencu do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje preprečuje uporabo subvencioniranega kapitala iz njegovega dodatnega pokojninskega varčevanja za nakup ali gradnjo stanovanja za lastno prebivanje, razen če je nepremičnina v Zvezni republiki Nemčiji, prikrito diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je v nasprotju s členom 39(2) ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Komisija je na obravnavi izjavila, da se ta očitek nanaša na vse obmejne delavce in ne samo tiste, ki so obdavčeni v državi članici stalnega prebivališča.

69.      Ni sporno, da člen 92(a) EStG obmejnim delavcem ne dovoljuje, da – do določenega praga – uporabijo kapital iz svojega dodatnega pokojninskega varčevanja za gradnjo ali nakup stanovanja za svoje prebivanje na ozemlju države članice, ki ni Nemčija. Subvencionirani kapital pa se lahko uporabi za gradnjo ali nakup stanovanja v Nemčiji.

70.      Menim, da člen 92(a) EStG dejansko omejuje možnost obmejnih delavcev, da uživajo socialno ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, kolikor taki delavci ne morejo graditi ali kupiti stanovanja za svoje bivanje na ozemlju, na katerem stalno prebivajo. Čeprav je res – kot trdi Zvezna republika Nemčija –, da niti nemški delavci niti delavci iz drugih držav članic, ki stalno prebivajo v tujini, ne smejo uporabiti kapitala za nakup ali gradnjo stanovanja tam, in torej člen 92(a) EStG ni konkretno naperjen proti nerezidentom, je pri slednjih po mojem mnenju verjetneje, da si bodo želeli kupiti ali zgraditi stanovanje zunaj Nemčije kot pa rezidenti.(42)

71.      Zato menim, da zadevna omejitev pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva. Menim, da člen 92(a) EStG obmejne delavce, ki želijo zgraditi ali kupiti stanovanje za svoje prebivanje na ozemlju druge države članice, postavlja v slabši položaj in je tako načeloma v nasprotju s členom 39 ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68. Menim tudi, da zadevna diskriminacija nima praktičnega učinka na obmejne delavce, ker jim dejansko odreka možnost pridobitve brezobrestnega posojila(43) v višini do 50.000 EUR iz kapitala njihovega dodatnega pokojninskega varčevanja za gradnjo ali nakup stanovanja v državi članici, ki ni Nemčija(44).

72.      Zato je treba preučiti, ali je lahko zadevna zahteva upravičena in ali je sorazmerna zasledovanemu cilju.

73.      Zvezna republika Nemčija v bistvu trdi, da je zahteva iz člena 92(a) EStG, da mora stanovanje biti na nacionalnem ozemlju, utemeljena s ciljem zagotavljanja ustrezne ponudbe stanovanj. Glede na sodbo Sodišča Komisija proti Nemčiji(45) menim, da čeprav je cilj zadovoljevanja povpraševanja po stanovanjih cilj, ki je v javnem interesu, pa glede na to, da je ta cilj mogoče doseči tudi, če imajo obmejni delavci svoje stalno prebivališče še naprej v drugi državi članici in ne v Nemčiji, zahteva iz člena 92(a) EStG glede lokacije stanovanja v Nemčiji ni sorazmerna(46). Glede trditve Zvezne republike Nemčije, da bi, če bi se možnost uporabe kapitala iz dodatnega pokojninskega varčevanja za nakup ali gradnjo stanovanja razširila na ozemlje druge države članice, to oviralo stanovanjsko politiko te, menim, da bi bilo treba zadevno tveganje obravnavati kot hipotetično, saj Zvezna republika Nemčija ni predložila nobenega dokaza o takem mogočem konfliktu ali oviri.

74.      Glede trditve Zvezne republike Nemčije v zvezi z ohranitvijo njenega sistema socialne varnosti iz sodbe ITC(47) jasno izhaja, da je resno ogrožanje finančnega ravnotežja sistema socialne varnosti lahko nujen razlog v splošnem interesu. Menim pa, da v obravnavani zadevi taka nevarnost za finančno ravnotežje ni bila dokazana. Zvezna republika Nemčija ni izkazala, kako bi lahko uporaba subvencioniranega kapitala iz dodatnega pokojninskega varčevanja za nakup ali gradnjo stanovanja zunaj nemškega ozemlja ogrozila finančno ravnotežje nemškega sistema socialne varnosti. Neobstoj takega pojasnila je še posebej poveden, saj iz dokumentov pred Sodiščem jasno izhaja, da so lahko obmejni delavci do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje upravičeni samo, če so zavarovani po nemškem sistemu pokojninskega zavarovanja.

