EU tax law WEB

Available languages

Taxonomy tags

State Aid

Info

Referral date: 09-04-2015
Show case reference
Opinion date: 05-07-2016
Ruling date: 21-12-2016
AG: Mengozzi

References in this case

Highlight in text

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 5. julija 2016(1)

Združeni zadevi C-164/15 P in C-165/15 P

Evropska komisija

proti

Aer Lingus in Ryanair

„Pritožba – Državne pomoči – Irska taksa na letalske potnike – Uporaba različnih stopenj – Nižja stopnja za lete v namembne kraje, ki so oddaljeni največ 300 km od Dublina – Prednost – Selektivnost – Presoja primera, v katerem lahko davčni ukrep omejuje svobodo opravljanja storitev – Vračilo – Trošarine – Prenos prednosti na stranke podjetja, ki je prejelo pomoč“

1. Komisija v obravnavanih združenih postopkih predlaga delno razveljavitev sodb Splošnega sodišča z dne 5. februarja 2015 v zadevah Aer Lingus/Komisija, T-473/12, (EU:T:2015:78, v nadaljevanju: sodba Aer Lingus) in Ryanair/Komisija, T-500/12, (EU:T:2015:73, v nadaljevanju: sodba Ryanair) (v nadaljevanju, kjer sta navedeni skupaj: izpodbijani sodbi). Z navedenima pritožbama se postavlja vprašanje, ali in koliko mora Komisija pri določitvi zneska pomoči, ki jo je treba vrniti, upoštevati, da sta upravičenki pomoči pridobljeno gospodarsko prednost prenesli na stranke.

2. Družbi Aer Lingus in Ryanair (v nadaljevanju, kjer sta navedeni skupaj: tožeči stranki) sta zoper navedeni sodbi vložili vsaka svojo nasprotno pritožbo, pri čemer sta izpostavili več vprašanj v zvezi z opredelitvijo državnega ukrepa kot pomoči, zlasti če lahko ta ukrep omejuje temeljno svoboščino.

I – Dejansko stanje sporov

3. Dejansko stanje sporov, kakršno izhaja iz izpodbijanih sodb, je mogoče povzeti tako.

4. Irska je 30. marca 2009 uvedla trošarino, imenovano „Air Travel Tax“ (taksa na zračni promet, v nadaljevanju: TZP), ki jo pobirajo neposredno letalske družbe na vsakega potnika, ki se vkrca na let z irskega letališča.(2) TZP se je ob uvedbi izračunavala na podlagi razdalje med odhodnim in namembnim letališčem, pri čemer je bila zanjo za lete na letališče, oddaljeno največ 300 km od letališča v Dublinu, določena stopnja 2 EUR, v preostalih primerih pa 10 EUR.

5. Družba Ryanair je pri Komisiji zoper TZP vložila dve ločeni pritožbi, eno zaradi kršitve določb o državnih pomočeh, drugo pa na podlagi člena 56 PDEU in Uredbe št. 1008/2008.(3) Komisija je sledila drugi od navedenih pritožb, pri čemer je začela preiskavo glede morebitne kršitve določb o svobodi opravljanja storitev, 18. marca 2010 pa je irskim organom poslala uradni opomin (v nadaljevanju: uradni opomin, poslan irskim organom). Irska je nato s 1. marcem 2011 spremenila pravila za izračun TZP, tako da je uvedla enotno stopnjo 3 EUR, ki se uporablja ne glede na dolžino leta.(4) Komisija je po tem preiskavo ustavila.

6. Komisija je 13. julija 2011 začela uradni postopek preiskave v smislu člena 108(2) PDEU, predmet katerega je bila nižja stopnja, uporabljena za TZP med 30. marcem 2009 in 1. marcem 2011. Komisija je 25. julija 2012 sprejela Sklep 2013/199/EU o državni pomoči SA.29064 (11/C, ex 11/NN) – Različne stopnje takse, ki se na Irskem uporabljajo za letalska potovanja (v nadaljevanju: sporni sklep).(5) Člen 1 navedenega sklepa je določal, da je bila državna pomoč v obliki nižje takse, ki se je uporabljala za vse lete z letali, s katerimi lahko potuje več kot 20 potnikov in ki jih ne uporabljata vojska ali država ter letijo z letališča z več kot 10.000 potniki na leto do namembnih krajev, ki so oddaljeni največ 300 km od letališča v Dublinu, in jo je Irska med 30. marcem 2009 in 1. marcem 2011 nezakonito dodelila s kršitvijo člena 108(3) PDEU, nezdružljiva z notranjim trgom. S členom 4(1) je bila Irski naložena zagotovitev vračila pomoči. V točki 70 obrazložitve navedenega sklepa je bil znesek pomoči določen kot razlika med nižjo stopnjo TZP in standardno stopnjo 10 EUR (to je 8 EUR na vsakega prepeljanega potnika), v njej pa sta bili med upravičenci pomoči našteti tožeči stranki.

II – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi

7. Družbi Aer Lingus in Ryanair sta prva 1. novembra 2012 in druga 15. novembra 2012 pri Splošnem sodišču vložili tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Vsaka tožeča stranka je v utemeljitev navedenih tožb navedla po pet razlogov.

8. Splošno sodišče je v izpodbijanih sodbah v okviru obeh tožb preučilo in zavrnilo peti razlog, s katerim sta tožeči stranki zatrjevali kršitev obveznosti obrazložitve,(6) in četrti tožbeni razlog družbe Ryanair, v skladu s katerim naj Komisija ne bi vročila sklepa o zagotovitvi vračila.(7) Nasprotni pritožbi se ne nanašata na navedene dele izpodbijanih sodb. Splošno sodišče je nato preučilo in zavrnilo prvi tožbeni razlog iz obeh tožb, s katerim sta tožeči stranki v bistvu izpodbijali opredelitev nižje stopnje TZP kot pomoči. Ta dela izpodbijanih sodb sta predmet nasprotnih pritožb. Splošno sodišče je nazadnje preučilo in delno sprejelo tretji in četrti tožbeni razlog družbe Aer Lingus ter drugi in tretji tožbeni razlog družbe Ryanair, ki so se nanašali na način izračuna zneska pomoči. Pritožbi Komisije se nanašata na te dele izpodbijanih sodb.

9. Splošno sodišče je s točko 1 izreka izpodbijanih sodb razglasilo ničnost člena 4 spornega sklepa „v delu, v katerem se z njim nalaga izterjava pomoči od prejemnikov, in sicer v znesku 8 EUR na potnika, ki je določen v točki 70 obrazložitve tega sklepa“. Tožbi sta bili v izpodbijanih sodbah v preostalem zavrnjeni (točka 2 zadevnih izrekov), Komisiji pa je bilo naloženo, naj poleg lastnih stroškov krije polovico stroškov, ki so nastali družbama Aer Lingus in Ryanair (točka 3 zadevnih izrekov).

III – Analiza

10. Komisija je vložila pritožbi zoper točko 1 izreka izpodbijanih sodb. Komisija ob podpori Irske predlaga Sodišču, naj razveljavi navedeno točko izreka, v celoti zavrne tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, ali, podredno, zadevi vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje ter družbama Aer Lingus in Ryanair naloži plačilo stroškov (oziroma odločitev o stroških v primeru vrnitve zadev v ponovno odločanje Splošnemu sodišču pridrži). Komisija se v utemeljitev obeh pritožb sklicuje na en sam pritožbeni razlog, in sicer da naj bi Splošno sodišče kršilo člen 108(3) PDEU in člen 14 Uredbe 659/1999.(8)

11. Nasprotni pritožbi pa sta vloženi zoper točko 2 izreka izpodbijanih sodb, s katero je Splošno sodišče „v preostalem“ zavrnilo tožbi družb Aer Lingus in Ryanair. Ti družbi predlagata Sodišču, naj razveljavi to točko izreka in spornega sklepa ter Komisiji naloži plačilo stroškov. V obeh nasprotnih pritožbah je naveden po en sam pritožbeni razlog, ki ima štiri dele in s katerim se očita, da je Splošno sodišče zavrnilo tožbene razloge, na katere sta se sklicevali družbi Aer Lingus in Ryanair v zvezi z opredelitvijo nižje stopnje, uporabljene za TZP, kot državne pomoči.

12. Začel bom z analizo nasprotnih pritožb, ker se nanašata na vidik izpodbijanih sodb (opredelitev zadevnega ukrepa kot pomoči), ki je po logiki časovno umeščen pred vidikom, na katerega se nanašata glavni pritožbi (zakonitost naloga za vračilo).

A – Nasprotni pritožbi

13. Očitki, ki sta jih navedli družbi Aer Lingus in Ryanair v zadevnih pritožbah, in trditve v njuno utemeljitev pretežno sovpadajo. Zaradi lažje obravnave jih bom, kjer bo to mogoče, združil in obravnaval skupaj.

1. Očitek v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, s tem ko je menilo, da nezakonitost ukrepa ni upoštevna za njegovo opredelitev kot državna pomoč (prvi del edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Aer Lingus)

a) Sodba Aer Lingus

14. Prvi očitek, ki ga je navedla družba Aer Lingus v okviru edinega pritožbenega razloga, se nanaša na točko 43 sodbe Aer Lingus, v katerem Splošno sodišče najprej opozarja, da je pojem pomoči objektiven in da je treba vprašanje obstoja prednosti v smislu člena 107(1) PDEU „preučiti ob upoštevanju protikonkurenčnih učinkov ukrepa pomoči in ne ob upoštevanju drugih vidikov, kakršen je zakonitost ukrepa, s katerim je bila državna pomoč dodeljena“.

b) Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

15. Družba Aer Lingus trdi, da bi bilo v primeru, da je treba točko 43 sodbe Aer Lingus razlagati tako, da pri analizi obstoja selektivne prednosti ne bi bilo treba nikakor upoštevati, da je izpodbijani nacionalni ukrep delno nezakonit ali da je sestavni del nezakonitega ukrepa, napačno uporabljeno pravo. Po navedbah družbe Aer Lingus bi bilo neupoštevanje nezakonitosti nacionalnega ukrepa, iz katerega naj bi izhajala zgoraj navedena prednost, v nasprotju s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča, v skladu s katero je treba obstoj pomoči presojati glede na ukrep kot celoto in glede na njegove okoliščine. Družba Aer Lingus opozarja, da je pred Splošnim sodiščem navedla, da višja stopnja TZP ni bila zakonita, ker naj bi bila v nasprotju s členom 56 PDEU in Uredbo št. 1008/2008 ter da je bilo treba TZP, plačano po tej stopnji, vrniti. Če je taka nezakonitost ugotovljena, naj bi bila upoštevna za presojo obstoja in obsega domnevne gospodarske prednosti za letalske družbe, za katere velja nižja taksa. Taka prednost naj namreč ne bi mogla izhajati iz tega, da Irska od navedenih podjetij ni pobirala nezakonitega davka, vsekakor pa naj bi bila edina prednost v takojšnji odmeri nižje stopnje, brez potrebe po vložitvi zahtevka za vračilo.

16. Komisija in irska vlada očitek zavračata z zelo podobnimi utemeljitvami.

c) Presoja

17. Obravnavani očitek po mojem mnenju izhaja iz napačnega razumevanja točke 43 sodbe Aer Lingus. Splošno sodišče se v prvem delu te točke s parafraziranjem sklicuje na ustaljeno sodno prakso, na katero se je sklicevala tudi družba Aer Lingus v nasprotni pritožbi in v skladu s katero so državni ukrepi v členu 107(1) PDEU opredeljeni glede na njihove učinke.(9) Na podlagi te sodne prakse niti položaj javnih ali zasebnih subjektov, ki dodelijo pomoč(10) niti ravnanje ali izjave institucij Unije,(11) niti oblika, razlog ali namen(12) državnih ukrepov niso zadostni elementi, da bi jih bilo mogoče ipso facto ne opredeliti kot pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, medtem ko so lahko po potrebi upoštevni za presojo združljivosti teh ukrepov z notranjim trgom v smislu člena 107(3) PDEU(13) ali pri določitvi obveznosti vračila.(14)

18. Splošno sodišče z opiranjem na zgoraj navedeno sodno prakso v drugem delu točke 43 sodbe Aer Lingus v bistvu trdi, da zakonitost zadevnega državnega ukrepa ni pomembna za presojo obstoja prednosti v smislu člena 107(1) PDEU. Razlogovanje, na katerem temelji ta trditev – torej, da če je ugotovljena selektivna prednost, golo dejstvo, da se lahko ukrep na podlagi nacionalnega prava, prava Unije ali obeh pravnih ureditev izkaže za nezakonit, samo po sebi ne zadostuje, da se ta ukrep ne opredeli kot pomoč – implicitno, vendar jasno izhaja iz razumevanja točke 43 kot celote in je potrjeno s sklicevanjem na sodbo z dne 7. oktobra 2010, DHL Aviation in DHL Hub Leipzig/Komisija (T-452/08, EU:T:2010:427). Splošno sodišče je v navedeni sodbi zavrnilo utemeljitev, na katero sta se sklicevali tožeči družbi in v skladu s katero zaradi okoliščine, da so bili zadevni ukrepi pomoči zajeti v določbah sporazuma, ki naj bi jih bilo treba na podlagi nemškega prava šteti za nične – ker naj bi bile v nasprotju s členom 88(3) ES – in ki jih torej ni mogoče izvajati, navedeni družbi dejansko nista pridobili gospodarske prednosti, v zvezi s katero bi bilo treba naložiti vračilo.(15) Splošno sodišče je v točki 40 sodbe, na katero napotuje točka 43 sodbe Aer Lingus, trdilo, da zaradi morebitne že začetne ničnosti pogodbenih določb, ugotovljene na podlagi nemškega prava, še ni mogoče izpodbijati dejstva, da sta se tožeči stranki dejansko sklicevali na navedene določbe, na podlagi katerih sta imeli prednost na trgu glede na konkurente, niti naj ta ničnost v obravnavanem primeru ne bi vplivala na obveznost vračila pomoči, ki sta jo dejansko prejeli.(16) Če je torej Splošno sodišče pustilo odprto možnost, da bi lahko morebitna nezakonitost državnega ukrepa kakor koli vplivala na nalog za vračilo, bi to vsekakor izključevalo, da bi lahko ta nezakonitost onemogočala opredelitev dejansko pridobljene gospodarske koristi zadevnega podjetja ali podjetij kot „prednosti“ v smislu člena 107(1) PDEU.

