Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

7.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 142/20

Tožba, vložena 15. aprila 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Španiji

(Zadeva C-153/08)

(2008/C 142/33)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: R. Lyal in L. Lozano Palacios)

Tožena stranka: Kraljevina Španija

Predlogi tožeče stranke:

—

Ugotovi naj se, da je Kraljevina Španija, s tem da je v veljavi obdržala davčno zakonodajo, s katero so obdavčeni dohodki iz loterij, iger in stav, ki so organizirane zunaj Kraljevine Španije, medtem ko so dohodki iz določenih loterij, iger in stav, ki so organizirane v Kraljevini Španiji, oproščeni dohodnine, ni izpolnila obveznosti, ki ji jih nalaga pravo Skupnosti, zlasti člen 49 ES in člen 36 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru;

—

Kraljevini Španiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V skladu s špansko zakonodajo so dohodnine oproščene nagrade iz loterij in stav, ki jih organizirajo javno podjetje Loterías y Apuestas del Estado (Državna loterija) in organi ali subjekti avtonomnih skupnosti ter nagrade iz loterij, ki jih organizirata Cruz Roja Española (Španski rdeči križ) in Organización Nacional de Ciegos Españoles (Špansko nacionalno združenje slepih). Vendar se dohodki iz loterij, iger in stav, ki jih organizirajo drugi nacionalni ali tuji javni subjekti, vključno s tistimi, ki so ustanovljene v državah članicah EU ali EGP, prištevajo k davčni osnovi in so obdavčeni po progresivni davčni stopnji.

Komisija se sklicuje predvsem na sodbe v zadevah Lindman (1) in Safir (2), in poudarja, da se, v skladu s sodno prakso, dejavnosti v zvezi z organizacijo loterij štejejo za „storitvene“ dejavnosti v smislu Pogodbe ES. Prav tako se v skladu s sodno prakso s členom 49 prepovedujejo kakršne koli omejitve in ovire svobode opravljanja storitev, tudi če se uporabljajo brez razlikovanja za nacionalne ponudnike storitev in ponudnike iz drugih držav članic, in izključuje uporabo vseh nacionalnih predpisov, na podlagi katerih bi bilo opravljanje storitev med državami članicami ovirano v večji meri kot opravljanje storitev, ki poteka znotraj države članice. Ob upoštevanju posebnosti sektorja iger na srečo, se v skladu s sodno prakso državam članicam dovoljuje sprejetje določenih omejitev, vendar le, če se dokaže primernost in sorazmernost omejevalnega ukrepa in njegov nediskriminatoren značaj.

Komisija meni, da je španska zakonodaja diskriminatorna, ker oprostitev velja le za nekatere natančno določene subjekte, medtem ko ta ugodnost ne velja za subjekte iz drugih držav članic, ki imajo isti značaj ali si prizadevajo za iste cilje kot zadevni španski subjekti, ki jih navaja predpis, ki določa oprostitev. Tudi če bi španski organi v okviru postopka ugotavljanja kršitve dokazali – vendar pa tega niso storili –, da gre v primeru sporne zakonodaje za primeren ukrep in da je bila spoštovana sorazmernost glede na navedeni cilj varstva potrošnikov in javnega reda, bi se zadevna zakonodaja v nobenem primeru ne mogla šteti za skladno s pravom Skupnosti, saj je kljub temu diskriminatorna.

(1)  Sodba z dne 13. novembra 2003 v zadevi Lindman (C-42/02, Recueil, str. I-3519).

(2)  Sodba z dne 28. aprila 1998 v zadevi Safir (C-118/96, Recueil, str. I-1897).