75.      Zato predlagam, naj Sodišče ugotovi, da Zvezna republika Nemčija, s tem ko je obmejnim delavcem odrekla pravico do uporabe subvencioniranega kapitala iz njihovega dodatnega pokojninskega varčevanja za nakup ali gradnjo stanovanja za njihovo prebivanje, če to stanovanje ni v tej državi članici, ni izpolnila obveznosti iz člena 39 ES in člena 7 Uredbe Sveta št. 1612/68.

D –    Tretji očitek

1.      Trditve strank

76.      Komisija meni, da je obveznost povrnitve dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje v skladu s členom 95 EStG ter v povezavi s členoma 93 in 94 EStG v nasprotju s členom 39 ES, členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 ter členoma 12 in 18 ES.

77.      Komisija v zvezi z delavci trdi, da so z zadevnimi določbami nacionalnega prava posredno diskriminirani obmejni delavci in delavci migranti. Po mnenju Komisije je bolj verjetneje, da obmejni delavci in delavci migranti s prenehanjem zaposlitve v Nemčiji zaradi zaposlitve v drugi državi članici prenehajo biti neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji kot pa nemški delavci. Zaradi zadevnih zakonskih določb se lahko zgodi, da obmejni delavci in delavci migranti zato, da bi se izognili povrnitvi, sploh ne vložijo prošnje za dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje.

78.      Komisija tudi trdi, da zadevne določbe omejujejo prosto gibanje delavcev. S sklicevanjem po analogiji na sodbo Lasteyrie du Saillant (C-9/02)(48) navaja, da zadevne nacionalne določbe nemške državljane, ki zapustijo državo zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja, spravljajo v manj ugoden položaj kot tiste, ki ostanejo v Nemčiji. Komisija meni, da si Zvezna republika Nemčija pri odhodu pridrži določen del sredstev zadevne osebe. To se ne bi zgodilo, če bi ta oseba ostala v Nemčiji.

79.      Komisija meni, da čeprav lahko pogoji za povrnitev dodatka omilijo strogost zadevnih določb, ti pogoji ne spremenijo dejstva, da je treba dodatek vrniti. Komisija v odgovor na trditve Zvezne republike Nemčije(49) tudi meni, da sodba Sodišča N(50) v obravnavani zadevi ni upoštevna. Zadeva N se je nanašala na prikrita povečanja vrednosti deležev družbe, ki so bila – brez zagotovitve jamstva – pri zapustitvi nacionalnega ozemlja pred njihovo realizacijo obdavčena. Zvezna republika Nemčija želi dokazati, da bi mirovanje plačila v navedeni zadevi brez obveznosti zagotovitve jamstva odpravilo omejevalnost plačilne obveznosti pri zapustitvi. Komisija pa ugotavlja, da bi mirovanje plačila brez obveznosti zagotovitve jamstva do realizacije povečanja povzročilo njegovo obdavčitev, kot da bi oseba ostala na nacionalnem ozemlju. Taka obdavčitev je tako popolnoma normalna, tudi če oseba ostane na nacionalnem ozemlju. V obravnavani zadevi pa dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje ni treba povrniti, če zadevna oseba ostane na nacionalnem ozemlju.

80.      Komisija v zvezi s trditvijo Zvezne republike Nemčije glede nepristojnosti za obdavčitev oseb, ki zapustijo Nemčijo,(51) ugotavlja, da se navedena država članica opira na to trditev zato, da bi dokazala, prvič, da ni diskriminacije, in drugič, zaradi utemeljitve na podlagi davčne doslednosti.

81.      Komisija meni, da v skladu s sodbo Wielockx(52) in glede na vzajemnost sporazumov o dvojnem obdavčevanju to, da oseb, ki zapustijo Nemčijo, v prihodnje v tej državi članici ni mogoče več obdavčiti, ni odločilna razlika v primerjavi s tistimi, ki tam ostanejo. Komisija tudi ugotavlja, da osebe, ki ostanejo v Nemčiji, niso obdavčene več desetletij. Tega ni mogoče primerjati z odvračilnim učinkom obveznosti vrnitve plačila.