19. V nasprotju z navedbami Aer Lingus trditev, kakršno je navedlo Splošno sodišče, da morebitna nezakonitost državnega ukrepa (ali z njim povezanega ukrepa) ni pomembna, če iz analize njegovih učinkov izhaja, da ima eno ali več podjetij na njegovi podlagi dejansko selektivno in protikonkurečno prednost, ne pomeni, da je vnaprej izključeno, da lahko taka nezakonitost vpliva na ugotovitev navedenih učinkov in torej ni v nasprotju s precedenčnimi primeri, na katere se je sklicevala družba Aer Lingus in ki se nanašajo na vračilo davkov, pobranih v nasprotju s pravom Unije, ali na plačilo zneskov za povračilo škode, ki so jo povzročili javni organi.(17) Sodišče je namreč v vseh navedenih precedenčnih primerih izključilo, da se zadevni ukrep opredeli kot pomoč, vendar ne ob upoštevanju nezakonitosti ali nedovoljenosti z njo povezanega državnega ukrepa,(18) temveč ker ni bilo mogoče ugotoviti nobene protikonkurenčne prednosti, izhajajoče iz ukrepa, katerega namen je odpraviti posledice takega posega za njegovega naslovnika. Vračilo takse, pobrane v nasprotju s pravom Unije, če se obravnava v povezavi z vnaprejšnjim plačilom s strani podjetij, zavezanih plačilu takse – za katero se je izkazalo, da se je zaradi nezakonitosti akta o obdavčenju plačevala neupravičeno – je bilo torej za navedena podjetja gospodarsko nevtralna transakcija.(19) Enako velja za povračilo škode s strani države, predhodno povzročene zaradi ravnanja javnih organov.(20) V obravnavanem primeru pa je položaj bistveno drugačen. Namen prednosti, ki jo je v skladu s spornim sklepom pridobila družba Aer Lingus pri notranjih letih (to je obračun nižje stopnje takse od tiste, ki je po mnenju Komisije običajna), naj ne bi bil izravnati njen manj ugoden položaj zaradi predhodnega nezakonitega ukrepa države, kar pomeni, da je zanjo pomenila čisto korist (ne glede na ugotovitev in obseg te koristi). Sodba z dne 1. julija 2010, ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni/Komisija (T-62/08, EU:T:2010:268), na katero se je prav tako sklicevala družba Aer Lingus v utemeljitev svojih trditev, pa se, kakor je pravilno poudarila Komisija, ni nanašala na povračilo škode s strani države, povzročene s predhodnim nezakonitim ukrepom, temveč na odškodnino, izplačano zaradi razlastitve.(21)

20. Glede na zgoraj navedeno je torej točka 43 sodbe Aer Lingus v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča, navedeno v točki 17 zgoraj, in ni v nasprotju s precedenčnimi primeri, navedenimi v točki 19 zgoraj. V navedeni točki torej ni bilo napačno uporabljeno pravo, kar očita družba Aer Lingus v okviru prvega očitka svojega edinega pritožbenega razloga.

2. Očitki v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, s tem ko je menilo, da nezakonitost višje stopnje TZP ne onemogoča njene opredelitve kot običajne stopnje za namene uporabe člena 107 PDEU (drugi del edinega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Aer Lingus; drugi del edinega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Ryanair)

a) Izpodbijani sodbi

21. Družbi Aer Lingus in Ryanair sta v zadevnih tožbah na prvi stopnji v okviru prvega tožbenega razloga trdili, da Komisija višje stopnje TZP ni mogla obravnavati kot referenčne stopnje za presojo obstoja selektivne prednosti, ker naj bi bila navedena stopnja v nasprotju s členom 56 PDEU. Splošno sodišče je v točki 58 sodbe Aer Lingus in v točki 83 sodbe Ryanair navedlo, da so navedeni očitki temeljili na napačni predpostavki, in sicer da je Komisija v uradnem opominu, poslanem irskim organom, trdila, da je navedena stopnja, ne pa obdavčenje notranjih letov in letov znotraj Unije z različnimi stopnjami, pomenila omejitev svobode opravljanja storitev.

b) Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

22. Obe tožeči stranki trdita, da je treba – če obdavčenje letov znotraj Unije po stopnji, ki je višja od stopnje za notranje lete, omejuje svobodo opravljanja storitev – to stopnjo nujno šteti za nezakonito. To naj bi jasno izhajalo iz sodne prakse Sodišča,(22) zlasti iz sodbe Stylianakis (C-92/01, EU:C:2003:72).(23) Družba Ryanair dodaja, da sprejetje višje stopnje, razglašene za nezakonito, kot referenčne stopnje za analizo v zvezi z državnimi pomočmi ni le nerazumno, temveč v nasprotju z načeli enotnosti in skladnosti prava Unije, poleg tega pa naj bi posegalo v poln učinek nadzora nad pomočmi, ker naj bi podjetja odvračalo od tega, da razkrijejo podobne davčne mehanizme, če so imela tudi minimalno korist od nižje stopnje.

23. Komisija in irska vlada s pretežno podobnimi utemeljitvami zatrjujeta, da zadevni očitki nimajo podlage. Utemeljitve družbe Ryanair so poleg tega po mnenju Komisije brezpredmetne.

c) Presoja

24. Utemeljitve družb Aer Lingus in Ryanair po mojem mnenju ne morejo resno omajati ugotovitve Splošnega sodišča, da sta ti družbi izhajali iz napačne predpostavke. Ne glede na dokončnost ali nedokončnost ter vsebino ugotovitve iz uradnega opomina, poslanega irskim organom,(24) je po mojem mnenju dejansko jasno, da dvomov glede združljivosti z določbami o svobodi opravljanja storitev samo po sebi ne poraja obdavčenje po stopnji 10 EUR za lete v namembne kraje, oddaljene več kot 300 km od letališča Dublin (to so dejansko skoraj vsi leti znotraj Unije), temveč struktura takse kot celote. Natančneje, navedeni dvomi niti ne izhajajo iz same razlike v stopnjah, temveč prej iz dejstva, da so posledica takega razlikovanja – brez jasne sprejemljive utemeljitve(25) – večji stroški za lete znotraj Unije kot za domače lete oziroma – kar je isto – manjši stroški za domače lete glede na lete znotraj Unije. V nasprotju s trditvami tožečih strank se zdi, da je ta analiza s sodbo Stylianakis (C-92/01, EU:C:2003:72), v kateri je bila obravnavana dajatev s podobno strukturo kot dajatev, ki je predmet teh postopkov, potrjena in ne izpodbita.(26) Sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da se razlike v taksah, ki jih morajo poravnati potniki, samodejno kažejo v stroških prevoza, saj naj bi letališke takse neposredno in samodejno vplivale na ceno prevoza.(27) Potem ko je potrdilo, da se je kljub očitni nevtralnosti merila razlikovanja zneskov zadevne takse višja stopnja posebej nanašala na nenacionalne lete,(28) je ugotovilo, da določbe o svobodi opravljanja storitev nasprotujejo „ukrepu, ki ga je sprejela država članica, […] ki za največji del letov v druge države članice nalaga letališko takso, ki je višja od takse, določene za nacionalne lete navedene države članice“. Za to ugotovitev je bil poleg tega izrecno določen pogoj, da ni bilo dokazano, da „take takse krijejo letališke potniške storitve in da je strošek teh storitev, zagotovljenih potnikom, namenjenih v druge države članice, v enakem razmerju višji od stroška potniških storitev pri nacionalnih letih“. Očitno je, da po mnenju Sodišča davčni sistem, obravnavan kot celota ter glede na svoje učinke in cilje, lahko povzroča ovire za svobodo opravljanja storitev, ki so v nasprotju s pravom Unije, ne pa od tega sistema ločen element.

25. Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava, kakor očitata tožeči stranki, niti ni prišlo do nobenega protislovja s tem, da je v točki 58 sodbe Aer Lingus in točki 83 sodbe Ryanair ugotovilo, da trditve tožečih strank izhajajo iz napačne predpostavke, da je bila višja stopnja TZP sama po sebi nezakonita.

26. Poleg tega, tudi če se TZP obravnava z vidika delitve, ki sta ga uporabili tožeči stranki, se mi ugotovitev, da njeno nasprotje s pravili o svobodi opravljanja storitev nujno pomeni nezakonitost višje stopnje (oziroma dela te stopnje, ki presega nižjo stopnjo), nikakor ne zdi samodejna. Glede na podatke iz spornega sklepa – iz katerih izhaja, da je le med 10 in 15 odstotkov vseh letov, za katere je bila določena navedena taksa, izpolnjevalo pogoje za določitev stopnje 2 EUR – bi se namreč zdelo pravilneje trditi, da je „nezakoniti vidik“ obdavčenja prej nižja stopnja, ker odstopa od splošno določene stopnje, saj družbam, ki opravljajo domače lete, dejansko omogoča plačevanje nižjih davkov (in sicer za razliko med višjo in nižjo stopnjo).(29) V nasprotju s trditvami družbe Aer Lingus torej prednost, ki jo je v spornem sklepu ugotovila Komisija za podjetja, ki so v obravnavanem obdobju opravljala notranje lete, ne izhaja iz tega, da tem družbam ni bilo treba plačevati neupravičenega presežka davka, temveč iz tega, da so bile za te lete oproščene plačila davka, s čimer naj bi hkrati prejemale državno pomoč in omejevale svobodo opravljanja storitev, v skladu s položajem, ki ga je Sodišče že preučilo.(30)

27. Nazadnje, tudi če bi bilo treba, kot zatrjujeta tožeči stranki, ugotoviti, da je glede na ugotovitev iz uradnega opomina, poslanega irskim organom, stopnja 10 EUR, uporabljana za lete znotraj Unije, nezakonita, ker naj bi omejevala svobodo opravljanja storitev, to po mojem mnenju ne bi izključevalo možnosti Komisije, da to stopnjo sprejme kot referenčno stopnjo za analizo selektivnosti prednosti, ki naj bi jo imele letalske družbe, za katere velja nižja stopnja. Po mojem mnenju namreč taka pravna opredelitev sama po sebi ne more vplivati na možnost, da se na podlagi navedene stopnje ugotovi, ali sta ti družbi dejansko imeli prednost in ali je bila ta selektivna. V tej fazi preučitve državnega ukrepa se namreč analiza Komisije nanaša na učinke tega ukrepa v zadevnem obdobju. Iz te analize izhaja, da dejavniki, ki dejansko niso vplivali na te učinke, načeloma niso upoštevni. Vse navedbe v tem smislu je mogoče razbrati iz sodbe z dne 3. marca 2005, Heiser (C-172/03, ZOdl., EU:C:2005:130), ki jo je navedla Komisija, čeprav se okoliščine obravnavanih primerov objektivno razlikujejo od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba. Sodišče je ob tej priložnosti izključilo, da zaradi morebitnega nasprotovanja pravu Skupnosti v zvezi z ukrepom, ki je nalagal obveznost, plačila katere je bila tožeča stranka oproščena, te oprostitve ne bi bilo mogoče šteti kot prednosti v smislu določb o pomočeh. Po navedbah Sodišča namreč navedeni ukrep „velja toliko časa, dokler ni odpravljen ali dokler ni [njegova] nezakonitost ugotovljena“. V obravnavanih primerih pa je treba tudi ob predpostavki, kakor navaja družba Aer Lingus, za razliko od zadeve Heiser, da je bila nezakonitost TZP z različnima stopnjama že dokončno ugotovljena v uradnem opominu, poslanem irskim organom, poudariti, da ta ugotovitev vseeno ni preprečila tega, da je bila v zadevnem obdobju navedena taksa pobrana – od tega približno polovica, preden je bil poslan uradni opomin(31) – niti učinkov uporabe različnih stopenj.

28. Glede na navedeno se zdi neutemeljena tudi trditev družbe Ryanair, da je Komisija, s tem ko je kot referenčno stopnjo vzela stopnjo 10 EUR, ki je po mnenju te družbe nezakonita, kršila načeli enotnosti in skladnosti prava Unije. Kot bo bolje razvidno v nadaljevanju, se v tem postopku nedvomno postavlja občutljivo vprašanje usklajevanja med dvema sklopoma pravil iz Pogodbe, ki se nanašajo na svoboščine in državne pomoči, vendar ne v smislu, ki izhaja iz navedb družbe Ryanair v obravnavanem očitku.

