Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Zadeva C-248/09

Pakora Pluss SIA

proti

Valsts ieņēmumu dienests

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Augstākās tiesas Senāts Administratīvo lietu departaments)

„Akt o pristopu k Evropski uniji – Carinska unija – Prehodni ukrepi – Brezcarinska sprostitev v prosti promet – Blago, ki se je na dan pristopa Republike Latvije prevažalo v razširjeni Skupnosti – Izvozne formalnosti – Uvozne dajatve – DDV“

Povzetek sodbe

1.        Carinska unija – Brezcarinska sprostitev v prosti promet – Akt o pristopu iz leta 2003

(Akt o pristopu iz leta 2003, Priloga IV, poglavje 5, točka 1; Uredba Komisije št. 2454/93, člen 448)

2.        Carinska unija – Brezcarinska sprostitev v prosti promet – Akt o pristopu iz leta 2003

(Akt o pristopu iz leta 2003, Priloga IV, poglavje 5, točka 1; Uredba Sveta št. 2913/92; Uredba Komisije št. 2454/93)

3.        Carinska unija – Uvozne dajatve – Obseg – Davek na dodano vrednost

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 4(10); Direktiva Sveta št. 77/388, členi 2(2), 11(B)(3)(a, in 21(2))

1.        Če se blago prevaža v razširjeni Skupnosti na dan pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji, se zanj uporablja postopek iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k navedenemu aktu o pristopu, kar izključuje vse druge carinske postopke. Iz tega izhaja, da se v takem položaju – ker je sistem iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k temu aktu o pristopu izključen – člen 448 Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2787/2000 o poenostavljenih postopkih prevoza po morju med državami članicami v okviru postopka skupnostnega tranzita, ne uporablja. Zato tudi če je bil sestavljen manifest za blago, postopki iz člena 448 izvedbene uredbe št. 2454/93 ne morejo nadomestiti izvoznih formalnosti iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k navedenemu aktu o pristopu. Iz tega izhaja, da za preveritev, ali so bile izvozne formalnosti iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k navedenemu aktu o pristopu izpolnjene, ni pomembno, ali so bili opravljeni postopki iz člena 448 Uredbe št. 2454/93, tudi če je bil sestavljen manifest za blago.

(Glej točke od 32 do 35 in točko 1 izreka.)

2.        Uredba št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, in Uredba št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2787/2000, se uporabljata v novih državah članicah od 1. maja 2004, vendar se ni mogoče sklicevati na ugodnosti postopka iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji, če izvozne formalnosti, ki so v njem navedene, niso bile opravljene za blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti na dan pristopa teh novih držav članic k Evropski uniji.

(Glej točko 41 in točko 2 izreka.)

3.        Člen 4(10) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, je treba razlagati tako, da uvozne dajatve ne vključujejo davka na dodano vrednost, ki se plača ob uvozu blaga. Sicer pa, ker je davek na dodano vrednost treba plačati za uvoženo blago, ga morajo plačati osebe, ki jih država članica, v katero se blago uvozi, določi ali sprejme kot osebe za plačilo.

(Glej točke 47, 49 in 52 ter točki 3 in 4 izreka.)







SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 29. julija 2010(*)

„Akt o pristopu k Evropski uniji – Carinska unija – Prehodni ukrepi – Brezcarinska sprostitev v prosti promet – Blago, ki se je na dan pristopa Republike Latvije prevažalo v razširjeni Skupnosti – Izvozne formalnosti – Uvozne dajatve – DDV“

V zadevi C-248/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Augstākās tiesas Senāts Administratīvo lietu departaments (Latvija) z odločbo z dne 26. junija 2009, ki je prispela na Sodišče 7. julija 2009, v postopku

Pakora Pluss SIA

proti

Valsts ieņēmumu dienests,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, E. Levits, M. Ilešič, M. Safjan (poročevalec), sodniki, in M. Berger, sodnica,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Pakora Pluss SIA I. Petrova, članica upravnega odbora,