82.      Komisija tudi meni, da se na nepristojnost Zvezne republike Nemčije za obdavčitev tistih, ki zapustijo Nemčijo, ni mogoče sklicevati kot na upravičenost na podlagi razlogov davčne doslednosti. Davčna doslednost se vzdržuje z delitvijo pristojnosti za obdavčevanje, o kateri se države dogovorijo v sporazumih o dvojnem obdavčevanju.

83.      Komisija prav tako meni, da so zadevne določbe v nasprotju s členoma 12 ES in 18 ES, in sicer glede upokojencev in tistih, ki nikoli niso sklenili pogodbe o zaposlitvi.

84.      Komisija meni, da je zadevna obveznost povrnitve v nasprotju s členom 12 ES, ker pomeni posredno diskriminacijo, saj v glavnem vpliva na nedržavljane. Število nedržavljanov, ki se po upokojitvi vrnejo v državo izvora, je mnogo višje od števila Nemcev, ki se upokojijo v tujini. Poleg tega je obveznost povrnitve tudi v nasprotju s členom 18 ES, ker državljane Unije ne glede na državljanstvo odvrača od prenosa stalnega prebivališča v drugo državo članico.

85.      Komisija je na obravnavi opozorila tudi na to, da je Zvezna republika Nemčija prezrla namen dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje in to, da bi, če ne bi bilo reforme nemškega sistema pokojninskega zavarovanja, delavci, ki niso več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, prejemali polno pokojnino iz sistema socialne varnosti, ki v tej državi članici ne bi bila obdavčena.

86.      Zvezna republika Nemčija trdi, da člen 95 EStG ni v nasprotju z načelom prostega gibanja delavcev niti s členoma 12 ES in 18 ES.

87.      Prvič, obveznost povrnitve dodatka, če oseba ni več neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, ni resnična ovira za prosto gibanje delavcev, ker prizadetih ne odvrača od zaposlitve v tujini ali od prenosa stalnega prebivališča v drugo državo članico.

88.      Zvezna republika Nemčija poudarja, da se povrnitev dodatka po členu 95(2) EStG na prošnjo lahko odloži, dokler izplačila po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju niso prejeta (najkasneje do dopolnjenega 60. leta starosti upravičenca). Poleg tega pa se celo ob izplačilu dodatne pokojnine brezobrestni odlog podaljša, če se najmanj 15 % izplačil po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju uporabi za povrnitev. Zadevna oseba je poleg tega oproščena obveznosti povrnitve, ko ponovno postane neomejeno davčno zavezana v Nemčiji.

89.      Zvezna republika Nemčija trdi, da se od upravičenca do dodatka zahteva samo to, da vrne dodatek iz člena 79 in nasl. EStG ter davčno olajšavo, ki izhaja iz odbitka posebnih stroškov po členu 10(a) EStG. V nasprotju s položajem v zadevah Lasteyrie du Saillant(53) in N(54) se v tem primeru na nalaga noben drug „davek na izselitev“. Poleg tega je Sodišče v sodbi N(55) navedlo, da lahko odlog plačila, za katerega se ne zahteva zavarovanje, odpravi omejevalnost obveznosti plačila, vezane na izselitev.

90.      Zvezna republika Nemčija tako meni, da Komisija z nenehnim sklicevanjem na „odvračilni učinek“ napihuje psihološki učinek povrnitve na osebe, ki se odločijo za spremembo zaposlitve ali stalnega prebivališča.

91.      Zvezna republika Nemčija tudi meni, da tisti, ki niso več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, niso finančno prikrajšani v primerjavi s tistimi, ki ohranjajo ta status. Ne gre torej za nobeno neenako obravnavanje. V skladu s členom 22(5) EStG velja, da če je oseba neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, so izplačila po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju tam obdavčena z dohodnino. Če oseba ni neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, pa se izplačila po pogodbi o dodatnem pokojninskem varčevanju ne obdavčijo tam, s čimer se dejansko izravna zadevna obveznost povrnitve. Zvezna republika Nemčija s pomočjo več primerov trdi, da oseba, ki se izseli z nacionalnega ozemlja, ni prikrajšana, ampak dejansko pridobi, saj izplačila iz naslova dodatne pokojnine v tej državi članici niso obdavčena. Zadevna ugodnost se poleg tega ne izgubi zato, ker so izplačila iz naslova dodatne pokojnine na podlagi sporazumov o dvojnem obdavčevanju obdavčena v državi članici stalnega prebivališča. Izplačila iz naslova dodatne pokojnine v državi članici stalnega prebivališča načeloma niso obdavčena ali pa niso obdavčena v celoti.