29. Glede na zgornje preudarke menim, da očitki tožečih strank v zvezi z vplivom domnevne nezakonitosti višje stopnje TZP nimajo podlage in da jih je zato treba zavrniti.

3. Očitek v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, s tem ko je menilo, da ni upoštevno, da sta bili nižja in višja stopnja TZP uvedeni z isto ureditvijo (četrti del edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Ryanair)

a) Sodba Ryanair

30. Družba Ryanair je pred Splošnim sodiščem odločitev Komisije, da višjo stopnjo 10 EUR obravnava kot „običajno“, grajala še z drugega vidika. Po navedbah te družbe in v nasprotju z značilnim primerom na področju davčnih pomoči v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti predhodno obstoječega splošnega davčnega sistema in pozneje uvedenih ukrepov, da bi se zagotovila prednost posebni kategoriji zavezancev ali pa da bi ti bili diskriminirani. Ker ni šlo za tak položaj, po njenem mnenju nižje stopnje TZP ni bilo mogoče razlagati kot izjemo glede na višjo stopnjo. Splošno sodišče je v točki 89 sodbe Ryanair to trditev zavrnilo, pri čemer je opozorilo, da v členu 107(1) PDEU ni razločevanja med državnimi ukrepi glede na načine, ki jih uporabijo nacionalni organi, in da zato okoliščina, da sta bili zadevni stopnji TZP uvedeni hkrati, ni bila pomembna, ker naj bi Komisija zadostno ugotovila razloge, zaradi katerih je menila, da je stopnja 2 EUR pomenila odstopanje glede na stopnjo 10 EUR.

b) Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

31. Po navedbah družbe Ryanair hkratna uvedba višje in nižje stopnje TZP ni samo vprašanje „načina“, kot zatrjuje Splošno sodišče. Irski organi naj namreč nikoli ne bi uvedli višje stopnje, ne da bi hkrati uvedli nižjo stopnjo, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da so zadevni stopnji nadomestili z enotno stopnjo 3 EUR, namesto da bi samo odpravili „izjemo“, to je takso v višini 2 EUR. Družba Ryanair poleg tega trdi, da je pogostost obdavčljivih transakcij kvečjemu eden od vidikov, ki ga je treba upoštevati pri določitvi stopnje „običajnega“ obdavčenja, in ne nujno odločilen vidik.

32. Komisija meni, da navedeni očitek ni utemeljen, irska vlada pa, da je delno brezpredmeten in delno nedopusten.

c) Presoja

33. Podobno kot Komisija menim, da obravnavani očitek ni utemeljen.(32) To, da je bil – v okviru določenega sistema – ukrep, s katerim se nekaterim podjetjem dodeli korist v obliki delne ali celotne oprostitve obveznosti, ki bi jo običajno morale plačevati, sprejet hkrati z ukrepom, ki nalaga navedeno obveznost, načeloma ni upoštevno za presojo selektivnosti navedene koristi in ne preprečuje, da se prvi ukrep obravnava kot izjema glede na drugega. Kot je pravilno spomnilo Splošno sodišče v izpodbijani točki sodbe Ryanair, je Sodišče v sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C-487/06 P, EU:C:2008:757, točka 89) že pojasnilo, da so v členu 107(1) PDEU opredeljeni državni ukrepi glede na svoje učinke in torej niso odvisni od uporabljenih načinov. Zato je v navedeni sodbi menilo, da ni pomembno, da prednost za podjetja, ki so prejela pomoč, ni izhajala iz odobritve oprostitve, temveč iz načina, kako je bilo razmejeno področje uporabe ratione materiae zadevnega davčnega ukrepa.(33) V sodbi z dne 15. novembra 2011, Komisija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo (C-106/09 P in C-107/09 P, EU:C:2011:732, točka 92), na katero prav tako napotuje točka 89 sodbe Ryanair, je Sodišče pojasnilo, da bi bilo v nasprotju s sodno prakso, ki daje prednost analizi učinkov na področju pomoči, če bi bilo merilo selektivnosti razumljeno tako, da vključuje domnevo, da bi bilo treba davčni sistem za njegovo opredelitev kot selektiven zasnovati glede na določen način sprejemanja zakonodaje, posledica česar naj bi bila, da bi nekateri nacionalni davčni predpisi takoj ubežali nadzoru v zvezi z državnimi pomočmi že samo zato, ker bi bili sprejeti na podlagi drugačnega načina sprejemanja zakonodaje, čeprav imajo pravno in/ali dejansko enake učinke. Sodišče je to poleg tega pojasnilo v zadevi, v kateri je šlo za zapletene davčne sisteme, ki niso določali splošnih pravil za vsa podjetja, od katerih bi lahko nekatera med njimi odstopala, so pa vodili do istega rezultata, pri čemer so bili popravljeni in kombinirani davčni predpisi tako, da je njihova uporaba povzročila različen davčni pritisk za različna podjetja (sodba z dne 15. novembra 2011, Komisija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C-106/09 P in C-107/09 P, EU:C:2011:732, točka 93) ali pa je bilo razmejeno področje uporabe davka tako, da so bila izključena nekatera podjetja, ki so bila glede na cilje zadevnega sistema v primerljivem položaju (sodba z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C-487/06 P, EU:C:2008:757, točka 89). V obravnavanem primeru pa gre za razmeroma enostaven sistem, v katerem morajo zadevni davek, čeprav po različnih stopnjah, plačati vsa podjetja, ki izvedejo poslovno transakcijo, ki šteje za obdavčljivi dogodek.

34. Poleg tega je treba sicer priznati, kot trdi družba Ryanair, da pogostost obdavčljivih transakcij sama po sebi ni odločilna za določitev običajne stopnje obdavčenja v okviru posameznega davčnega sistema, vendar se zdi pri določitvi dvojnih stopenj, kakršna velja za TZP z različnima stopnjama, pri kateri je za majhen odstotek letov, za katere je treba plačevati zadevni davek (od 10 do 15 % v skladu s podatki, ki so jih irski organi predložili Komisiji in ki jih družba Ryanair ni izpodbijala), določena enotna nižja taksa, za preostali del transakcij pa je treba plačevati višjo enotno takso, težko ne upoštevati prve takse kot izjeme glede na drugo. Zdi se mi, da edina utemeljitev, ki jo je navedla družba Ryanair za izpodbitje te ugotovitve – torej da navedeni odstotki izražajo le namero irskih organov, da dodelijo pomoč družbi Aer Arann ter da podprejo notranje lete in dejavnosti nacionalnih letališč v škodo družb, ki opravljajo mednarodne lete, ki so številnejši in gospodarsko bolj upoštevni – prej potrjuje kot izpodbija naravo odstopanja nižje takse. Poleg tega se zdi, da navedena utemeljitev družbe Ryanair vključuje, da ukrep v podporo družbe Aer Arann ni bil omejen na davčno olajšavo za notranje lete, temveč naj bi se odražal tudi v čezmernem in „neobičajnem“ obdavčenju družb, ki opravljajo mednarodne lete. Čeprav se torej zdi, da je bila stopnja obdavčenja, ki je veljala za skoraj vse mednarodne lete, namenoma določena neobičajno visoko, da bi se zagotovila prednost družbi Aer Arann, se mi zdi, da se prav s samim pristopom, ki omogoča celovito presojo obsega te prednosti, taka stopnja obdavčenja sprejme kot izhodišče za izvajanje določb o pomočeh. Po drugi strani ni mogoče ugotoviti, niti tega dejansko ne trdi družba Ryanair, da – tudi če se sprejme, da je bil namen irskih organov diskriminirati ali pa ošibiti družbe, ki opravljajo mednarodne lete, da bi zagotovila prednost družbi, ki jim konkurira na domačih letalskih progah – je treba dejansko uživanje te prednosti s strani navedene družbe na teh letalskih progah presojati drugače, ker naj bi šlo le za „postranski učinek“ državnega ukrepa. Poleg namenov države, ki je dodelila pomoč, so namreč na področju pomoči, kot sem že opozoril, pomembni učinki zadevnega ukrepa. Glede na to okoliščina, da je bila družba Ryanair upravičena do sorazmerno nižje stopnje 2 EUR glede na druge letalske družbe,(34) ni pomembna, saj je ta družba dejansko uživala to prednost.(35)

35. Nazadnje, kot je poudarila Komisija, sta Sodišče in Splošno sodišče že obravnavala davčne sisteme, v katerih sta hkrati uvedena predpis, ki nalaga obveznost, in predpis, ki nalaga njeno oprostitev. Poleg primerov, ki jih je navedla Komisija, se za ponazoritev sklicuje na zadevi, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 8. novembra 2001, Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke (C-143/99, EU:C:2001:598)(36) in z dne 15. junija 2006, Air Liquide Industries Belgium (C-393/04 in C-41/05, EU:C:2006:403).(37)

36. Glede na zgornje preudarke menim, da je treba četrti očitek edinega pritožbenega razloga družbe Ryanair zavrniti kot neutemeljen.

4. Očitek v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, s tem ko je izključilo upoštevnost takse 3 EUR, ki so jo marca 2011 sprejeli irski organi (prvi del edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Ryanair)

a) Sodba Ryanair

37. Družba Ryanair je v okviru prvega razloga, v tožbi, predloženi Splošnemu sodišču, navedla, da je lahko Komisija zaradi nezakonitosti določitve različnih stopenj TZP kot referenčno stopnjo sprejela samo stopnjo 3 EUR, uvedeno marca 2011. Splošno sodišče je v točkah od 74 do 76 sodbe Ryanair ta očitek zavrnilo s trditvijo, da se ta stopnja v obdobju, ki ga je obravnavala Komisija, dejansko ni uporabljala, zato naj z njo ne bi bilo mogoče v celoti pojasniti učinkov zadevnega ukrepa, s čimer naj ne bi mogla biti ustrezna referenčna stopnja.

b) Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

38. Po navedbah družbe Ryanair to, da v obdobju, obravnavanem v spornem sklepu, ni bila uporabljena stopnja 3 EUR, ne preprečuje, da je izbrana kot referenčna stopnja, saj naj bi davčni sistem in njegovi cilji ostali isti. Poleg tega navaja, da sta bili višja in nižja stopnja TZP, ki je bila uporabljena v obdobju, obravnavanem v spornem sklepu, uvedeni in razveljavljeni hkrati, zato naj v obravnavanem primeru nikoli ne bi obstajala prej obstoječa stopnja, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot „običajno“.

39. Komisija in irska vlada menita, da je navedeni očitek brezpredmeten in neutemeljen, kar utemeljujeta z razlogi, ki so v bistvu enaki.

c) Presoja

40. Komisija in irska vlada trdita, da tožeča stranka s svojimi utemeljitvami ni odgovorila na razloge iz točk 75 in 76 sodbe Ryanair, zato naj bi bile zlasti brezpredmetne. Natančneje, družba Ryanair ne odgovori na ugovor Splošnega sodišča, da stopnja, uvedena pozneje v višini, ki je med dejansko uporabljenima stopnjama, ne omogoča celovite presoje učinkov zadevnega ukrepa, niti ne pojasni, zakaj bi bila za pojasnitev teh učinkov ta stopnja ustreznejša od tistih, ki sta bili dejansko uporabljeni.

41. Vsebinsko naj spomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj selektivnosti, ki je sestavni del pojma pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjuje državni ukrep, ki v okviru posameznega pravnega sistema lahko daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilje te ureditve v dejansko in pravno primerljivem položaju.(38) Da bi bilo torej mogoče pravilno presoditi položaj vpletenih podjetij, tako da se ugotovijo njihove obveznosti in morebitne koristi, ki bi jih lahko imeli od zadevnega ukrepa, je treba upoštevati dejanske in pravne okoliščine, ki prevladujejo v obdobju izvajanja zadevnega ukrepa, pa tudi okoliščine, tudi če ne spadajo v to isto obdobje, ki dejansko ne morejo vplivati na navedeno presojo.(39) V obravnavanih primerih ni jasno, kako bi lahko okoliščina, da je bila stopnja TZP – po zadevnem obdobju – poenotena in določena na 3 EUR, dejansko vplivala na rekonstrukcijo obveznosti in koristi podjetij, za katere veljata različni stopnji TZP. Kakor koli, družba Ryanair v zvezi s tem ni navedla ničesar. Namesto tega trdi, da višje stopnje 10 EUR ni mogoče izbrati kot referenčne stopnje, ker naj bi bila uvedena hkrati z nižjo stopnjo in ker naj ne bi bila zakonita. Nobena od teh dveh utemeljitev nima podlage. V zvezi s tem naj se samo sklicujem na to, kar je bilo že navedeno zgoraj v točkah od 33 do 35, kar zadeva prvo, in zgoraj v točkah od 24 do 29, kar zadeva drugo utemeljitev.

42. Nazadnje ugotavljam, da bi predpostavka tožeče stranke privedla do protislovja, saj bi bilo treba kot „običajno“ opredeliti stopnjo davka, ki v zadevnem obdobju ni veljala za nobeno od zadevnih podjetij.

43. Glede na zgornje preudarke menim, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga družbe Ryanair zavreči kot brezpredmeten. Utemeljitve navedenega očitka so poleg tega po mojem mnenju neutemeljene.