–        za Valsts ieņēmumu dienests D. Jakāns, zastopnik,

–        za latvijsko vlado K. Drēviņa in K. Krasovska, zastopnici,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A. Sauka in B.-R. Killmann, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točka 10, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996 (UL 1997, L 17, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik), člena 448 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2787/2000 z dne 15. decembra 2000 (UL L 330, str. 1, v nadaljevanju: izvedbena uredba) in poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33, v nadaljevanju: Akt o pristopu).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Pakora Pluss SIA (v nadaljevanju: Pakora Pluss) in Valsts ieņēmumu dienests (latvijska davčna uprava, v nadaljevanju: VID) zaradi plačila carin in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki je bilo tej družbi naloženo, ker je 3. maja 2004 uvozila motorno vozilo iz Nemčije v Latvijo po morju.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

 Carinski zakonik

3        Na podlagi člena 4, točka 10, carinskega zakonika izraz „uvozne dajatve“ pomeni:

„–      carine in druge dajatve, ki imajo enak učinek kot carine, ki se plačujejo ob uvozu blaga,

–        kmetijske prelevmane in druge uvozne dajatve, uvedene v okviru skupne kmetijske politike ali posebnih dogovorov, ki veljajo za določeno blago, pridobljeno s predelavo kmetijskih proizvodov.“

4        Člen 79 carinskega zakonika določa:

„S sprostitvijo blaga v prosti promet pridobi neskupnostno blago […] carinski status skupnostnega blaga.

Sprostitev v prosti promet zajema ukrepe trgovinske politike, izpolnitev drugih formalnosti, predvidenih za uvoz blaga, in uporabo zakonsko dolgovanih dajatev.“

5        Člen 161 carinskega zakonika določa:

„1.      Izvozni postopek omogoča, da skupnostno blago zapusti carinsko območje Skupnosti.

Izvoz zajema uporabo izstopnih formalnosti vključno z ukrepi trgovinske politike, po potrebi pa tudi izvoznih dajatev.

2.      Vsako skupnostno blago, ki je namenjeno za izvoz, z izjemo blaga, danega v postopek pasivnega oplemenitenja ali tranzitni postopek v skladu s členom 163 ter brez poseganja v člen 164, se da v izvozni postopek.

[…]

4.      Primeri in pogoji, ko za blago, ki zapušča carinsko območje Skupnosti, ni potrebna izvozna deklaracija, se določijo skladno s postopkom odbora.

5.      Izvozno deklaracijo je treba vložiti pri carinskem uradu, ki je pristojen za nadzor v kraju, kjer ima izvoznik svoj sedež ali kjer je blago zapakirano ali naloženo za izvoz. Izjeme se določijo skladno s postopkom odbora.“

6        Člen 162 carinskega zakonika določa:

„Obravnavano blago se sprosti v izvoz pod pogojem, da zapusti carinsko območje Skupnosti v stanju, v kakršnem je bilo ob sprejemu izvozne deklaracije.“

 Izvedbena uredba

7        Člen 448 izvedbene uredbe določa:

„1.      Ladijskemu prevozniku se lahko izda dovoljenje, da kot tranzitno deklaracijo uporablja enotni manifest, če opravlja veliko plovb med državami članicami (poenostavljeni postopek – raven 2).

Z odstopanjem od člena 373(l)(a) ni treba, da imajo ladijski prevozniki sedež v Skupnosti, če imajo tam območno podružnico.

2.      Ob prejemu vloge za dovoljenje carinski organi obvestijo druge države članice, na katerih ozemlju so pristanišča odhoda in namembna pristanišča.

Če v 60 dneh od obvestila ni prejet ugovor, carinski organi izdajo dovoljenje.

Takšno dovoljenje velja v vseh zadevnih državah članicah in se uporablja samo za skupnostne tranzitne operacije med pristanišči, na katere se nanaša.

3.      Zaradi poenostavljanja postopkov lahko ladijski prevoznik uporablja enotni manifest za prevoz vsega blaga; če je tako, ob ustrezne postavke na carinskem manifestu vnese naslednje:

(a)      znak ‚T1‘, če je blago dano v zunanji skupnostni tranzitni postopek;

(b)      znak ‚TF‘, če je blago dano v notranji skupnostni tranzitni postopek v skladu s členom 340c(l);

(c)      znak ‚TD‘, če je blago že v tranzitnem postopku ali se prevaža v postopku aktivnega oplemenitenja, carinskega skladiščenja ali začasnega uvoza. Tudi v takšnih primerih ladijski prevoznik vpiše znak ,TD‘ na ustrezen konosament ali drug primeren komercialni dokument, pa tudi referenco za uporabljeni postopek, referenčno številko in datum tranzitne deklaracije ali prenosnega dokumenta ter ime urada, ki ga je izdal;

(d)      črko ‚C‘ (ki ustreza T2L) za blago, katerega skupnostni status je mogoče dokazati;

(e)      črko ‚X‘ za skupnostno blago, ki se izvaža in se ne daje v tranzitni postopek.