92.      Zvezna republika Nemčija podredno trdi tudi, da je obveznost povrnitve po členu 95 EStG upravičena zaradi davčne doslednosti.

2.      Presoja

93.      Komisija v tretjem očitku meni, da je obveznost vrnitve dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, če oseba ni več neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, ko to določa člen 95 EStG v zvezi s členoma 93 in 94 EStG, v nasprotju s členom 39 ES in členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 ter členoma 12 ES in 18 ES.

94.      Komisija meni, da zadevna zakonodaja primarno vpliva na tuje delavce in da je zato v nasprotju s členom 39 ES, ker je število tujih delavcev, ki zapustijo zaposlitev zaradi zaposlitve v drugi državi članici, večje od števila nemških delavcev, ki storijo enako.

95.      Komisija tudi trdi, da je zadevna zakonodaja v nasprotju s členom 12 ES, ker je število nedržavljanov, ki se ob koncu delovne poti vrnejo v državo izvora, precej višje kot število nemških delavcev, ki se upokojijo v tujini.

96.      Menim, da je zadevna zakonodaja do obmejnih delavcev in delavcev migrantov posredno diskriminatorna. Verjetneje je, da bodo delavci, ki so v glavnem tujci, zapustili zaposlitev v Nemčiji zaradi zaposlitve v drugi državi članici in tako ne bodo več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, kot pa je to v primeru nemških delavcev. Obstaja torej nevarnost, da bi zadevna zakonodaja še posebej prikrajšala tuje delavce.(56)

97.      Menim tudi, da je zadevna zakonodaja posredno diskriminatorna do državljanov Unije iz drugih držav članic, kot je Nemčija. Pri tujcih je verjetneje, da se bodo ob koncu poklicne poti vrniti v državo izvora in torej ne bodo več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, kot pa, da se bodo nemški državljani upokojili v tujini.

98.      Komisija prav tako meni, da obveznost povrnitve odvrača od prostega gibanja delavcev.

99.      Sodišče je v sodbi ITC(57) navedlo, da nacionalne določbe, ki onemogočajo delavcu, državljanu ene države članice, ali ga odvračajo, da bi zapustil državo izvora zaradi izvrševanja pravice prostega gibanja, ovirajo to svoboščino, čeprav veljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev.

100. Menim, da zadevna obveznost povrnitve omejuje izvrševanje pravice do prostega gibanja nemških delavcev po členu 39 ES, ker ima odvračilen učinek za tiste, ki želijo delati v drugi državi članici. Tak delavec, ki tako ne more biti več neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, je obravnavan manj ugodno kot oseba, ki je še naprej zaposlena v Nemčiji in je tam tudi neomejeni davčni zavezanec. Nemški delavec, ki se želi zaposliti v tujini, bo moral, če zaradi dela v tujini ne bo več neomejeni davčni zavezanec v Nemčiji, vrniti dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje, če pa te možnosti izvršitve svoboščine do prostega gibanja po členu 39 ES ne bo izrabil in bo ostal zaposlen v Nemčiji, ta obveznost ne bo nastala. Menim, da lahko to različno obravnavanje nemške delavce odvrne od zaposlitve v tujini.

101. Tudi v zvezi s kršitvijo pravic državljanov Unije po členu 18 ES menim, da zgornje razlogovanje(58) velja za nemške državljane, ki se želijo ob koncu poklicne poti upokojiti v tujini. V skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalna ureditev, ki je manj ugodna za določene državljane zadevne države članice le zato, ker so izkoristili pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, pomeni omejitev pravic, ki jih člen 18(1) ES priznava vsakemu državljanu Unije.(59)

