Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

1.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 279/20

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vestre Landsret (Danska) 26. maja 2016 – Z Denmark ApS/Skatteministeriet

(Zadeva C-299/16)

(2016/C 279/28)

Jezik postopka: danščina

Predložitveno sodišče

Vestre Landsret

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Z Denmark ApS

Tožena stranka: Skatteministeriet

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je treba člen 1(1) Direktive 2003/49/ES (1) v povezavi s členom 1(4) navedene direktive razlagati tako, da je družba rezidentka države članice, zajeta v členu 3 Direktive, v okoliščinah, kot so v tej zadevi, in prejme obresti od hčerinske družbe v drugi državi članici, „upravičena lastnica“ navedenih obresti za namene Direktive?

1.1

Ali je treba pojem „upravičeni lastnik“ iz člena 1(1) Direktive 2003/49/ES v povezavi s členom 1(4) navedene direktive razlagati v skladu z ustreznim pojmom v členu 11 vzorčne konvencije OECD o davku iz leta 1977?

1.2

Če je odgovor na vprašanje iz točke 1.1 pritrdilen, ali bi bilo treba pojem razlagati le glede na komentar k členu 11 vzorčne konvencije o davku iz leta 1977 (odstavek 8) oziroma ali je poznejše komentarje mogoče vključiti v razlago, vključno z dodatki iz leta 2003 v zvezi z „obvodnimi podjetji“ (odstavek 8.1, zdaj odstavek 10.1) in dodatki iz leta 2014 v zvezi s „pogodbenimi in zakonskimi obveznostmi“ (odstavek 10.2)?

1.3

Če je v razlago mogoče vključiti komentarje iz leta 2003, kaj to pomeni pri presoji, ali se lahko družba šteje, da ni „upravičena lastnica“ za namene Direktive 2003/49/ES, če se zadevne obresti vknjižijo na glavno poslovno enoto in je imel prejemnik pogodbene in zakonske obveznosti, da obresti prenese na drugo osebo, ter je država, če je oseba, ki je plačala obresti, rezidentka, večino oseb štela za „upravičene lastnice“ obresti in so rezidentke v drugih državah članicah ali državah, s katerimi je Danska sklenila konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, tako da na podlagi nacionalnega prava ne bi bilo podlage za odtegnitev davka na viru, če bi te osebe bile posojilodajalci in bi s tem neposredno prejele obresti?

1.4

Kaj za presojo vprašanja pomeni, da je treba prejemnika obresti šteti za „upravičenega lastnika“ za namene Direktive, če predložitveno sodišče po presoji dejanskega stanja sklene, da prejemnik, ki ni imel pogodbenih in zakonskih obveznosti, da prejete obresti prenese na drugo osebo, ni imel „popolne“ pravice do „uporabe in koriščenja“ obresti, kot je navedeno v komentarjih iz leta 2014 k vzorčni konvenciji o davku iz leta 1977?

2.

Ali sklicevanje države članice na člen 5(1) Direktive o uporabi nacionalnih določb za preprečevanje goljufij in zlorab oziroma člen 5 Direktive predpostavlja, da je zadevna država članica sprejela posebno nacionalno določbo za izvajanje člena 5 Direktive oziroma da nacionalno pravo vsebuje splošne določbe ali načela o goljufijah, zlorabah in davčni utaji, ki jih je mogoče razlagati v skladu s členom 5?

2.1

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je mogoče odstavek 2(2)(d) zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki določa, da omejena davčna obveznost za davek od dohodka od obresti ne vključuje „obresti, ki so oproščene davka […] v skladu z Direktivo 2003/49/ES o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic“, šteti za posebno nacionalno določbo, kot je navedeno v členu 5 Direktive?

3.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med dvema državama članicama in sestavljene v skladu z vzorčno konvencijo OECD o davku, na podlagi katere je obdavčitev obresti odvisna od tega, ali se prejemnik obresti šteje za upravičenega lastnika obresti, konvencionalna določba za preprečevanje zlorabe, zajeta v členu 5 Direktive?

4.

Ali je država članica, ki ne želi priznati, da je družba v drugi državi članici upravičena lastnica obresti, in trdi, da je družba v drugi državi članici tako imenovana umetna obvodna družba, v skladu z Direktivo 2003/49/ES ali členom 10 ES zavezana navesti, katera država članica se v navedenem primeru šteje, da je upravičena lastnica?

5.

Ali v primeru, če je plačnik obresti rezident v eni od držav članic, prejemnik obresti pa rezident v drugi državi članici in če prva država članica šteje, da prejemnik obresti ni „upravičeni lastnik“ zadevnih obrestih v skladu z Direktivo 2003/49/ES ter se zato šteje, da je omejeni davčni zavezanec za navedene obresti v navedeni državi članici, člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotuje zakonodaji, na podlagi katere prva država članica pri obdavčitvi prejemnika obresti nerezidenta ne upošteva izdatkov v obliki izdatkov za obresti, ki jih je imel prejemnik obresti v okoliščinah, kot so v tej zadevi, medtem ko se izdatki za obresti navadno odbijejo na podlagi zakonodaje navedene države in jih zato lahko prejemnik obresti rezident odbije od obdavčljivega dohodka?

6.

Če se družba rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje za oproščeno davka na izviru na podlagi Direktive 2003/49/ES v zvezi z obrestmi, prejetimi od družbe rezidentke v drugi državi članici (hčerinsko družba), in se matična družba druge države članice v navedeni državi članici šteje za omejeno davčno zavezanko za navedene obresti, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotuje zakonodaji, na podlagi katere druga država članica zahteva od družbe, odgovorne za odtegnitev davka na viru (hčerinska družba), da pri zamujenem plačilu plača zamudne obresti po višji obrestni meri, kot je obrestna mera zamudnih obresti, ki jo država članica zaračuna od terjatev za davek od dobička pravnih oseb (vključno s prihodkom od obresti), vloženih zoper družbo rezidentko v tej državi članici?

7.

Ali člen 43 ES v primeru, da se dejansko šteje, da družba rezidentka v državi članici (matična družba) ni oproščena davka na viru na podlagi Direktive 2003/49/ES v zvezi z obrestmi, prejetimi od družbe rezidentke v drugi državi članici (hčerinsko družba), in se matično družba iz druge države članice pri teh obrestih v tej državi članici šteje za omejeno davčno zavezanko, v povezavi s členom 48 ES (in podredno členom 56 ES), če se obravnava posamično ali v celoti, nasprotuje zakonodaji, na podlagi katere:

7.1

druga država članica zahteva, da plačnik obresti odtegne davek na viru od obresti in ga obveže, da oblastem odgovarja za davek, ki ni bil odtegnjen na viru, če ni nobene take obveznosti odtegniti davek na viru, kadar je prejemnik obresti rezident v drugi državi članici;

7.2

matični družbi v drugi državi članici ne bi bilo treba plačati predplačil davka od dobička pravnih oseb v prvih dveh obračunskih letih, ampak bi ta davek začela plačevati mnogo pozneje, kot je datum zapadlosti za plačilo davka na viru?

Sodišče EU naj vključi odgovor na vprašanje 6 v svoj odgovor na to vprašanje.

(1)  Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 380).