5. Očitki v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, s tem ko je menilo, da pravica družb do vračila prekomerno plačane TZP ne vpliva na možnost Komisije, da kot običajno sprejme višjo stopnjo 10 EUR (drugi, tretji in četrti del edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Aer Lingus in tretji del edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Ryanair)

a) Izpodbijani sodbi

44. Potem ko je Splošno sodišče ugotovilo, da je imela Irska med različnimi možnostmi za odpravo obstoječe davčne diskriminacije tudi možnost, da zadevni stopnji poenoti navzgor (točka 60 sodbe Aer Lingus in točka 85 sodbe Ryanair), in da morebitne pravice družb, za katere velja višja stopnja, do vračila prekomerno plačanega zneska ni bilo mogoče priznati samodejno, temveč da je bila odvisna od številnih dejavnikov, kakršni so zastaralni roki, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, in spoštovanje splošnih načel, kakršno je neobstoj neupravičene obogatitve (člen 61 sodbe Aer Lingus in točka 86 sodbe Ryanair), je v točki 63 sodbe Aer Lingus in v točki 88 sodbe Ryanair ugotovilo, da je Komisija lahko upravičeno štela stopnjo 10 EUR za referenčno stopnjo obdavčenja s TZP, brez upoštevanja morebitnih zahtevkov za vračilo, ki so le hipotetični in imajo negotov izid.

b) Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

45. Tožeči stranki trdita, da pravica do vračila davkov, plačanih na podlagi nacionalnih ukrepov, ki so v nasprotju s pravom Unije, v nasprotju s trditvijo Splošnega sodišča ni le hipotetična, temveč izhaja iz dobro ustaljene sodne prakse Sodišča. Tako vračilo naj ne bi spadalo pod diskrecijsko pravico zadevne države članice. Irska naj torej v obravnavanem primeru ne bi mogla odpraviti davčne diskriminacije, ki jo je ugotovila Komisija, tako da bi družbe, obdavčene po nižji stopnji, za nazaj obdavčila po višji stopnji. Po navedbah družbe Aer Lingus Splošno sodišče vprašanje ukrepa, ki bi ga morala sprejeti zadevna država članica za prenehanje take diskriminacije, zamenjuje z vprašanjem potrebnih ukrepov za odpravo nezakonitosti, storjene v obdobju, v katerem sta se uporabljali diskriminatorni stopnji. Tudi če se domneva, da je TZP zaradi različnih stopenj nezakonita, naj bi načelna obveznost, ki jo imajo irski organi, da vrnejo neupravičeno pobran davek, vseeno preprečevala sprejetje višje stopnje 10 EUR – od katere se odšteje znesek, ki ga je treba vrniti – kot „običajne stopnje“ in obravnavo družb, ki sta plačevali po nižji stopnji 2 EUR, kot da jima je bila zagotovljena selektivna prednost. V teh okoliščinah naj bi bil izid postopkov vračila povsem nepomemben.

46. Komisija in irska vlada menita, da zadevni očitki niso utemeljeni, pri čemer navajata v utemeljitve, ki so v bistvenem enake.

c) Presoja

47. Komisija in irska vlada menita, da je treba utemeljitev družbe Aer Lingus, da Splošno sodišče zamenjuje ukrepe, ki jih lahko država sprejme za odpravo davčne diskriminacije, z ukrepi, potrebnimi za odpravo učinkov, zavrniti, ker naj bi izhajala iz napačnega razumevanja sodbe Aer Lingus. Splošno sodišče namreč v točki 60 navedene sodbe (in v točki 87 sodbe Ryanair, ki ima enako vsebino) samo trdi, da lahko zadevna država članica „odpravi“ navedeno diskriminacijo tako, da poenoti obdavčenje navzgor, zato naj take stopnje obdavčenja ne bi bilo mogoče šteti za nezakonito samo po sebi, in da lahko samo skupna uporaba različnih stopenj obdavčenja povzroči omejevanje svobode opravljanja storitev. Navedene trditve spadajo v okvir razprave – začete v dveh predhodnih točkah – ki je pred vprašanjem obstoja obveznosti Irske, da vrne razliko med obema stopnjama TZP, to je vprašanje, v zvezi s katerim Splošno sodišče namerno ni zavzelo dokončnega stališča.

48. Glede na navedeno so utemeljitve tožečih strank, kot poudarjata Komisija in irska vlada, na splošno preveč formalistične in načeloma težko združljive s pravom o pomočeh, v katerem pa prevladuje substancialistični pristop, ki temelji na analizi učinkov državnih ukrepov. V skladu s tem pristopom je treba analizo za ugotovitev, ali in kako je treba „običajno“ plačati davek, da bi se preverilo, ali državni ukrep, na podlagi katerega so nekatera podjetja oproščena plačila davka ali dobijo davčno olajšavo, tem podjetjem zagotavlja selektivno prednost v smislu člena 107 PDEU, izvesti glede na naravo in strukturo zadevnega davčnega sistema ter dejanske okoliščine (na primer razmerje med obdavčenimi in oproščenimi transakcijami) in pravne okoliščine (na primer pravni položaj podjetij, zavezanih plačilu davka), ki lahko neposredno in dejansko vplivajo na navedeno analizo.(40) V obravnavanih primerih pa vračilo razlike med višjo in nižjo stopnjo TZP, ki naj bi mu bili načeloma zavezani irski organi, če bi bilo ugotovljeno omejevanje svobode opravljanja storitev, ni sestavni del obravnavanega davčnega sistema in ga ni mogoče obravnavati kot njegov zakonodajni element, na podlagi katerega bi bilo mogoče opredeliti običajno dolgovano stopnjo obdavčenja.

49. Poleg tega naj poudarim, da bi trditev družbe Aer Lingus privedla do tega, da bi se dejansko onemogočila uporaba pravil o pomočeh v obliki davčnih olajšav, ki naj bi spadale na področje uporabe prepovedi iz člena 107(1) PDEU, če hkrati omejujejo temeljno svoboščino, s tem ko povzročijo načelno obveznost zadevne države, da isto davčno obravnavo razširi na diskriminirana podjetja. Taka posledica seveda ni zaželena. Določbe o pomočeh in določbe o temeljnih svoboščinah morajo biti take, da jih je mogoče uporabljati skupaj za isti primer,(41) čeprav, kot bo bolje prikazano v nadaljevanju, je potrebna uskladitev, da se ohrani skladnost med obema zakonodajnima okviroma in da se prepreči sprejetje medsebojno nezdružljivih ukrepov.

50. Glede na zgornje preudarke menim, da je treba očitke, obravnavane v drugem, tretjem in četrtem delu edinega pritožbenega razloga v okviru nasprotne pritožbe družbe Aer Lingus ter tretjega dela edinega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe družbe Ryanair zavrniti kot neutemeljene.

6. Ugotovitve o nasprotnih pritožbah

51. Ker glede na predhodno analizo menim, da ni mogoče sprejeti nobenega od očitkov, navedenih v okviru nasprotnih pritožb, Sodišču predlagam, naj ti pritožbi v celoti zavrne.

B – Glavni pritožbi

52. Komisija se v utemeljitev obeh svojih pritožb z istimi utemeljitvami sklicuje na en sam pritožbeni razlog, in sicer na kršitev členov 108(3) PDEU in 14 Uredbe 659/1999. Z navedenim pritožbenim razlogom izpodbija točke od 88 do 127 sodbe Aer Lingus in točke od 119 do 152 sodbe Ryanair.

1. Izpodbijani sodbi

53. Razlogovanje Splošnega sodišča v delu obrazložitve izpodbijanih sodb, zoper katere je Komisija navedla očitke, ki je v obeh odločbah vsebinsko enak, je mogoče na kratko povzeti tako.

54. Splošno sodišče zlasti poudarja, da je TZP trošarina, katere namen kot take je, da se prenese na potnike, tudi na podlagi obveznosti, ki je s členom 23 Uredbe št. 1008/2008 (42) naložena letalskim družbam, da pri ceni vsake vozovnice ločeno navedejo znesek taks. Splošno sodišče nato ugotavlja, da se lahko podobno kot zadevna taksa v celoti ali delno na stranke letalskih družb prenese tudi prednost, izhajajoča iz uporabe nižje stopnje, to je 8 EUR razlike med običajno in nižjo stopnjo. V tem primeru, v nadaljevanju navaja Splošno sodišče, te družbe ne ohranijo navedene ugodnosti ali jo ohranijo le deloma. Komisija naj v teh okoliščinah ne bi mogla upravičeno domnevati, da bi prednost, izhajajoča iz uporabe nižje stopnje, ki so jo letalske družbe dejansko pridobile in ohranile, vsekakor ustrezala 8 EUR na potnika. Po navedbah Splošnega sodišča namreč prednost, ki jo dejansko imajo letalske družbe, ne izhaja nujno iz razlike med obema stopnjama, temveč iz možnosti, da svojim strankam ponudijo privlačnejše cene in s tem povečajo svoj promet. Komisija naj bi torej morala določiti, koliko so letalske družbe, ki so plačevale takso v višini 2 EUR, dejansko na svoje potnike prenesle gospodarsko korist, izhajajočo iz uporabe TZP po nižji stopnji, da bi natančno določila obseg prednosti, ki so jo dejansko imele, oziroma to določitev odrediti nacionalnim organom. Poleg tega Komisija, s tem ko je domnevala, da bi navedena prednost v vseh primerih ustrezala razliki med višjo in nižjo stopnjo TZP, po navedbah Splošnega sodišča ni zadostno upoštevala konkurenčnega položaja na zadevnem trgu niti okoliščine, da so vse družbe, ki so opravljale lete na razdalji manj kot 300 km od letališča v Dublinu, plačevale TZP po isti stopnji 2 EUR. Splošno sodišče nazadnje poudarja, da Komisija v spornem sklepu ni zadostno pojasnila, zakaj bi bilo treba za ponovno vzpostavitev položaja pred dodelitvijo pomoči vrniti znesek, ki ustreza razliki med običajno in nižjo stopnjo. Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija, s tem ko je za znesek pomoči, ki jo je treba vrniti, določila razliko med nižjo in običajno stopnjo TZP, storila napako pri presoji in napačno uporabila pravo.

2. Jedrnata predstavitev utemeljitev strank

55. Komisija ob podpori Irske v bistvu trdi, da je Splošno sodišče, s tem ko je očitalo, da v spornem sklepu ni bilo upoštevano, koliko sta letalski družbi, ki sta prejemali pomoč, prednost, izhajajočo iz uporabe nižje stopnje TZP, prenesli na potnike, sprejelo novo ekonomsko merilo za določitev zneska, ki ga je treba vrniti in je davčna pomoč, ki izhaja iz uporabe nižje stopnje glede na običajno.

56. Družba Aer Lingus trdi, da gre v obravnavanem primeru za posredno pomoč, ki naj bi jo Komisija obravnavala v spornem sklepu kot neposredno pomoč. Poudarja, da mora Komisija, kadar sama določa višino zneska pomoči, ki jo je treba vrniti, to narediti čim natančneje in se pri tem ne opirati na poenostavljajoče domneve. Družba Aer Lingus poleg tega ugotavlja, da od letalskih potnikov, za katere je veljala nižja stopnja, ni smela pobirati zneska, ki bi bil višji od te stopnje, in da, če bi morala vrniti 8 EUR na vozovnico, kot to zahteva Komisija, tega zneska ne bi bilo mogoče za nazaj izterjati od potnikov, ki so plačali vozovnico, za katero je bila uporabljena nižja stopnja. V nasprotju s tem, kar navaja Komisija, naj si ona sama ne bi nikoli – niti dejansko niti teoretično – prilastila navedeni znesek. Po navedbah družbe Aer Lingus Komisija zmotno meni, da iz razlogovanja Splošnega sodišča izhaja, da od družb, ki sta prejemali pomoč, ne bi bilo mogoče zahtevati nobenega vračila. Ta utemeljitev naj bi temeljila na napačnem razumevanju sodbe Aer Lingus. Nazadnje, družba Aer Lingus meni, da niso podane neskladnosti z obstoječo sodno prakso, ki jih je navedla Komisija.

57. Družba Ryanair primarno meni, da je edini pritožbeni razlog, naveden v okviru pritožbe Komisije, brezpredmeten. Ta naj bi zavzela stališče samo glede prve od treh različnih utemeljitev Splošnega sodišča, s katerimi je podprlo razglasitev ničnosti člena 4 spornega sklepa, in sicer neupoštevanje prenosa TZP na potnike, neupoštevanje položaja na trgu in neutemeljitev potrebe po vračilu razlike med višjo in nižjo stopnjo TZP za ponovno vzpostavitev status quo ante. Družba Ryanair podredno meni, da je pritožbeni razlog Komisije neutemeljen. Splošno sodišče naj bi namreč samo uporabilo načelo, po katerem je treba izračunati dejansko vrednost prednosti, zagotovljene z zadevno pomočjo. Komisija naj bi poleg tega pretirano poudarjala težave, povezane z natančno določitvijo zadevnega zneska, za primer, da bi bilo treba ohraniti rešitev, ki jo je predlagalo Splošno sodišče. Družba Ryanair nazadnje ugotavlja, da ne bi bilo dosledno, če se ne bi upošteval prenos prednosti, ki jo je imel upravičenec pomoči, na stranke, medtem ko se lahko kršitelj pri prenosu doplačila, ki izhaja iz kršitve protimonopolne zakonodaje, na stranke konkurenčnega podjetja, ki meni, da je oškodovano, izogne izpolnitvi zahteve po vračilu.(43)

3. Presoja

58. Treba je zavrniti zlasti primarno trditev družbe Ryanair, da je edini pritožbeni razlog Komisije brezpredmeten. Po eni strani namreč tri vrste utemeljitev, ki jih je navedla družba Ryanair, v sistematiki razlogovanja Splošnega sodišča ne pomenijo samostojnih razlogov za razglasitev ničnosti spornega sklepa, po drugi strani pa je Komisija v okviru svojega edinega pritožbenega razloga preučila različne vidike obrazložitve sodbe Ryanair, na podlagi katerih je Splošno sodišče razglasilo ničnost spornega sklepa.