102. Menim, da diskriminatorni in omejevalni učinki zadevne zakonodaje na delavce ali državljane Unije, ki zaradi prenosa zaposlitve ali stalnega prebivališča iz Nemčije v drugo državo članico niso več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, čeprav se z roki in s pogoji povrnitve iz zadevne zakonodaje nedvomno izboljšajo oziroma zmanjšajo, kljub vsemu ostajajo.(60) Poleg tega to, da tem delavcem ali državljanom Unije za izplačila iz dodatnega pokojninskega varčevanja ob zapadlosti ni treba plačati davka v Nemčiji, v nasprotju s tem, kar trdi Zvezna republika Nemčija, ne odpravlja zadevne diskriminacije ali omejevanja. Zvezna republika Nemčija sama v svojih procesnih aktih ugotavlja, da se pristojnost za obdavčitev takih izplačil prenese na drugo državo članico v skladu s sporazumi o dvojnem obdavčevanju med to državo članico in Zvezno republiko Nemčijo. Menim, da se Zvezna republika Nemčija zaradi dokazovanja, da je bila zadevna diskriminacija ali omejitev odpravljena, ne more opirati na to, da izplačil iz naslova dodatnega pokojninskega varčevanja v drugih državah članicah ni mogoče obdavčiti ali so obdavčena po nižji stopnji. Te okoliščine ne odpravljajo zadevne diskriminacije ali omejevanja, ampak lahko – na srečo – samo zmanjšajo njene posledice.

103. Menim tudi, da se zaradi upravičevanja zadevne obveznosti povrnitve ni mogoče opirati na načelo davčne doslednosti.(61) Zdi se, da davčno doslednost zagotavljajo sporazumi o dvojnem obdavčevanju, ki jih je na podlagi vzajemnosti z drugimi državami članicami sklenila Zvezna republika Nemčija.(62)

104. Ugotavljam tudi, da po mojem mnenju ni nobene tesne korelacije ali povezave med dodeljevanjem dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje in možnostjo Zvezne republike Nemčije, da v prihodnje ob zapadlosti obdavči izplačila iz naslova dodatnih pokojnin.(63)

105. Dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje je socialna in ne davčna ugodnost v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68, ki se pod določenimi pogoji izplača osebam, ki so v Nemčiji zavarovane po nacionalnem sistemu pokojninskega zavarovanja, in sicer zato, da se jim ob upoštevanju njegove reforme zagotovi denarno spodbudo za zasebno dodatno pokojninsko varčevanje. Zato ne vidim razloga za to, da bi se od teh delavcev ali državljanov Unije, ki niso več neomejeni davčni zavezanci v Nemčiji, vendar nanje reforma nemškega sistema pokojninskega zavarovanja vseeno vpliva,(64) zahtevalo, naj v skladu s členom 95 EStG vrnejo dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje.

106. Zato Sodišču predlagam ugotovitev, da Zvezna republika Nemčija z zahtevo na podlagi člena 95 EStG, v zvezi s členoma 93 in 94 EStG, da je treba dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje pri prenehanju neomejene obdavčenosti v tej državi članici vrniti, ni izpolnila obveznosti iz člena 39 ES in člena 7 Uredbe Sveta št. 1612/68 ter členov 12 ES in 18 ES.

V –    Stroški

107. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov in ker ta ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

VI – Predlog

108. Sodišču predlagam, naj ugotovi, da:

1.      Zvezna republika Nemčija, s tem,da je s členi od 79 do 99 EStG sprejela in v veljavi obdržala predpise na področju dodatnega pokojninskega varstva, ni izpolnila obveznosti iz člena 39 ES, člena 7 Uredbe Sveta št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, člena 18 ES in člena 12 ES, v delu, v katerem te določbe:

–        obmejnim delavcem in njihovim zakonskim partnerjem odrekajo pravico do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje, če niso neomejeni davčni zavezanci v tej državi članici;

–        obmejnim delavcem ne dopuščajo, da subvencionirani kapital iz dodatnega pokojninskega varčevanja uporabijo za nakup ali gradnjo stanovanja za svoje prebivanje, če se to stanovanje ni na ozemlju te države članice;

–        zahtevajo, da je treba dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje pri prenehanju neomejene obdavčenosti v tej državi članici povrniti;

2.      Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo njenih stroškov in stroškov Komisije Evropskih skupnosti.

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

2 – Pokojnine Riester se včasih imenujejo tudi pokojnine iz drugega ali tretjega stebra.

3 – Določbe EStG, ki so predmet tega postopka, so tiste iz „Alterseinkünftegesetz“ z dne 5. julija 2004, Gesetz zur Neuordnung der einkommensteuerrechtlichen Behandlung von Altersvorsorgeeinkünften und Altersbezügen (zakon o novih pravilih glede davčne obravnave dohodkov na podlagi pogodb o dodatnem pokojninskem varčevanju in starostnih pokojnin) (Bundesgesetzblatt 2004 I, str. 1427).

