Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

13.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/37

Pritožba, ki jo je Dirk Andres (stečajni upravitelj premoženja družbe Heitkamp BauHolding GmbH), prej Heitkamp BauHolding GmbH, vložil 12. aprila 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 4. februarja 2016 v zadevi T-287/11, Heitkamp BauHolding GmbH/Evropska komisija

(Zadeva C-203/16 P)

(2016/C 211/48)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnik: Dirk Andres (stečajni upravitelj premoženja družbe Heitkamp BauHolding GmbH) (zastopniki: W. Niemann, S. Geringhoff, P. Dodos, odvetniki)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Zvezna republika Nemčija

Predlogi

—

Sodbo Splošnega sodišča z dne 4. februarja 2016 v zadevi T-287/11, v obliki izreka, naj se razveljavi v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena tožba (izrek, točki 2 in 3) in pri čemer se ohranijo predlogi, podani na prvi stopnji, da se za ničnega razglasi sklep nasprotne stranke v pritožbenem postopku 2011/527/EU: Sklep Komisije z dne 26. januarja 2011 o državni pomoči C 7/10 (ex CP 250/09 in NN 5/10), „KStG, Sanierungsklausel“ (1);

—

podredno, sodbo Splošnega sodišča v obliki izreka naj se razveljavi v delu, v katerem je bila z njim zavrnjena tožba (izrek, točki 2 in 3), zadevo pa vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču;

—

plačilo stroškov postopka naj se naloži nasprotni stranki.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica v podporo svoji pritožbi navaja naslednje pritožbene razloge:

Pritožnica se najprej sklicuje na postopkovno napako. Splošno sodišče naj svojih sklepov o določitvi referenčnega okvira, selektivnosti ukrepa in njegovi utemeljitvi ne bi utemeljilo, oziroma naj bi jih utemeljilo protislovno in pri tem z neupoštevanjem navedb pritožnice kršilo njeno pravico do zaslišanja.

Pritožnica dalje očita kršitev člena 107 PDEU in se pri tem sklicuje na tri pritožbene razloge:

Splošno sodišče naj bi referenčni okvir nezadostno opredelilo s tem, ko je s pomešanjem prve in druge stopnje preizkusa selektivnosti napačno ocenilo ureditev izključitve uporabe izgube v skladu s členom 8c(1) KStG, kot domnevno temeljno pravilo in ohranitev izgube v skladu s „sanacijsko klavzulo“ člena 8c(1a) KStG, kot izjemo od tega. Pri tem naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo, da je sanacijska klavzula sestavni del splošnih davčnih pravil prenosa izgube, ki temeljijo na nemškem ustavnem pravu, v skladu s členom 10d EStG.

Drugič, Splošno sodišče naj bi „sanacijsko klavzulo“ napačno selektivno presodilo. Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da ravno „sanacijska klavzula“ ne pomeni osebnega področja uporabe, temveč je na razpolago vsem podjetjem, ne glede na njihovo vrsto in predmet. „Sanacijska klavzula“ se uporabi brez razlike za vsa podjetja, ki so v gospodarskih težavah. V tej zvezi Splošno sodišče prav tako ni upoštevalo, da se podjetja v težavah in zdrava podjetja, glede na merodajni cilj ureditve prenosa izgube, namreč izključitev tveganja goljufive uporabe izgube, ne nahajajo v dejansko in pravno primerljivih položajih. V primerih „sanacijskih klavzul“ naj bi bila izključena goljufiva uporaba izgube, v skladu s pristojnostjo tipizacije, ki jo ima zakonodajalec.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi „sanacijsko klavzulo“ v vsakem primeru napačno opredelilo za neupravičeno. Pritožnica trdi, da ni namen „sanacijske klavzule“ spodbujanje podjetij v težavah, temveč obdavčitev teh podjetij v skladu z načelom sorazmernosti glede zmožnosti prispevati v državno blagajno, kot inherentnim ciljem nemškega davčnega prava. Zlasti naj bi se z ohranitvijo izgub nameravalo doseči, da se tako imenovani „navidezni dobički“, ki nastanejo zaradi odpovedi odstopom terjatev, na podlagi poračuna z izgubami, oproščeni davka

(1)  UL L 235, str. 26.