59. Vsebinsko je treba najprej spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost zadevne države članice, da se z vračilom odpravi pomoč, ki po mnenju Komisije ni združljiva s skupnim trgom, namenjena vzpostavitvi položaja pred dodelitvijo te pomoči.(44) Položaj quo ante se ponovno vzpostavi z „vračilom pomoči“, to je z vračilom zneska, ki ga je država dala na voljo podjetju in ki se mu po potrebi prištejejo obresti.(45) Upravičenec zaradi tega vračila izgubi prednosti, ki jo je imel na trgu glede na svoje konkurente.(46)

60. Znesek, ki ga je treba vrniti, se določa na različne načine, ki so odvisni od oblike, v kateri je bila dodeljena pomoč. Tako bodo na primer morala podjetja, upravičena do pomoči, ki jim država da na voljo denarne zneske ali jim zastonj ali po preferenčnih cenah zagotavlja blago ali storitve, načeloma vrniti znesek, enakovreden dodeljenemu nominalnemu znesku ali protivrednosti (ali razliki glede na tržno ceno) blaga ali storitev, ki jih lahko uporabljajo,(47) povečan za pripadajoče obresti.

61. Kadar ima pomoč obliko davčne ugodnosti, ponovna vzpostavitev položaja quo ante običajno vključuje, da se od podjetij, ki so prejela pomoč, zahteva vračilo zneska, ki ustreza davku ali taksi, dolgovani na podlagi davčne zakonodaje, ki bi se uporabila, če ne bi bilo nezakonite pomoči, povečanega za pripadajoče obresti.(48) To temelji na ideji, da ugodna davčna obravnava, čeprav se razlikuje od subvencije v ozkem pomenu, ustvari podoben izkrivljajoč učinek na konkurenco, ki načeloma ustreza učinku, izhajajočem iz tega, da je bil dan na voljo denarni znesek, enak najnižjemu kritemu davčnemu bremenu. Taka prednost lahko izhaja iz ukrepov neposrednega obdavčenja podjetij – na primer v obliki znižanja davčne osnove, popolnega ali delnega znižanja davčnega zneska, iz odloga plačila ali razveljavitve davčnega dolga ali pa izjemnega ponovnega dogovora glede tega dolga – ali iz ukrepov posrednega obdavčenja, kakršen je oprostitev ali znižanje trošarin ali drugih davkov, vendar pod pogojem, da ta oprostitev ali znižanje ustreza olajšavi običajnih obveznosti, ki bremenijo proračun podjetja, ki prejema pomoč.(49)

62. Komisiji za določitev zneska, ki ga je treba vrniti, načeloma ni treba preiskati, kako je podjetje, ki je prejelo pomoč, dejansko uporabilo prednost, izhajajočo iz dodelitve pomoči. Namen vračila ni odprava koristi, ki jo je podjetje dejansko imelo zaradi dodelitve pomoči, temveč odprava konkurenčne prednosti, ki jo je prvotno pridobilo z navedeno dodelitvijo. To po eni strani pomeni, da bo treba vračilo običajno omejiti na neposredno korist, izhajajočo iz dodelitve pomoči, in je ne bo mogoče razširiti na morebitne posredne koristi, ki so prav tako posledica navedene dodelitve.(50) Če je torej podjetje, ki prejema pomoč, z uporabo te pomoči (na primer z znižanjem cen ali z naložbami v oglaševanje) pridobilo nove tržne deleže ali je zaradi te pomoči pridobilo naročilo ali se izognilo insolventnosti, bo vseeno moralo vrniti ustrezen znesek že samo zaradi prednosti, ki je posledica zagotovljene pomoči. Po drugi strani bo moralo vrniti celotni navedeni znesek tudi, če po neustreznem upravljanju pomoči ali zaradi značilnosti trga, na katerem deluje, svojega položaja ne tem trgu, svojega finančnega položaja ali svojega načina poslovanja ni v celoti izkoristilo konkurenčne prednosti, izhajajoče iz dodelitve pomoči. Drugače rečeno, izbire podjetja po dodelitvi pomoči ali dogodki po njeni dodelitvi so načeloma neupoštevni za določitev obsega(51) obveznosti vračila.(52) Pomoč je poleg tega treba vrniti ne glede na negativne učinke – tudi če po svojem obsegu presegajo prednosti, izhajajoče iz dodelitve pomoči – ki bi jih ta lahko imela za gospodarski in finančni položaj upravičenca. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da Komisija glede na namen obveznosti vračila pomoči na splošno, razen v izjemnih okoliščinah, ne zlorabi svoje diskrecijske pravice, kadar od zadevne države članice zahteva vračilo zneskov, dodeljenih na podlagi nezakonite pomoči,(53) tudi kadar vračilo za podjetje, ki je prejelo pomoč, pomeni obveznost, ki lahko verjetno povzroči njegov izstop s trga.(54)

63. Iz pravkar navedenega izhaja, da „ponovna vzpostavitev položaja pred dodelitvijo pomoči“ – ki je, kot je bilo prikazano, glavni cilj vračila – ne pomeni, da se znova ustvarijo konkurenčni pogoji, ki so obstajali ob dodelitvi pomoči. Nekateri učinki te pomoči so namreč nepovratni in bilo bi iluzorno trditi, da vračilo zneskov, ki ustrezajo prednosti, ki so jo pridobila eno ali več podjetij, ki so prejela pomoč, zadostuje, da se gospodarskim subjektom na zadevnem trgu zagotovijo isti konkurenčni pogoji, kakršni so vladali pred dodelitvijo pomoči.(55) Mogoče je torej, da podjetje ali podjetja, ki so prejela pomoč, tudi po njenem vračilu še naprej dejansko uživajo pozitivne posledice javnega ukrepa na njihov konkurenčni položaj. Podobno je mogoče, da je kljub pridobljeni prednosti njihov konkurenčni položaj po vračilu pomoči slabši od položaja pred njeno dodelitvijo.

64. Nazadnje, v sodni praksi je bila nacionalnim organom, pristojnim za izvedbo vračila pomoči, priznana možnost, da znotraj določenih meja upoštevajo okoliščine, ki lahko zmanjšajo prednost, ki jo je pridobilo podjetje kot prejemnik pomoči, in torej lahko vplivajo na določitev zneskov, ki jih je treba vrniti. Tako je na primer treba prekomerno plačilo odbiti od zneska, ki ga je treba vrniti, če so bili z dodeljeno pomočjo zadevnim podjetjem naložene dodatne davčne obveznosti. Prav tako je treba v skladu s pravom Unije, ki se uporablja ob dodelitvi pomoči, upoštevati davčne olajšave, do katerih bi bilo vseeno upravičeno podjetje na podlagi nacionalne zakonodaje.(56) Brez poseganja v pravico podjetij do obrambe med nacionalnim postopkom za zagotovitev vračila – zlasti če se nacionalnim organom odredijo ukrepi določitve upravičencev in višine pomoči – se zdi možnost uveljavljanja znižanja ali izničenja prednosti, pridobljene s pomočjo, s sklicevanjem na okoliščine, povezane z organizacijskim in strateškim modelom, po katerem deluje podjetje, ki je prejelo pomoč, na trgu, ali s konkurenčnim okoljem, v katerem deluje, vseeno omejena.

65. Nazadnje je treba spomniti, da namen vračila ni le odpraviti konkurenčno prednost upravičenca ali upravičencev pomoči, temveč ima tudi odvračalni učinek podjetja, ki morajo preveriti, ali je bila pomoč dodeljena ob spoštovanju postopka, določenega s Pogodbo.(57) Kot je pravilno poudarila Komisija med obravnavo, je obveznost države, ki dodeli pomoč, da zagotovi vračilo nezakonito dodeljene pomoči, določena kot način odprave nezakonitega položaja, to je kršitve obveznosti standstill, določene s členom 108(2) PDEU. Čeprav ta obveznost nima kazenske narave, je njen učinek ta, da podjetja odvrne od sodelovanja pri navedeni kršitvi ali da jih napelje k temu, da se zavarujejo pred tveganjem, da bi morala vrniti to, kar so prejela, če se dejansko ne morejo izogniti dodelitvi pomoči, kakor se pogosto dogaja, kadar je ta dodeljena v okviru davčnega sistema.

66. Glede na zgoraj predstavljena načela bo predmet vračila davčne pomoči, ki izhaja iz uporabe nižje stopnje obdavčenja od običajne, načeloma razlika med običajno in dejansko uporabljeno stopnjo. Tako bo podjetje, ki prejema pomoč, kot je pravilno navedla Komisija, nazadnje nosilo davčno breme, ki ga je bilo neupravičeno oproščeno. V tem primeru je torej treba za določitev višine pomoči določiti le približni znesek državne terjatve ter ni treba opraviti zapletenih ekonomskih presoj in načeloma niti analize konkurenčnih pogojev na zadevnem trgu ali ravnanja zadevnih gospodarskih subjektov na navedenem trgu.

67. Komisija je torej z naložitvijo Irski, naj vrne razliko med višjo in nižjo stopnjo TZP za vsako izdano vozovnico, v spornem sklepu ravnala v skladu z zgoraj navedenimi načeli.

68. Treba je torej preveriti, ali je mogoče razglasitev ničnosti naloga za vračilo s strani Splošnega sodišča v izpodbijanih odločbah utemeljiti s posebnimi okoliščinami obravnavanih postopkov.

69. Preden preidem na tako preučitev, vseeno menim, da je treba zavrniti trditev Komisije, da je posledica razlogovanja, na podlagi katerega je Splošno sodišče razglasilo ničnost navedenega naloga, ta, da od letalskih družb, za katere velja nižja stopnja TZP, ni mogoče zahtevati vračila. V nasprotju s tem, kar dozdevno trdi navedeni organ, sprejetje možnosti, da se podjetja, ki prejmejo pomoč, sklicujejo na morebitni celotni ali delen prenos pridobljene prednosti na stranke, ne pomeni, da jih je mogoče oprostiti vsake obveznosti vračila, temveč je treba sprejeti posebne načine določitve zneska, ki ga je treba vrniti. Splošno sodišče je v izpodbijanih sodbah jasno navedlo, da v primeru celotnega ali delnega prenosa prednosti, izhajajoče iz nižje stopnje TZP, na potnike, te prednosti nikakor ni več mogoče obravnavati tako, da ustreza razliki med obema stopnjama TZP, temveč naj bi ustrezala povečanju prometa, ki izhaja iz ponujenih ugodnejših cen na trgu. Tako prednost je treba verjetno določiti z uporabo podobne metode izračuna, kot jo uporablja Komisija pri posrednih pomočeh,(58) torej s presojo vpliva znižanja letalske prevoznine na povpraševanje, da bi se določilo število dodatnih vozovnic, ki so bile prodane zaradi navedenega znižanja. Če se uporabi takšna metoda, postane postopek določitve zneska, ki ga je treba vrniti, nedvomno bolj zapleten, vendar ni neizvedljiv in torej ne izključuje že v samem izhodišču, kot dozdevno trdi Komisija, vsake zahteve po vračilu od letalskih družb, ki so prejele pomoč.

70. Glede na navedeno naj spomnim, da razlogovanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče očitalo določitev višine zneska, ki ga je treba vrniti, s strani Komisije, izhaja, kot je bilo prikazano, iz ugotovitve, da je TZP trošarina, to je posredna taksa, katere formalni in gospodarski namen je, da se prenese na potnike. Formalni prenos TZP na potnike po navedbah Splošnega sodišča zlasti izhaja iz obveznosti letalskih družb, da na podlagi člena 23 Uredbe št. 1008/2008 ločeno navedejo njen znesek pri ceni vsake prodane vozovnice, to je obveznost, ki po mnenju Splošnega sodišča „ni sporna med strankama“.

71. Komisija te predpostavke izpodbija s trditvijo, po eni strani, da je Splošno sodišče zmotno menilo, da se sama strinja z razlago člena 23 Uredbe št. 1008/2008, navedeno v izpodbijanih sodbah, in po drugi strani, da narava trošarine TZP ni pomembna za presojo prednosti, ki so jo letalske družbe pridobile z uporabo znižane stopnje.

72. Komisija je v zvezi s prvo točko navedla, da je pred Splošnim sodiščem vedno trdila, da člen 23 Uredbe št. 1008/2008 letalskim družbam ne nalaga, naj pri ceni vozovnice vsekakor ločeno navedejo znesek takse, temveč le, če se odločijo, da ga vključijo v prevoznino. V zvezi s tem naj samo poudarim, da besedilo navedene določbe ter njen smisel in namen, kakor izhaja zlasti iz uvodne izjave 16(59) navedene uredbe, kot se zdi, podpirata razlago Komisije, torej da obveznost ločene navedbe zneska taks, ki se lahko uporabijo pri skupni ceni vozovnice, obstaja le, kadar in kolikor se zadevna družba odloči, da njihov strošek prenese na potnike. Vendar, brez potrebe, da se v zvezi s tem zavzame dokončno stališče glede razlage člena 23 Uredbe št. 1008/2008, je treba navesti, da tudi če bi bilo treba ugotoviti, da bi morale letalske družbe na podlagi navedene določbe pri ceni vozovnice vseeno vedno navesti celotni znesek TZP, to ne pomeni, da ne bi imele možnosti – z znižanjem cene vozovnice brez taks in s tem lastnih stopenj dobička na posamezno transakcijo – prevzeti dela ali celotnega stroška TZP.(60) Z drugimi besedami, dejstvo, da naj bi se TZP samodejno prenesla na potnike, ne pomeni, da podjetja ne bi imela manevrskega prostora pri gospodarskem prenosu navedene takse.