4 – UL L 257, str. 2.

5 – UL 1971, L 149, str. 2.

6 – Sodba z dne 14. februarja 1995 (C-279/93, Recueil, str. I-225).

7 – Glej točko 34 v nadaljevanju.

8 – Sodba z dne 11. avgusta 1995 (C-80/94, Recueil, str. I-2493).

9 – Glej točko 24.

10 – Sodbe z dne 30. septembra 1975 v zadevi Cristini (32/75, Recueil, str. 1085); z dne 16. decembra 1976 v zadevi Inzirillo (63/76, Recueil, str. 2057); z dne 12. julija 1984 v zadevi Castelli (261/83, Recueil, str. 3199); z dne 20. junija 1985 v zadevi Deak (94/84, Recueil, str. 1873); z dne 18. junija 1987 v zadevi Lebon (316/85, Recueil, str. 2811); z dne 26. februarja 1992 v zadevi Bernini (C-3/90, Recueil, str. I-1071); z dne 27. maja 1993 v zadevi Schmid (C-310/91, Recueil, str. I-3011) in z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen (C-337/97, Recueil, str. I-3289).

11 – Glej zgoraj v opombi 6 navedeno sodbo Schumacker, točka 30, in sodbo z dne 14. septembra 1999 v zadevi Gschwind (C-391/97, Recueil, str. I-5451, točka 21).

12 – Sodba z dne 25 januarja 2007 v zadevi Meindl (C-329/05, ZOdl., str. I-1107, točka 23).

13 – Navedena v opombi 6.

14 – Navedena v opombi 11.

15 – Sodba z dne 18. julija 2007 (C-213/05, ZOdl., str. I-6347).

16 – Če zakonec sam ni upravičen do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje po členu 10(a)(1) EStG.

17 – Glej zgoraj v opombi 15 navedeno sodbo Geven, točka 12; glej tudi sodbe z dne 14. januarja 1982 v zadevi Reina (65/81, Recueil, str. 33, točka 12); z dne 27. marca 1985 v zadevi Hoeckx (249/83, Recueil, str. 973, točka 20); z dne 27. novembra 1997 v zadevi Meints (C-57/96, Recueil, str. I-6689, točka 39) in z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala (C-85/96, Recueil, str. I-2691, točka 25).

18 – Glej zgoraj v opombi 17 navedeno sodbo Meints, točka 39.

19 – V obliki posebnega dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje in odbitka vplačil za dodatno pokojninsko varčevanje kot posebnih stroškov od plačila dohodnine.

20 – Glej po analogiji zgoraj v opombi 10 navedeno sodbo Castelli in sodbo z dne 6. junija 1985 v zadevi Frascogna (157/84, Recueil, str. 1739).

21 – Menim tudi, da si bilo v obravnavani zadevi, v kateri se dodatek daje na podlagi prostovoljnega sistema, ki delno nadomešča sistem obveznega socialnega zavarovanja, ne bi bilo mogoče zamisliti, da bi delavcu odrekli ugodnost po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68 samo zato, ker se daje na podlagi prostovoljnega sistema.

22 – Komisija v stališčih – ob sklicevanju na statistiko nemškega statističnega urada (Statistisches Bundesamt) – trdi, da je od 75 do 80 % oseb, ki so aktivno zaposlene, delavcev, ki so zavezanci za obvezno socialno zavarovanje.

23 – Ugotoviti je treba, da se obravnavana tožba nanaša samo na obmejne delavce in posredno na njihove zakonce. Komisija ne trdi, da bi morala Zvezna republika Nemčija dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje razširiti na katero koli drugo kategorijo oseb.

24 – Zdi se torej, da dodatek za dodatno pokojninsko varčevanje v nasprotju z odbitkom posebnih stroškov postane del privarčevanega kapitala za dodatno pokojninsko varčevanje. Zvezna republika Nemčija v stališčih tudi trdi, da pravica do dodatka v skladu s členom 88 EStG nastane ob koncu koledarskega leta, v katerem so bila izvedena vplačila v sklad za dodatno pokojninsko varčevanje.

25 – Zgoraj v opombi 17 navedena sodba Meints, točki 44 in 45.