Manifest vključuje tudi podatke iz člena 447(4).

4.      Šteje se, da je skupnostni tranzitni postopek končan, ko sta manifest in blago predložena carinskim organom v namembnem pristanišču.

Dokumentacija, ki jo hrani ladijski prevoznik v skladu s členom 373(2)(b), vsebuje vsaj podatke iz prvega pododstavka odstavka 3.

Po potrebi carinski organi v namembnem pristanišču pošljejo ustrezne podatke o manifestih carinskim organom v pristanišču odhoda v preverjanje.

5.      Brez poseganja v določbe iz členov 365 in 366, [od] 450a do 450d in naslova VII zakonika je treba poslati naslednja obvestila:

(a)      ladijski prevoznik obvesti carinske organe o vseh kršitvah in nepravilnostih;

(b)      carinski organi v namembnem pristanišču čimprej obvestijo carinske organe v pristanišču odhoda in organ, ki je izdal dovoljenje, o vseh kršitvah in nepravilnostih.“

 Akt o pristopu

8        Člen 2 Akta o pristopu določa:

„Od dne pristopa so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt.“

9        Člen 22 Akta o pristopu določa:

„Ukrepi, našteti v Prilogi IV k temu [a]ktu, se uporabijo pod pogoji, ki jih določa omenjena priloga.“

10      Priloga 4 k Aktu o pristopu ima naslov „Seznam iz člena 22 Akta o pristopu“. Poglavje 5 te priloge z naslovom „Carinska unija“ določa:

„[…] [carinski zakonik in izvedbena uredba] se za nove države članice uporabljata ob upoštevanju naslednjih posebnih določb:

1.      Ne glede na člen 20 Uredbe (EGS) št. 2913/92 je blago, ki je na dan pristopa v razširjeni Skupnosti v začasni hrambi ali v carinski rabi in v postopkih iz členov 4(15)(b) in od (16)(b) do (g) te uredbe[…] ali ki se prevaža v razširjeni Skupnosti po opravljenih izvoznih formalnostih, ob vnosu v prosti promet oproščeno carin in drugih carinskih ukrepov, pod pogojem, da se predloži eno izmed naslednjih dokazil:

(a)      dokazilo o preferencialnem poreklu, ki je bilo ustrezno izdano pred dnem pristopa v skladu z enim izmed evropskih sporazumov (našteti spodaj) ali v skladu z enakovrednim preferencialnim sporazumom, ki so ga nove države članice sklenile med sabo in ki vsebuje prepoved povračila ali izvzetje iz carin na materiale brez porekla, ki se uporabljajo pri izdelavi izdelkov, za katere je izdano ali sestavljeno dokazilo o poreklu (pravilo ‚prepovedi povračila‘);

(b)      katerokoli dokazilo o skupnostnem statusu iz členov 314c, in 315 Uredbe (EGS) št. 2454/93.

[…]“

 Šesta direktiva

11      Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1) je z učinkom od 1. januarja 2007 razveljavila in nadomestila do tedaj veljavno zakonodajo Unije s področja DDV, med drugim Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1). Vendar pa se Direktiva 2006/112, ki je začela veljati po nastanku dejanskega stanja v zadevi v glavni stvari, ne uporablja.

12      Člen 2(2) Šeste direktive 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta z dne 16. decembra 1991 (91/680/EGS) (UL L 376, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva), določa, da je uvoz blaga obdavčen z DDV.