73. Kar zadeva drugi vidik, ki ga je poudarila Komisija in je naveden zgoraj v točki 71, se z navedeno institucijo strinjam, da je treba ustrezno zmanjšati pomembnost, ki jo je Splošno sodišče v sistematiki svojega razlogovanja pripisalo okoliščini, da je TZP trošarina.

74. Na prvem mestu, ker je namen navedenih davkov, da se prenesejo na potrošnike, ti vsaj formalno bremenijo proračun podjetja, ki je bilo identificirano kot davčni zavezanec. Ti se pobirajo zaradi in ob izvajanju dejavnosti podjetja,(61) v primeru TZP ob zagotavljanju javnega prevoza. Morebitno znižanje teh davkov je za podjetje, ki prejme pomoč in ki se mu znižajo davčna bremena, pomeni neposredno prednost v smislu zakonodaje o pomočeh, ki je v nasprotju s trditvijo družbe Aer Lingus ni mogoče izenačiti s posredno prednostjo, ki jo navedeno podjetje pridobi v primeru denarne pomoči, zagotovljene potrošnikom za nakup blaga, ki ga je to podjetje proizvedlo.(62)

75. Na drugem mestu, gospodarski prenos trošarine lahko ne ustreza njenemu formalnemu prenosu, ker lahko strošek, ki ustreza davku, v celoti ali delno krije podjetje, ki zagotovi blago ali storitev, in sicer s prilagoditvijo cene.(63) Podobno se lahko znižanje davka, če celotna cena ponujenega proizvoda ali storitve ostane nespremenjena ali se zniža manj od navedenega znižanja, v celoti ali delno pretvori v dohodek za podjetje. V tem smislu se položaj letalskih družb, ki morajo plačevati TZP, razlikuje od položaja grških igralnic v okviru sistema različnih vstopnin, ki ga je preučilo Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. septembra 2014, Grčija/Komisija (T-425/11, EU:T:2014:768). Na podlagi navedenega sistema je namreč ceno vstopnic za igralnic določala država, pa tudi odstotek te cene, ki ga je lahko vsaka igralnica pridržala kot dajatev za izdajo vstopnice. Ker igralnice niso mogle posegati niti v ceno vstopnice(64) niti na dajatve, povezane z njimi, so v nasprotju z letalskimi družbami, za katere velja TZP, delovale le kot posredniki, odgovorni za pobiranje dajatev.(65)

76. Na tretjem mestu, mehanizem prenosa ne zadeva le trošarin, proizvodnje ali potrošnje,(66) temveč načeloma vsak posredni davek – na primer dajatev, plačano v državno blagajno za zagotovljeno storitev – ki se, s tem ko postane del proizvodnih stroškov, odraža na končni ceni proizvoda ali storitve. Ena od oblik prenosa davčne obveznosti je mogoča tudi pri neposrednih davkih. Zvišanje davka od dohodka družb na primer, zlasti kar zadeva poseben davek, lahko proizvajalca navede k temu, da na proizvedeno blago z zvišanjem cen prenese največji davčni strošek ali pa k temu, da umakne naložbe iz panoge, v kateri se plačuje davek, s čimer se zmanjša ponudba in zvišajo cene. Poleg tega se lahko davek ne prenese le naprej, s proizvajalca na potrošnike, temveč tudi nazaj, na dobavitelje, in prečno (tako imenovan prečni prenos), na primer z zvišanjem cene proizvodov, ki niso obdavčeni z zadevno dajatvijo. Z drugimi besedami, obstajajo različni mehanizmi, na podlagi katerih lahko podjetje, ki je obdavčeno, čeprav ne posredno, davek v celoti ali delno prenese v strošek za druge subjekte. Če se ti mehanizmi uporabijo, ni mogoče izključiti, da se lahko tudi morebitna prednost, izhajajoča iz znižanja davčnega bremena glede na značilnosti zadevnega trga prenese na subjekte, ki niso dejanski davčni zavezanec.

77. Glede na navedeno menim, da niti posebne okoliščine obravnavanih primerov, zlasti narava zadevne takse, niti morebitna obveznost letalskih družb, da delujejo v skladu z merili iz člena 23 Uredbe št. 1008/2008 na področju določanja cen, same po sebi ne upravičujejo odklona od uporabe meril, na podlagi katerih se običajno določi višina pomoči, dodeljene z uporabo nižje stopnje davka.

78. Splošno sodišče se pri ugotovitvi, da bi morala Komisija upoštevati morebitni prenos prednosti, izhajajoče iz uporabe nižje stopnje TZP, na potnike, opira tudi na nekatere precedenčne primere iz sodne prakse, zlasti sodbi z dne 29. marca 2007, Scott/Komisija (T-366/00, EU:T:2007:99) in z dne 22. januarja 2013, Salzgitter/Komisija (T-308/00, EU:T:2013:30), v katerih je poudarjena obveznost Komisije, da nalog za vračilo omeji na finančne prednosti, izhajajoče iz zagotovitve pomoči.

79. Vendar se zdi, da je v obravnavnih sodbah upoštevnost navedenih precedenčnih primerov dvomljiva. Zadevi, obravnavani v navedenih sodbah, se namreč nanašata na položaja, v katerih je bilo treba za določitev obsega prednosti, povezane s pomočjo (predvidevanje neosnovane likvidnosti po odlogu plačila davka v zadevi Salzgitter/Komisija in financiranje, izhajajoče iz prodaje zemljišča po preferenčni ceni v zadevi Scott/Komisija), opraviti zapletene gospodarske presoje, zoper pravilnost katerih so ugovarjala podjetja, ki so prejemala pomoč. V obravnavanih primerih pa je bilo Komisiji pred Splošnim sodiščem očitano, da ni upoštevala okoliščin, ki so nastopile po dodelitvi pomoči (morebiten prenos prednosti na potnike), in ki bi lahko spremenile naravo in obseg prvotno pridobljene prednosti družb, ki sta prejeli pomoč, in sicer v obliki znižane stopnje davka, katere višino je Komisija pravilno določila.(67) Z drugimi besedami, v obravnavanih postopkih je pomembna upravičenost do uporabe prenosa s strani podjetij, ki prejemajo pomoč, za obrambo, da bi se znižala višina zneska, ki ga je treba vrniti, in ne – vsaj ne neposredno – napaka v izračunu intenzivnosti pomoči, kot v primerih, ki so predmet odločb, na katere se sklicuje Splošno sodišče.

80. Kot je bilo že poudarjeno, natančna določitev prednosti, ki izhajajo iz dodelitve pomoči, načeloma ne zahteva preiskave načina, kako je bila ta pomoč po dodelitvi dejansko uporabljena. Koliko so se te prednosti prenesle na druge subjekte po dodelitvi pomoči, torej ne bi smelo biti pomembno za določitev zneska, ki je predmet vračila. Jasne navedbe v zvezi s tem so zajete v sodbi z dne 20. marca 1997, Alcan Deutschland (C-24/95, EU:C:1997:163), v kateri je Sodišče odločilo zoper možnost, da se nalog za vračilo pomoči izpodbija z nacionalno zakonodajo države članice, na podlagi katere je bilo vračilo izključeno, kadar prejemnik, ki je deloval v dobri veri, lahko dokaže neobstoj obogatitve, izhajajoče iz dodelitve pomoči.(68) V sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je generalni pravobranilec F. Jacobs izrecno zavzel stališče zoper uporabo prenosa na področju državnih pomoči za obrambo,(69) ki pa jo je Sodišče dopustilo na področju pomoči Skupnosti s sodbo z dne 21. septembra 1983 v zadevi Deutsche Milchkontor in drugi (od 205/82 do215/82, EU:C:1983:233).

81. Vračilo zneska, ki je enak znesku dodeljene pomoči (v obravnavanih primerih znesek davčne terjatve, ki ni natančen), po potrebi povečanem za obresti, se, kot je bilo prikazano zgoraj, šteje za ustrezno za odpravo konkurenčne prednosti, ki jo je pridobil upravičenec pomoči, in za ponovno vzpostavitev predhodnega položaja. Kateri koli drug predpis – ki na primer dopušča upravičencu pomoči, da ugovarja nalogu za vračilo tako, da se sklicuje na prenos prednosti na svoje kupce z znižanjem cene – bi bilo, kot je poudaril generalni pravobranilec F. Jacobs v sklepnih predlogih, navedenih v prejšnjem odstavku, težko uporabiti in bi, kolikor bi zajemal vračilo nižjega zneska, ogrožal uresničevanje ciljev, navedenih v Pogodbi.(70)

82. Družba Ryanair poudarja, da bi se s sprejetjem uporabe prenosa na področju pomoči za obrambo kršila skladnost prava Unije, saj je taka obramba dovoljena pri odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve protimonopolne zakonodaje podjetjem, ki so postala odgovorna za kršitve skoraj kazenske narave, medtem ko naj ne bi bila dovoljena podjetjem, ki tako kot letalski družbi v obravnavanih postopkih, dejansko niso imela možnosti ugovarjati dodelitvi pomoči. V zvezi s tem, tudi če bi bilo mogoče mehanizem, prek katerega podjetje na svoje stranke prenese prednost, pridobljeno po dodelitvi pomoči, s pravnega in gospodarskega vidika izenačiti z mehanizmom, ki oškodovanemu konkurentu omogoča, da škodo, ki mu je nastala, prenese na potrošnike, naj poudarim, da je uporaba prenosa za obrambo v obravnavanih postopkih navedena v okviru javnega izvajanja prava o pomočeh in ne zasebnega izvajanja tako kot na protimonopolnem področju. Pri zasebnem izvajanju velja odškodninska logika za zaščito zasebnih interesov, ki se razlikuje od logike pri uporabi pravil o konkurenci s strani Komisije, v okviru katere se želi uveljaviti javni interes za ohranitev konkurence na trgih. Vzporedni predlog družbe Ryanair se mi torej, vsaj s tega vidika, ne zdi upošteven. Zato v zvezi z zasebnim izvajanjem člena 108(3) PDEU podjetjem, ki so prejela pomoč, če je zoper njih v okviru odškodninskega postopka vložena tožba, nič ne preprečuje, da se zoper podjetje, ki meni, da je oškodovano, sklicujejo na morebiten celoten ali delen prenos škode na svoje kupce. Nedoslednost, na katero se je sklicevala družba Ryanair, ne vzdrži niti s tega vidika.

83. Nazadnje, družbi Aer Lingus in Ryanair se sklicujeta na okoliščino, ki jo je navedlo tudi Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah,(71) da letalske družbe, ki morajo vrniti razliko med višjo in nižjo stopnjo TZP, ne morejo od potnikov, ki so kupili vozovnice po nižji stopnji, naknadno zahtevati plačila višjega neplačanega davka. Zdi se mi, da ta okoliščina nima odločilnega pomena, saj bosta imeli zadevni družbi vseeno možnost, da strošek, povezan z vračilom pomoči, preneseta na stranke ob izdaji novih vozovnic.(72) Naj poleg tega spomnim, da je Splošno sodišče v zgoraj navedeni sodbi z dne 4. marca 2009, Associazione italiana del risparmio gestito in Fineco Asset Management/Komisija (T-445/05, EU:T:2009:50) trdilo, da so morali zadevni naložbeni instrumenti ali podjetja, ki so jih upravljala, vrniti razliko med običajnim in znižanim davkom, izhajajočo iz zadevnega ukrepa, ne glede na nepotrjeno možnost, da se pri njihovih podpisnikih sklicujejo na določbe nacionalnega prava.(73) Nazadnje, čeprav dejansko drži, da ima vračilo zneska v višini razlike med višjo in nižjo stopnjo TZP podoben učinek kot obdavčenje po višji stopnji za nazaj, kot je razvidno iz navedb družb Ryanair in Aer Lingus, je Sodišče pojasnilo, da je ta okoliščina običajna posledica opredelitve zadevnega davčnega znižanja kot pomoči.(74)

84. Glede na vse zgornje premisleke in predstavljene razloge menim, da je Splošno sodišče s tem, ko je z izpodbijanima sodbama razglasilo ničnost člena 4 spornega sklepa v delu, v katerem ureja vračilo zneska, ki ustreza razliki med višjo in nižjo stopnjo TZP, napačno uporabilo pravo. Zato Sodišču predlagam, naj ugodi pritožbi Komisije in razveljavi izpodbijani sodbi.

C – Predložitev zadev Splošnemu sodišču

85. V skladu s členom 61(1) Statuta Sodišča lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča dokončno odloči o sporu, če to dovoljuje stanje postopka, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. V obravnavanih primerih Splošno sodišče ni preučilo drugega in četrtega tožbenega razloga v zadevi T-473/12 ter drugega dela tretjega tožbenega razloga v zadevi T-500/12. Menim, da je zato primerno obravnavani združeni zadevi vrniti v odločanje Splošnemu sodišču, da bi preučilo navedene razloge in utemeljitve.

