Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

References to this case

Share

Highlight in text

Go

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 80/18

Tožba, vložena 22. januarja 2010 – Evropska komisija proti Portugalski republiki

(Zadeva C-38/10)

2010/C 80/33

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: R. Lyal in G. Braga da Cruz, zastopnika)

Tožena stranka: Portugalska republika

Predloga tožeče stranke:

—

Ugotovi naj se, da Portugalska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 49 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 31 Sporazuma EGP s tem, da je sprejela in v veljavi ohranila določbe členov 76.°-A, 76.°-B in 76.°-C portugalskega zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Código do Imposto sobre o Rendimento das pessoas Colectivas, v nadaljevanju: CIRC), v skladu s katerimi ob prenosu sedeža in dejanskega vodstva portugalskega podjetja v drugo državo članico ali ob prenehanju dejavnosti stalne poslovne enote na Portugalskem ali prenosu njenega premoženja s Portugalske v drugo državo članico:

—

davčna osnova v obdobju, v katerem se je zgodil ta dogodek, vključuje vsa nerealizirana povečanja vrednosti v zvezi z zadevnim premoženjem, nerealizirana povečanja vrednosti iz izključno nacionalnih transakcij pa niso vključena v davčno osnovo;

—

imetniki deležev družbe, ki prenese sedež in dejansko vodstvo v tujino, morajo plačati davek, katerega osnova je razlika med vrednostjo čistega premoženja družbe (izračunano na dan prenosa in po tržnih cenah) in nakupno ceno ustreznih delnic oziroma deležev družbe;

—

Portugalski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija meni, da so lahko navedeni členi CIRC ovira za svobodo ustanavljanja iz člena 49 PDEU.

V skladu z navedeno portugalsko zakonodajo so nerealizirana povečanja vrednosti obdavčena le, če družba prenese sedež in dejansko vodstvo v tujino ali če prenese posamezno premoženje na stalno poslovno enoto v drugi državi članici, podobni prenosi sedeža na portugalskem ozemlju ali premoženja s sedeža družbe na podružnico v isti državi članici pa nimajo nikakršnih neposrednih davčnih posledic.

Komisija ne izpodbija pravic držav članic do obdavčenja v zvezi s povečanji vrednosti, ki nastanejo pri osebi, ki je obdavčena glede univerzalnega dohodka kot davčni zavezanec rezident. Vendar Komisija meni, da bi portugalska zakonodaja morala uporabiti isto pravilo in da bi morali biti dejavniki nastanka davčne obveznosti isti – zlasti vnovčenje aktive ali drug dejavnik, ki povzroči prilagoditev amortizacije – ne glede na to, ali se sedež, dejansko vodstvo ali premoženje prenese v tujino ali pa ostane na portugalskem ozemlju.

Komisija meni, da morajo imeti družbe pravico do prenosa sedeža ali posameznega premoženja v drugo državo članico, ne da bi morale uporabiti preveč zapletene in drage postopke, in da neposredna izterjava davkov na nerealizirana povečanja vrednosti ob prenosu sedeža in dejanskega vodstva portugalske družbe v drugo državo članico ali ob prenehanju dejavnosti stalne poslovne enote na portugalskem ozemlju ali prenos njenega premoženja na Portugalskem v drugo državo članico ni utemeljena, če ne obstaja taka obdavčitev v primerljivih nacionalnih položajih.

Nujnost zagotoviti posebno varstvo pravic nekaterih subjektov, zlasti upnikov, manjšinskih delničarjev in davčnih organov, je treba upoštevati vendar v skladu z načelom sorazmernosti, kot ga razlaga Sodišče.

V tem okviru bi lahko Portugalska republika na primer določila vrednost nerealiziranih povečanj vrednosti, v zvezi s katerimi ohranja svojo davčno pristojnost, vendar to ne bi smelo biti povezano s takojšnjim plačilom davka ali določitvijo drugih pogojev za odlog njegovega plačila.

Legitimni cilj zagotoviti učinkovit davčni nadzor in boriti se proti davčnim utajam se lahko doseže tudi z manj omejevalnimi metodami, pri čemer se lahko uporabi mehanizme iz Direktive Sveta z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve (77/799/EGS) (1) ali Direktive Sveta 2008/55/ES z dne 26. maja 2008 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe (2).

Komisija meni, da portugalska zakonodaja presega to, kar je nujno za doseganje zasledovanih ciljev, in sicer zagotovitev učinkovitosti davčnega sistema. Zato meni, da bi morala portugalska zakonodaja določiti isto ureditev ne glede na to, ali se sedež, dejansko vodstvo ali premoženje prenese v tujino ali ostane na portugalskem ozemlju: davek bi moral biti pobran šele po realizaciji povečanja vrednosti premoženja.

(1)  UL L 336, str. 15.

(2)  UL L 150, str. 28.