13      Člen 7 Šeste direktive z naslovom „Uvoz“ v odstavku (1)(a) določa:

„1.      ‚Uvoz blaga‘ pomeni:

(a)      vnos blaga, ki ne izpolnjuje pogojev iz členov 9 in 10 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, v Skupnost […]“

14      Člen 11 B Šeste direktive o uvozu blaga v odstavku 3(a) določa:

„3.      Davčna osnova vključuje, če že niso vključeni:

(a)      davke, dajatve, prelevmane in druge dajatve, ki se plačajo izven države članice uvoza[,] in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen [DDV];

[…]“

15      Člen 21 Šeste direktive z naslovom „Osebe, ki so dolžne plačati davek oblastem“ v odstavku 2 določa, da mora DDV pri uvozu plačati oseba ali osebe, ki jih države članice, v katere se blago uvozi, določijo ali sprejmejo kot osebe za plačilo.

 Nacionalna ureditev

16      Na podlagi člena 2(2), točka 3, zakona o davku na dodano vrednost (likums par pievienotās vērtības nodokļi, Latvijas Vēstnesis, 1995, št. 49) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV), je uvoz blaga posel, ki je obdavčen z DDV v okviru gospodarske dejavnosti.

17      Člen 2(8) zakona o DDV določa:

„Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost blaga, vrednost storitev prevoza od meje Evropske unije do njihovega prejemnika (ali do prvega kraja pretovarjanja na ozemlju Republike Latvije, ki je naveden v spremnih dokumentih), carine, trošarine ter drugi davki in dajatve, ki jih je treba plačati, če je to določeno v posebnih predpisih, razen [DDV], in vključuje tudi vrednost storitev iz člena 7, prvi del, odstavek 2, tega zakona, če ta vrednost ni vključena v carinsko vrednost.

[…]“

18      Člen 12(2) zakona o DDV, ki obravnava pogoje izterjave davka, določa:

„Ob uvozu blaga davek plača vsaka oseba, ki blago da v prost promet. Davek za uvoženo blago zapade, ko zapade carina.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

19      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil 30. aprila 2004 v Nemčiji sestavljen manifest za blago za prevoz motornega vozila po morju v Latvijo. V Nemčiji je bil za to odmerjen DDV po stopnji 0 %.

20      Družba Pakora Pluss je kot glavni zavezanec to motorno vozilo 3. maja 2004 prijavila v tranzitni postopek Skupnosti. Carinski postopek ni bil končan.

21      Z odločbo Valsts ieņēmumu dienesta galvenā muitas pārvalde (generalna carinska uprava VID) je bilo družbi Pakora Pluss 1. marca 2006 naloženo, naj državi plača določen znesek carine in drugih dajatev, ker ni predložila listin, s katerimi bi izkazala, da je bil carinski postopek končan. To odločbo je VID potrdila 21. aprila 2006.

22      S sodbo z dne 9. avgusta 2007 je Administratīvā rajona tiesa (okrožno upravno sodišče) ugodilo tožbi, ki jo je družba Pakora Pluss vložila proti navedeni odločbi.

23      S sodbo z dne 22. julija 2008 je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) razveljavilo navedeno sodbo.

24      Družba Pakora Pluss je vložila kasacijsko pritožbo na Augstākās tiesas Senāts Administratīvo lietu departaments (upravni senat vrhovnega sodišča). Navajala je predvsem, da je pritožbeno sodišče uporabilo člena 447 in 448 izvedbene uredbe o tranzitu med državami članicami, čeprav je bilo očitno, da je bil zadevni manifest za blago sestavljen pred pristopom Republike Latvije k Uniji. Med drugim naj bi pritožbeno sodišče napačno uporabilo člen 96 carinskega zakonika, ker je to družbo opredelilo kot glavnega zavezanca za plačilo DDV.

25      V teh okoliščinah je Augstākās tiesas Senāts Administratīvo lietu departaments prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1)      Ali je mogoče šteti, da so bile izpolnjene izvozne formalnosti v smislu [Priloge IV, poglavja 5], točke 1 Akta o pristopu, če se izda manifest za blago, niso pa se izvedli postopki, določeni v členu 448 Uredbe št. 2454/93 (nemški carinski organi niso ustrezno obvestili latvijskih carinskih organov o zahtevku ladjarske družbe)?

2)       Ali se ob nikalnem odgovoru na prvo vprašanje v primeru, kot je ta, ki se obravnava v glavni stvari, lahko šteje, da se predpisi, ki urejajo carinski postopek (uredbi št. 2913/92 in št. 2454/93), nikakor ne uporabljajo?