86. Ugotovitve v nadaljevanju so zato navedene, če bi se Sodišče odločilo, da dokončno odloči o sporu.

87. Iz razlogov, navedenih v teh sklepnih predlogih, je treba tretji in četrti tožbeni razlog v zadevi T-473/12 ter drugi in tretji tožbeni razlog v mejah, v katerih je zadevo obravnavalo Splošno sodišče, v zadevi T-500/12, ki ju je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah sprejelo, zavrniti kot neutemeljene.

88. Družba Aer Lingus je v okviru drugega tožbenega razloga v zadevi T-473/12, ki ga Splošno sodišče ni preučilo, navedla, da bi morala Komisija pri odločanju o vračilu pomoči upoštevati pravico letalskih družb, za katere je veljala višja stopnja TZP, da se jim vrne presežni znesek, plačan ob kršitvi člena 56 PDEU, Uredbe št. 1008/2008 in člena 108(3) PDEU. Komisija naj bi z odreditvijo vračila razlike med višjo in nižjo stopnjo TZP v navedenih okoliščinah kršila člen 14(1) Uredbe 659/1999 ter načela pravne varnosti, učinkovitosti in dobrega upravljanja.

89. Družba Ryanair je z drugim delom tretjega tožbenega razloga v zadevi T-500/12, ki ga Splošno sodišče prav tako ni preučilo, navedla podobne utemeljitve zoper zakonitost naloga za vračilo. Poudarila je zlasti resna izkrivljanja konkurence, ki naj bi izhajala iz pravice do vložitve pravnega sredstva pri nacionalnih sodiščih za uveljavitev vračila davka, plačanega ob kršitvi člena 56 PDEU, v povezavi s sklepom o zagotovitvi vračila in ki naj bi škodovala zlasti malim letalskim družbam, kakršna je Aer Arann.

90. Najprej poudarjam, da je Splošno sodišče trditev družbe Aer Lingus, da obstaja pravica do vračila TZP, ki jo je mogoče uveljavljati pred nacionalnimi sodišči na podlagi člena 108(3) PDEU, že zavrnilo v točkah od 65 do 76 sodbe Aer Lingus. Ta del obrazložitve ni predmet pritožbe.

91. Glede na navedeno menim, da je treba utemeljitve družb Aer Lingus in Ryanair zavrniti tudi v delu, v katerem temeljijo na zatrjevani pravici do vračila TZP na podlagi določb o svobodi opravljanja storitev.

92. V skladu z ustaljeno sodno prakso je vračilo pomoči logična posledica potrditve njene nezakonitosti.(75) Praviloma se torej izkrivljanja konkurence, povzročena zaradi nezakonite pomoči, odpravijo tako, da se prejemnikom pomoči naloži vračilo pomoči organu, ki jo je dodelil.

93. Cilj vračila je ponovna vzpostavitev položaja quo ante. V primeru pomoči, dodeljene v obliki (celotne ali delne) oprostitve dajatve, se ta cilj običajno doseže tako, da zadevna država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi se podjetjem, ki so prejela pomoč, naloži plačilo zneskov, ki ustrezajo tistim, za katere je bila nezakonito odobrena oprostitev.(76) Če Komisija po ugotovitvi nezakonitosti zadevne oprostitve državi članici, ki je dodelila pomoč, ne bi naložila sprejetja teh ukrepov, da bi se zadevnim podjetjem omogočilo izvajanje pravice do vračila dajatve, če davčni ukrep kot celota omejuje temeljne svoboščine, bi bilo uresničevanje zgoraj navedenega cilja nujno ogroženo.

94. V nasprotju s tem, kar dozdevno trdi družba Aer Lingus, izvedba postopkov za vračilo TZP na podlagi člena 56 PDEU pred nacionalnimi sodišči ne more biti mehanizem, ki bi ga bilo mogoče uporabiti namesto zagotovitve vračila za odpravo protikonkurenčnih učinkov pomoči, ki jo je potrdila Komisija. Tudi če namreč lahko morebitni ukrep vračila pripomore k omejitvi teh učinkov, s tem ko se zmanjša število oškodovanih gospodarskih subjektov,(77) ostaja dejstvo, da je njegovo sprejetje odvisno od pobude zadevnih podjetij in da je treba pri njem upoštevati procesna in materialna pravila. Poleg tega bi bilo mogoče odpraviti učinke pomoči na tak način samo, če bi vsa podjetja, ki morajo plačevati po višji stopnji, zahtevala in dosegla navedeno vračilo. Očitno je, da tak položaj ne zagotavlja dejanske ponovne vzpostavitve položaja, kakršen je bil pred dodelitvijo pomoči.

95. Komisija torej s tem, ko je naložila zagotovitev vračila pomoči brez upoštevanja zatrjevane pravice do vračila, ki naj bi jo imele letalske družbe, ki so plačevale TZP po višji stopnji, po mojem mnenju ni kršila člena 14(1) Uredbe 659/1999 niti splošnih načel prava Unije, na katera se je sklicevala družba Aer Lingus.(78)

96. Glede na navedeno, če torej z uporabo postopka vračila ni mogoče veljavno nadomestiti naloga za vračilo, je jasno, da obeh zadevnih sredstev ni mogoče uporabiti niti hkrati, saj povzročata medsebojno nezdružljive učinke. Z morebitnim ukrepom vračila bi se namreč na družbe, za katere velja višja stopnja TZP, razširiti prednost uporabe nižje stopnje, z nalogom za vračilo pa se letalskim družbam, ki plačujejo po nižji stopnji, naloži vračilo, povezano s to prednostjo. Zato, kakor sta pravilno poudarili družbi Aer Lingus in Ryanair, če bi bilo treba dopustiti hkratno uporabo obeh mehanizmov, bi se protikonkurenčni učinki TZP ohranili, tudi če bi bili skupina gospodarskih subjektov, ki imajo prednost, in skupina gospodarskih subjektov, ki nimajo prednosti, obrnjeni.

97. Za izognitev takemu protislovnemu izidu mora nacionalno sodišče, pred katerim poteka spor, v okviru postopka vračila upoštevati posledice sklepa o zagotovitvi vračila. Vendar se mi zdi očitno, da ta sklep, s tem ko uporabo običajne stopnje TZP dejansko razširi na družbe, za katere se je uporabljala nižja stopnja, za nazaj odpravi diskriminacijo, izhajajočo iz uporabe različnih stopenj. Če bi bilo v teh okoliščinah vračilo odobreno, bi se krog prejemnikov pomoči razširil in protikonkurenčni učinki tega kroga bi se povečali.(79)

98. Glede na navedeno bi bilo treba po mojem mnenju drugi tožbeni razlog v zadevi T-473/12 in drugi del tretjega tožbenega razloga v zadevi T-500/12 zavrniti kot neutemeljena.

99. Družba Aer Lingus v okviru četrtega tožbenega razloga navaja, da ker od potnikov, ki so plačali TZP po nižji stopnji, ni mogoče naknadno izterjati 8 EUR, ki so predmet naloga za vračilo, naj bi bilo treba ta znesek obravnavati kot dodatno takso in torej nezakonito kazen, s katero naj bi bila kršena načelo sorazmernosti in člen 14 Uredbe 659/1999. V zvezi s tem se sklicujem samo na ugotovitve, ki so že navedene zgoraj v točki 83.

100. Glede na vse navedene preudarke menim, da če bi se Sodišče odločilo, da bo samo odločilo o prvostopenjskih zadevah, po razveljavitvi izpodbijanih sodb, bi bilo treba zadevni pritožbi v celoti zavrniti.

IV – Predlog

101. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj nasprotni pritožbi zavrne, ugodi glavnima pritožbama in razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevi vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Če se Sodišče po razveljavitvi odloči, da bo samo odločilo v zadevah T-473/12 in T-500/12, predlagam, naj tožbi v obeh zadevah v celoti zavrne ter družbama Aer Lingus in Ryanair naloži stroške tega postopka in stroške, ki so nastali v postopku pred Splošnim sodiščem.

1 – Jezik izvirnika: italijanščina.

2 – TZP je bila uvedena s členom 55 Finance Act (št. 2) 2008, ki je začel veljati 30. marca 2009.

3 – Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2009 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (prenovitev) (UL L 293, str. 3).

4 – Navedena stopnja je bila pozneje določena na 0 in TZP je bila dejansko odpravljena.

5 – UL 2013, L 119, str. 30.

6 – Točke od 22 do 37 sodbe Aer Lingus in točke od 23 do 41 sodbe Ryanair.

7 – Točke od 42 do 56 sodbe Ryanair.

8 – Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339). Uredba 659/1999 je bila razveljavljena in od 13. oktobra 2015 nadomeščena z Uredbo Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL L 248, str. 9), s katero je bila kodificirana.

9 – Glej zlasti točko 85 sodbe z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C-487/06 P, EU:C:2008:757), na katero se Splošno sodišče sklicuje v točki 43 sodbe Aer Lingus.

10 – Glej sodbi z dne 22. marca 1977, Steinike & Weinlig (78/76, EU:C:1977:52, točka 21) in z dne 13. septembra 2010, Grčija in drugi/Komisija (T-415/05, T-416/05 in T-423/05, EU:T:2010:386, točka 212).

11 – Glej sodbo z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi (C-272/12 P, EU:C:2013:812, točka 53).

12 – Glej sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (EU:C:2008:757, točka 84 in v njej navedena sodna praksa) in z dne 10. maja 2000, SIC/Komisija (T-46/97, EU:T:2000:123, točki 83 in 84).

13 – Glej med drugim sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C-487/06 P, EU:C:2008:757, točka 92) in z dne 10. maja 2000, SIC/Komisija (T-46/97, EU:T:2000:123, točka 84).

14 – Glej na primer sodbo z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi (C-272/12 P, EU:C:2013:812, točka 53).

15 – Dobro je poudariti, da tožeči družbi v obravnavanem primeru nista izpodbijali obstoja pomoči in s tem prednosti, temveč samo obveznost vračila v zvezi s to prednostjo, ki jo je naložila Komisija (glej točko 38).

16 – Glej sodbo z dne 7. oktobra 2010, DHL Aviation in DHL Hub Leipzig/Komisija (T-452/08, EU:T:2010:427, točka 40).

17 – Tožeča stranka navaja sodbe z dne 27. marca 1980, Denkavit italiana (61/79, EU:C:1980:100); z dne 27. marca 1980, Ariete (811/79, EU:C:1980:195), in z dne 1. julija 2010, ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni/Komisija (T-62/08, EU:T:2010:268).

18 – Nezakonitost ali nedovoljenost, ki se je poleg tega v nasprotju z obravnavanima primeroma nanašala na ukrep, sprejet pred ukrepom, s katerim je bila dodeljena domnevna prednost.

19 – Glej točko 31 sodbe z dne 27. marca 1980, Denkavit italiana (61/79, EU:C:1980:100) in točko 15 sodbe z dne 27. marca 1980, Ariete (811/79, EU:C:1980:195).

20 – Sodba z dne 27. septembra 1988, Asteris in drugi (od 106/87 – do 120/87, EU:C:1988:457, točki 23 in 24).

21 – Glej točki 62 in 63.

22 – Aer Lingus navaja sodbe z dne 9. novembra 1983, Amministrazione delle finanze dello Stato/San Giorgio (199/82, EU:C:1983:318, točka 12); z dne 14. januarja 1997, Comateb in drugi (od C-192/95 do C-218/95, EU:C:1997:12, točka 20); z dne 8. marca 2001, Metallgesellschaft in drugi (C-397/98 in C-410/98, EU:C:2001:134, točka 87), in z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation (C-446/04, EU:C:2006:774, točka 205).

23 – Aer Lingus navaja zlasti točko 10.

24 – Do te predhodne ugotovitve je prišla Komisija v uradnem opominu, poslanem irskim organom.

25 – Sodišče v sodbi z dne 6. februarja 2003, Stylianakis (C-92/01, EU:C:2003:72), navaja možnost, da taksa pomeni plačilo letaliških storitev in da je strošek teh storitev višji za potnike na čezmejnih letih (točki 27 in 29).

26 – Predmet spora o glavni stvari v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je bil predlog, ki ga je vložil G. Stylianakis proti grški državi za uveljavitev vračila zneska v višini polovice takse za posodobitev in razvoj letališč, ki jo je moral plačati ob potovanju z letalom iz Irakliona v Marseille. To takso so morali plačati potniki, ki so leteli z grških letališč, njen znesek pa je bil tako kot v obravnavanih primerih določen glede na oddaljenost od končnega namembnega kraja leta z odhodnega letališča: za lete v končne namembne kraje, oddaljene več kot 750 km od odhodnega letališča, je bil ta znesek dvakrat višji od zneska, ki so ga plačali potniki na letih v končne namembne kraje, oddaljene med 100 in 750 km od odhodnega letališča.

27 – Točka 28.

28 – Točka 26.

29 – Iz take razlage izhaja Komisija v spornem sklepu, v skladu s katerim je nižja stopnja za lete v končne namembne kraje, oddaljene največ 300 km od letališča v Dublinu, pomenila izjemo glede na običajno stopnjo („an exception from the reference system“), glej točki 14 in 45 obrazložitve spornega sklepa. Isto mnenje so v okviru upravnega postopka navedli irski organi – ki so pojasnili, da je bilo odstopanje od standardne stopnje določeno, da bi se uvedel element sorazmernosti pri znesku takse glede na oddaljenost – (glej točki 33 in 40 obrazložitve spornega sklepa) in je bilo podkrepljeno v vlogah, predloženih Splošnemu sodišču in Sodišču.