26 – Glede tega glej zgoraj v opombi 17 navedeno sodbo Meints, točka 50, v opombi 10 navedeno sodbo Meeusen, točka 21, in sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Hartmann (C-212/05, ZOdl., str. I-6303, točka 24).

27 – Ta znesek se podvoji pri poročenih parih.

28 – Zgoraj v opombi 6 navedena sodba Schumacker, točka 28, sodba z dne 27. junija 1996 v zadevi Asscher (C-107/94, Recueil, str. I-3089, točka 38), zgoraj v opombi 26 navedena sodba Hartmann, točka 31, ter v opombi 10 navedena sodba Meeusen, točki 23 in 24.

29 – Navedena v opombi 15.

30 – Zvezna republika Nemčija navaja, da lahko obmejni delavci iz Francoske republike in Republike Avstrije, ki so obdavčeni v državi članici stalnega prebivališča, pridobijo podobne denarne spodbude v državi stalnega prebivališča. Menim, da se Zvezna republika Nemčija zaradi dokazovanja, da ni diskriminacije glede dodeljevanja socialne ugodnosti po členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, ne more opirati na to, da so tem delavcem na voljo podobne ali celo ugodnejše denarne spodbude. V zvezi s tem velja ponoviti, da na obmejne delavce iz Francoske republike in Republike Avstrije, ki plačujejo prispevke v nemški sistem socialne varnosti, reforma tega sistema vpliva enako neposredno kot na domače delavce. Ti obmejni delavci bodo torej morali imeti možnost, da so upravičeni do dodatka za dodatno pokojninsko varčevanje. Menim, da velja še opozoriti na to, da Sodišče ni sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca Geelhoeda v zadevi Hartmann, v smislu, „da so v okviru člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 obmejni delavci do enakega obravnavanja v državi članici zaposlitve glede dodelitve socialnih ugodnosti upravičeni samo, če so take ugodnosti neposredno in izključno povezane z zaposlitvijo“. Primerjaj točko 55 sklepnih predlogov in točko 27 sodbe (navedena v opombi 26). Poleg tega Sodišče v sodbi Hartmann ni obravnavalo vprašanja, ki sta ga postavili nemška vlada in vlada Združenega kraljestva, in sicer da „dejstvo, da obmejni delavec s stalnim prebivališčem in z zaposlitvijo v dveh različnih državah članicah izkoristi enake socialne ugodnosti v obeh državah članicah in jih kombinira, ne bi bilo pravično. Da bi se odpravila ta nevarnost in glede na dejstvo, da Uredba št. 1612/68 ne vsebuje usklajevalnih pravil za preprečevanje kumuliranja plačil, bi lahko bila izključena možnost ,izvoza‘ dodatka za vzgojo v državo članico prebivališča obmejnega delavca.“ Glej točko 23 sodbe (navedena v opombi 26). Ob neobstoju Skupnostne zakonodaje na tem področju in glede na veliko zapletenost zadevnih vprašanj menim, da Sodišče ne bi smelo uporabiti takih pravil za preprečevanje kumuliranja plačil.

31 – Glej po analogiji zgoraj v opombi 26 navedeno sodbo Hartmann, točki 36 in 37.

32 – Glej zgoraj opombo 10.

33 – Glej po analogiji zgoraj v opombi 26 navedeno sodbo Hartmann, točki 24 in 25.

34 – Glej zgoraj v opombi 26 navedeno sodbo Hartmann, točka 31.

35 – Sodba z dne 21. februarja 2006 (C-152/03, ZOdl., str. I-1711).

36 – Glej navedbo v opombi 30. Glej točko 63 v nadaljevanju.

37 – Navedena v opombi 35.

38 – Navedena v opombi 26.

39 – Sodba z dne 17. januarja 2008 (C-152/05, ZOdl., str. I-39).

40 – Glej točko 86.

41 – Sodba z dne 11. januarja 2007 (C-208/05, ZOdl., str. I-181, točke od 38 do 42).

42 – Glej po analogiji zgoraj v opombi 35 navedeno sodbo Ritter-Coulais, točka 36.

43 – Glej člen 92(a) EStG glede pogojev za odplačilo posojila.