3)       Ali je treba ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje Prilogo IV, poglavje 5, točko 1 Akta o pristopu […] razlagati tako, da če se blago, ki se prevaža v razširjeni Skupnosti, po opravljenih izvoznih formalnostih ne da v prosti promet, to blago ni oproščeno carin ali drugih carinskih ukrepov, čeprav ni dvoma, da ima status blaga Skupnosti? Z drugimi besedami, ali je v obravnavanem primeru odločilno, ali je bil opravljen carinski postopek sprostitve v prosti promet?

4)       Ali je treba [DDV] vključiti v pojem uvoznih dajatev iz člena 4(10) Uredbe št. 2913/92?

5)       Ali je ob pritrdilnem odgovoru na četrto vprašanje za obveznost plačila [DDV], ki ga je treba plačati kot carino za uvoz blaga, odgovoren glavni zavezanec ali končni prejemnik blaga? Ali obstaja kakšna okoliščina, ki bi omogočala razdelitev te obveznosti?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

26      Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu razlagati tako, da so v njem navedene izvozne formalnosti izpolnjene, če je bil sestavljen manifest za blago, niso pa bili izvedeni postopki, določeni v členu 448 izvedbene uredbe.

27      Glede tega je treba navesti, da poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu določa predvsem, da je blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti na dan pristopa, po opravljenih izvoznih formalnostih ob sprostitvi v prosti promet oproščeno carin in drugih carinskih ukrepov pod pogojem, da se predloži dokazilo o preferencialnem poreklu, ki je bilo ustrezno izdano pred dnem pristopa, ali katerokoli dokazilo o skupnostnem statusu iz členov 314c, in 315 izvedbene uredbe.

28      Tako poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu dovoljuje uvoz, ki je oproščen carin in drugih carinskih ukrepov, za blago, ki se je na dan 1. maja 2004 prevažalo v razširjeni Skupnosti, v novo državo članico samo, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji.

29      Prvič, blago, ki zapusti carinski prostor Unije in je namenjeno v državo, ki še ni članica Unije, mora opraviti izvozni postopek. Formalnosti, ki jih je treba izpolniti, so torej tiste, ki jih določata člena 161 in 162 carinskega zakonika, ki se nanašata na izvoz.

30      Drugič, če se je prevoz končal po dnevu pristopa, je treba blago, ki je bilo uvoženo v državo članico Unije, vnesti v prosti promet, da pridobi carinski status skupnostnega blaga pod pogoji, ki so določeni v členu 79 carinskega zakonika.

31      Tretjič, predložiti je treba dokazilo o preferencialnem poreklu blaga ali o njegovem skupnostnem statusu, kot je naveden v členih 314c, in 315 izvedbene uredbe.

32      Če se torej blago prevaža v razširjeni Skupnosti na dan pristopa, se zanj uporablja postopek iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu, kar izključuje vse druge carinske postopke.

33      Iz tega izhaja, da se v takem položaju – ker je sistem iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu izključen – člen 448 izvedbene uredbe o poenostavljenih postopkih prevoza po morju med državami članicami v okviru postopka skupnostnega tranzita ne uporablja.

34      Zato tudi če je bil sestavljen manifest za blago v okoliščinah, ki izhajajo iz predložitvene odločbe, postopki iz člena 448 izvedbene uredbe ne morejo nadomestiti izvoznih formalnosti iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu.

35      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu razlagati tako, da za preučitev vprašanja, ali so bile izvozne formalnosti iz tega poglavja izpolnjene, ni pomembno, ali so bili opravljeni postopki iz člena 448 izvedbene uredbe, tudi če je bil sestavljen manifest za blago.

 Drugo vprašanje

36      Ker je bilo na prvo vprašanje odgovorjeno nikalno, je treba preučiti drugo vprašanje.

37      To vprašanje je treba razumeti tako, da se v bistvu nanaša na vprašanje, koliko se carinski zakonik in izvedbena uredba uporabljata za nove države članice Unije, če izvozne formalnosti iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu niso bile opravljene za blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti na dan pristopa teh novih držav članic.

38      Glede tega je treba navesti, da poglavje 5 Priloge IV k Aktu o pristopu določa, da se carinski zakonik in izvedbena uredba „za nove države članice uporabljata ob upoštevanju […] posebnih določb“, med katerimi je točka 1 navedenega poglavja.