30 – Glej nazadnje sodbo z dne 17. novembra 2009, Presidente del Consiglio dei Ministri (C-169/08, EU:C:2009:709).

31 – Uradni opomin, poslan irskim organom, ima datum 18. marec 2010, obdobje, obravnavano v spornem sklepu, pa je trajalo od 30. marca 2009 do 1. marca 2011 (glej točko 11 obrazložitve navedenega sklepa).

32 – Vendar ne menim, da je brezpredmeten. Čeprav so trditve družbe Ryanair skope, želi namreč z njimi izpodbijati trditev Splošnega sodišča, da gre pri hkratni uvedbi zadevnih taks samo za način sprejemanja zakonodaje in torej ni upoštevna, in trditev, da je Komisija navedla zadostne razloge za utemeljitev svoje ugotovitve, da ima nižja taksa glede na višjo takso naravo odstopanja.

33 – Glej tudi točko 100 mojih sklepnih predlogov v zadevi British Aggregates/Komisija (EU:C:2008:419).

34 – V tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, je družba Ryanair zatrjevala, da je bila leta 2008 nižja stopnja uporabljena za 50 % potnikov družbe Aer Arann in le za 1,9 % njenih potnikov.

35 – Naj poudarim, da je družba Ryanair pred Splošnim sodiščem trdila, da bi morala Komisija glede na celovito analizo gospodarskih učinkov zadevnega davčnega sistema priznati v celoti negativen učinek takega sistema na njen položaj in torej izključiti, da je imela kakršno koli prednost na podlagi pomoči, dodeljene v okviru navedenega sistema. Družba Ryanair pred Sodiščem še ni izpodbijala dela sodbe Ryanair, v kateri je Splošno sodišče odgovorilo na to utemeljitev.

36 – Akta, s katerima je bil v Avstriji uveden davek na energijo, in akt, ki je v izključno korist podjetij, ki proizvajajo blago, določal pravico do delnega povračila tega davka, so bili sprejeti in začeli veljati hkrati (glej točko 3 navedene sodbe).

37 – Z zadevno ureditvijo, ki jo je sprejel občinski svet belgijskega mesta Seraing, je bila uvedena taksa na moč motorja, pri čemer so bili hkrati določeni različni primeri oprostitve plačila tega davka (glej točke od 6 do 9 navedene sodbe).

38 – Sodbe z dne 22. junija 2006, Belgija in Forum 187/Komisija (C-182/03 in C-217/03, EU:C:2011:732, točka 119); z dne 15. novembra 2011, Komisija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo (C-106/09 P in C-107/09, EU:C:2011:732, točka 75); z dne 14. junija 2015, Eventech (C-518/13, EU:C:2015:9, točka 55); z dne 9. oktobra 2014, Ministerio de Defensa in Navantia (C-522/13, EU:C:2014:2262, točka 34 in navedena sodna praksa).

39 – Glej v tem smislu sodbi z dne 8. decembra 2011 France Télécom/Komisija (C-81/10 P, EU:C:2011:811, točka 21), in z dne 1. oktobra 2015, Electrabel in Dunamenti Erőmű/Komisija (C-357/14 P, EU:C:2015:642, točka 105).

40 – Glej na primer sodbo z dne 8. decembra 2011, France Télécom/Komisija (C-81/10 P, EU:C:2011:811, točka 23).

41 – Glej na primer sodbo z dne 17. novembra 2009, Presidente del Consiglio dei Ministri (C-169/08, EU:C:2009:709).

42 – Navedena zgoraj v opombi 3.

43 – Družba Ryanair se v zvezi s tem sklicuje na Direktivo 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1).

44 – Med drugim sodba z dne 4. aprila 1995, Komisija/Italija (C-350/93, EU:C:1995:96, točka 21).

45 – Med drugim sodba z dne 4. aprila 1995, Komisija/Italija (C-348/93, EU:C:1995:95, točka 22), sodba z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C-277/00, EU:C:2004:238, točka 75), sodba z dne 17. septembra 2009, Komisija/MTU Friedrichshafen (C-520/07 P, EU:C:2009:557, točka 57).

46 – Med drugim sodba z dne 4. aprila 1995, Komisija/Italija (C-348/93, EU:C:1995:95, točka 27), sodba z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C-277/00, EU:C:2004:238, točke od 74 do 76) in sodba z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV (C-275/10, EU:C:2011:814, točka 34).

47 – Glej na primer sodbo z dne 16. decembra 2010, SEYDALAND (C-239/09, EU:C:2010:778), in sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott (C-290/07 P, EU:C:2010:480).

48 – Za nekatere primere, ki so podobni obravnavanemu, glej sodbo z dne 4. marca 2009, Associazione italiana del risparmio gestito e Fineco Asset Management/Komisija (T-445/05, EU:T:2009:50, točka 201) in Odločbo Komisije 2006/323/ES z dne 7. decembra 2005 o oprostitvi plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, ki se izvaja v Franciji, na Irskem in v Italiji, ki jo je nazadnje potrdilo Splošno sodišče v sodbi z dne 21. marca 2012 v zadevi Irska/Komisija (T-50/06 RENV, T-56/06 RENV, T-60/06 RENV, T-62/06 RENV in T-69/06 RENV, EU:T:2012:134).

49 – Kadar namreč podjetje deluje le kot posrednik, ki ima nalogo, da za račun državne blagajne pobira davek, ta ne bremeni proračuna podjetja in njegovo morebitno znižanje ne povzroči prednosti v obliki zmanjšanja obveznosti, ki bremenijo proračun podjetja, kot je pred kratkim pojasnilo Sodišče v zvezi z vstopnino za grške igralnice (glej sklep z dne 22. oktobra 2015, Komisija/Grčija (C-530/14 P, EU:C:2015:727, točka 32).

50 – Te koristi, kolikor je bila zaradi njih povzročena škoda konkurentom ali tretjim osebam, pa je mogoče upoštevati v okviru odškodninske tožbe, ki jo vložijo ti subjekti zoper upravičenca pomoči ali državo, ki je pomoč dodelila (glej Obvestilo Komisije o izvrševanju zakonodaje o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (2009/C 85/01, oddelek 2.2.4, zlasti točka 49(b).

51 – Lahko pa vplivajo na določitev subjekta, ki mora vrniti pomoč.

52 – Glej v tem smislu v zvezi z davčnimi pomočmi sodbo z dne 15. decembra 2005, Unicredito (C-148/04, EU:C:2005:774, točka 118). Glej tudi sodbo z dne 20. marca 1997, Alcan Deutschland (C-24/95, EU:C:1997:163).

53 – Glej sodbi z dne 17. junija 1999, Belgija/Komisija (C-75/97, ZOdl., EU:C:1999:311, točka 66), in z dne 7. marca 2002, Italija/Komisija (C-310/99, EU:C:2002:143, točka 99).

54 – Sodba z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija (C-372/97, EU:C:2004:234, točka 105).

55 – Kot primer naj navedem položaj, v katerem je bila pomoč odobrena podjetju, ki je prejemalo pomoč, da bi se izognilo izstopu s trga, stabilno povečalo svoj delež na njem ali prodrlo na drug trg, ali pa, obratno, kadar je bilo zaradi te pomoči s trga izpodrinjeno konkurenčno podjetje.

56 – Sodba z dne 1. julija 2010, BNP Paribas in BNL/Komisija (T-335/08, EU:T:2010:271, točka 50).

57 – Glej med drugim sodbo z dne 20. marca 1997, Alcan Deutschland (C-24/95, EU:C:1997:163, točke od 34 do 36).

58 – Gre za denarno pomoč, ki je neposredno dodeljena potrošnikom za nakup blaga, ki izvira od podjetij, določenih selektivno, ki posredno prejemajo navedeno pomoč. Glej na primer Odločbo Komisije 2007/374/ES z dne 24. januarja 2007 o državni pomoči C 52/2005 (ex NN 88/2005, ex CP 101/2004) Italijanske republike za subvencioniran nakup digitalnih sprejemnikov (UL 2007, L 147, str. 1).

59 – Uvodna izjava 16 Uredbe št. 1008/2008 določa: „Stranke bi morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Zato bi morale končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja iz Skupnosti označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami. Letalske prevoznike Skupnosti se tudi spodbuja, da prikažejo končno ceno za zračne prevoze iz tretjih držav v Skupnost.“

60 – V skladu s poslovnim modelom navedene družbe bi lahko bila ta možnost obvezna. V zvezi s tem poudarjam, da Komisija v točki 57 izpodbijane odločbe ugotavlja, da je družba Ryanair v svoji pritožbi poudarila, da ker je nizkocenovna družba, bi imel prenos TZP na potnike nesorazmeren učinek na ceno vozovnic.

61 – Za trošarine za energente in električno energijo, alkohol ter alkoholne pijače in tobačne izdelke glej Direktivo Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL L 92009, str. 12.), ki določa trenutek nastanka davčne obveznosti ob proizvodnji in izterljivost ob sprostitvi v porabo.

62 – Primer takih pomoči je zajet v odločbi, navedeni zgoraj v opombi 60.

63 – To se zgodi zlasti, kadar konkurenčni pogoji in prožnost ponudbe blaga ne dovoljujejo enostavnega prenosa davka. Na trgih, na katerih lahko gospodarski subjekti uporabljajo tudi zelo različne cene, kot je to v primeru toge ponudbe proizvodov ali storitev, je lahko prenos dajatve močno omejen.

64 – Razen kadar so vstopnice izjemoma izdane brezplačno.

65 – Glej v tem smislu sklep z dne 22. oktobra 2015, Komisija/Grčija (C-530/14 P, EU:C:2015:727, točka 32).

66 – Splošno sodišče je v točki 119 sodbe Aer Lingus zavrnilo trditev Komisije, ki je temeljila na praksi na področju trošarin za energijo, pri čemer je med drugim trdilo, da je ta praksa zadevala oprostitev dajatev, ki naj se za razliko od TZP ne bi prenesle na stranke. Vendar to, da so tovrstne trošarine izterljive že ob sprostitvi v porabo in ne samo v fazi prodaje potrošniku, ne izključuje, da zanje vseeno lahko velja mehanizem prenosa.

67 – Iz različnih delov izpodbijanih sodb izhaja, da se Splošnemu sodišču ni zdelo napačno samo po sebi merilo izračuna, ki ga je uporabila Komisija za določitev obsega prednosti, izhajajoče iz uporabe nižje stopnje TZP, temveč prej dejstvo, da navedena institucija ni upoštevala možnosti, da je bila tako določena prednost prenesena z letalskih družb, ki sta prejemali pomoč, na potnike (glej točke od 97 do 101 sodbe Aer Lingus ter točke od 129 do 133 in 147 sodbe Ryanair).

68 – Točke od 44 do 54. Sodišče povezuje možnost sklicevanja na tako utemeljitev z načelom varstva legitimnih pričakovanj in opozarja, da se lahko podjetja, ki prejmejo pomoč, sklicujejo na to pričakovanje, da je pomoč zakonita, le, če je bila ta dodeljena v skladu s postopkom iz Pogodbe (točki 48 in 49).

69 – EU:C:1996:433, točka 40.

70 – Točka 39.

71 – Točka 115 sodbe Aer Lingus in točka 146 sodbe Ryanair.

72 – V zvezi s tem naj poudarim, da obveznost vračila, katerega strošek naj bi bil predmet prenosa, velja za vse letalske družbe, ki opravljajo lete na letalskih progah, za katere velja nižja stopnja TZP in ki si na teh progah medsebojno konkurirajo.

73 – Glej točke od 196 do 201.

74 – Sodba z dne 10. junija 1993, Komisija/Grčija (C-183/91, EU:C:1993:233, točka 17).

75 – Glej med drugim sodbo z dne 21. marca 1990, Belgija/Komisija (C-142/87, EU:C:1990:125, točka 66).

76 – Sodba z dne 10. junija 1993, Komisija/Grčija (C-183/91, EU:C:1993:233, točka 17).

77 – Glej, čeprav v drugačnem okviru, sodbo z dne 7. septembre 2006, Laboratoires Boiron (C-526/04, EU:C:2006:528).

78 – Poleg tega med strankama ni sporno, da Komisija ob sprejetju spornega sklepa ni vedela za že začete postopke vračila.

79 – Glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich (C-368/04, EU:C:2006:644, točka 49) in sklepne predloge J. Kokott v zadevi Finanzamt Linz (C-66/14, EU:C:2015:242, točka 30). Sodišče pa je v sodbi z dne 7. septembra 2006, Laboratoires Boiron (C-526/04, EU:C:2006:528), izključilo, da bi se z morebitnim vračilom zadevne dajatve povečal krog upravičencev pomoči, dodeljene s samo uvedbo dajatve. Vseeno je skoraj odveč navesti, da se obravnavani primer, kot je pravilno trdilo Splošno sodišče v točkah od 65 do 76 sodbe Aer Lingus, jasno razlikuje od primera, obravnavanega v zadevi Laboratoires Boiron, in da zato ni mogoče najti nobene vzporednice med to zadevo in obravnavanima postopkoma.

Ruling
Topics
References in this case
Info

Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

EU tax law WEB Aer Lingus/Ryan Air - C-164/15