44 – Glede trditev Zvezne republike Nemčije v zvezi s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca v zadevi Hartmann v tem smislu, da ukrep ne pomeni kršitve, če se ugodnost zagotavlja nemškim in tujim delavcem na nacionalnem ozemlju (glej zgoraj točko 63), je treba opozoriti na to – kot trdi Komisija –, da Sodišče sklepnim predlogom v tem delu ni sledilo. Sodišče je najprej razsodilo, da se državljan države članice, ki je prenesel stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal zaposlitev v prvi državi in odtlej opravlja poklicno dejavnost kot obmejni delavec, lahko sklicuje na status delavca migranta v smislu Uredbe št. 1612/68. Sodišče je razsodilo tudi, da člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelna oseba, ki prebiva v eni državi članici in je zakonec delavca migranta, ki opravlja poklicno dejavnost v drugi državi članici, izključena od pravice do socialne ugodnosti, ki ima lastnosti nemškega dodatka za vzgojo, zato ker nima niti stalnega niti običajnega prebivališča v prvi državi.

45 – Navedena v opombi 39.

46 – Glej točki 27 in 28. Generalni pravobranilec Bot je v sklepnih predlogih v zadevi Komisija proti Nemčiji (navedena v opombi 39) navedel, da „nakup ali gradnja stanovanja na ozemlju druge države članice [...] nerezidentov in zlasti obmejnih delavcev prispevata k zmanjševanju povpraševanja po stanovanjih v Nemčiji. Ti nerezidenti torej ne bi obremenili nemškega nepremičninskega trga in ne bi pritiskali na že obstoječe veliko povpraševanje“. Glej točko 93.

47 – Navedena v opombi 41, točka 43.

48 – Sodba z dne 11. marca 2004 (C-9/02, Recueil, str. I-2409).

49 – Glej točko 89 v nadaljevanju.

50 – Sodba z dne 7. septembra 2006 (C-470/04, ZOdl., str. I-7409).

51 – Glej zlasti točko 91 v nadaljevanju.

52 – Navedena v opombi 8. Glej tudi stališča Komisije zgoraj v točki 23.

53 – Navedena v opombi 48.

54 – Navedena v opombi 50.

55 – Glej točko 36.

56 – Čeprav Komisija ni navedla nobenih konkretnih statističnih podatkov za delavce, pa v tožbi ugotavlja, da je bilo med osebami, ki so med letoma 1991 in 2004 zapustile Nemčijo, več kot 75 % tujcev.

57 – Zgoraj v opombi 41 navedena sodba, točka 33.

58 – Glej zgoraj točko 100.

59 – Sodbi z dne 18. julija 2006 v zadevi De Cuyper (C-406/04, ZOdl., str. I-6947, točka 39) ter z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Tas-Hagen in Tas (C-192/05, ZOdl., str. I-10451, točka 31).

60 – Dogodek, ki pojasnjuje obveznost povrnitve, je sprememba države članice zaposlitve delavca ali državljana Unije in izguba statusa neomejenega davčnega zavezanca v Nemčiji. Zato se mi zdi precej prepričljiva trditev Komisije, da lahko obveznost povrnitve zadevnega posameznika sploh odvrne od zaprosila za dodatek, da bi se tako izognil povrnitvi. Glej zgoraj točko 77.

61 – Sodišče je razsodilo, da potreba po varstvu kohezije davčnega sistema lahko upraviči pravila, ki omejujejo temeljne svoboščine. Glej sodbi z dne 28 januarja 1992 v zadevi Bachmann (C-204/90, Recueil, str. I-249, točka 28) in z dne 28. januarja 1992 v zadevi Komisija proti Belgiji (C-300/90, Recueil, str. I-305, točka 21).

62 – Glede tega glej zgoraj v opombi 8 navedeno sodbo Wielockx, točke od 23 do 26.

63 – Sodišče je v sodbah Bachmann in Komisija proti Belgiji (zgoraj v opombi 61 navedeni sodbi) ugotovilo, da „obstaja neposredna povezava med odbitnostjo prispevkov po pogodbah o starostnem in življenjskem zavarovanju ter obdavčitvijo zneskov, izplačanih na podlagi teh pogodb, ki jo je treba ohraniti, če se želi zaščititi kohezijo zadevnega davčnega sistema“. Glej sodbo z dne 12. decembra 2002 v zadevi de Groot (C-385/00, Recueil, str. I-11819, točka 108).

64 – Glede na to, da bodo njihove pokojnine iz nemškega sistema pokojninskega zavarovanja načeloma nižje zaradi reforme navedenega sistema.