39      Iz te določbe v povezavi s členom 2 Akta o pristopu izhaja, da se od 1. maja 2004 carinski zakonik in izvedbena uredba uporabljata v novih državah članicah pod pogojem, da se je blago na dan njihovega pristopa k Uniji prevažalo v razširjeni Skupnosti. V tem primeru se uporabi poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu.

40      Ni pa se mogoče sklicevati na ugodnosti postopka iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu, če izvozne formalnosti niso bile opravljene za blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti.

41      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se carinski zakonik in izvedbena uredba uporabljata v novih državah članicah od 1. maja 2004, vendar se ni mogoče sklicevati na ugodnosti postopka iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pristopu, če izvozne formalnosti, ki so v njem navedene, niso bile opravljene za blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti na dan pristopa teh novih držav članic k Uniji.

 Tretje vprašanje

42      Ker je bilo tretje vprašanje postavljeno le za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, na to vprašanje ni treba odgovoriti.

 Četrto vprašanje

43      S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(10) carinskega zakonika razlagati tako, da uvozne dajatve vključujejo DDV, ki ga je treba plačati ob uvozu blaga.

44      V skladu s členom 4, točka 10, carinskega zakonika uvozne dajatve zajemajo predvsem carine in druge dajatve, ki imajo enak učinek kot carine, ki se plačujejo ob uvozu blaga.

45      Med drugim člen 2(2) Šeste direktive določa, da je uvoz blaga obdavčen z DDV. Člen 11 B(3)(a) te direktive določa zlasti, da se v davčno osnovo vključijo, če že niso vključeni, davki, dajatve, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo izven države članice uvoza, ter tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV.

46      Iz teh določb izhaja, da so uvozne dajatve v smislu člena 4, točka 10, carinskega zakonika vključene v davčno osnovo za odmero DDV, ki se plača za uvoz blaga.

47      Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(10) carinskega zakonika razlagati tako, da uvozne dajatve ne vključujejo DDV, ki se plača ob uvozu blaga.

 Peto vprašanje

48      S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je DDV za uvoženo blago dolžan plačati glavni zavezanec ali končni prejemnik blaga in ali je mogoče to obveznost razdeliti.

49      Najprej je treba poudariti, da čeprav DDV ni vključen v uvozne dajatve v smislu člena 4, točka 10, carinskega zakonika, ga je v skladu s členom 2(2) Šeste direktive treba plačati za uvoz blaga.

50      Zato Sodišče ugotavlja, da je primerno odgovoriti na peto vprašanje, čeprav je bilo postavljeno samo za primer pritrdilnega odgovora na četrto vprašanje.

51      Glede tega je treba poudariti, da mora v skladu s členom 21(2) Šeste direktive DDV pri uvozu plačati oseba ali osebe, ki jih država članica, v katero se blago uvozi, določi ali sprejme kot osebe za plačilo.

52      Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da mora DDV ob uvozu blaga plačati oseba ali osebe, ki jih država članica, v katero se blago uvozi, določi ali sprejme kot osebe za plačilo.

 Stroški

53      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Poglavje 5, točka 1, Priloge IV k Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija je treba razlagati tako, da za preučitev vprašanja, ali so bile izvozne formalnosti iz tega poglavja izpolnjene, ni pomembno, ali so bili opravljeni postopki iz člena 448 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2787/2000 z dne 15. decembra 2000, tudi če je bil sestavljen manifest za blago.

2.      Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 82/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996, in Uredba št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2787/2000, se uporabljata v novih državah članicah od 1. maja 2004, vendar se ni mogoče sklicevati na ugodnosti postopka iz poglavja 5, točka 1, Priloge IV k navedenemu aktu o pristopu, če izvozne formalnosti, ki so v njem navedene, niso bile opravljene za blago, ki se je prevažalo v razširjeni Skupnosti na dan pristopa teh novih držav članic k Evropski uniji.

3.      Člen 4(10) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, je treba razlagati tako, da uvozne dajatve ne vključujejo davka na dodano vrednost, ki se plača ob uvozu blaga.

4.      Ob uvozu blaga mora davek na dodano vrednost plačati oseba ali osebe, ki jih država članica, v katero se blago uvozi, določi ali sprejme kot osebe za plačilo.

Podpisi

* Jezik postopka: latvijščina.