Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 15. novembra 2017(*)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Direktiva 2006/112/ES – Člen 168(a), člen 169(a), člen 214(1)(d) in (e) ter člena 289 in 290 – Možnost odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) – Izstopne transakcije v drugih državah članicah – Sistem oprostitve davka v državi članici, v kateri se uveljavlja pravica do odbitka“

V zadevi C-507/16,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) z odločbo z dne 12. septembra 2016, ki je na Sodišče prispela 26. septembra 2016, v postopku

Entertainment Bulgaria System EOOD

proti

Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofia,

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi J.-C. Bonichot (poročevalec) v funkciji predsednika senata, S. Rodin in E. Regan, sodnika,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Entertainment Bulgaria System EOOD S. Georgieva, agentka,

–        za Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofia A. Georgiev, agent,

–        za bolgarsko vlado E. Petranova in M. Georgieva, agentki,

–        za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in P. Mihaylova, agentki,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 168(a) in (b), člena 169(a) in člena 214 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 14), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 (UL 2010, L 10, str. 14) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Entertainment Bulgaria System EOOD (v nadaljevanju: EBS) in Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofia (direktor direkcije „pritožbe in prakse na davčnem področju in na področju socialne varnosti“ v Sofiji, Bolgarija) glede odločbe o odmeri davka, s katero je bilo tej družbi naloženo plačilo naknadno obračunanega davka na dodano vrednost (DDV) in zamudnih obresti.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 168 Direktive 2006/112 določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

(a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]“

4        Člen 169 te direktive določa:

„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene:

(a)      transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v tej državi članici;

[…]“

5        Člen 214 navedene direktive določa:

„1.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da so naslednje osebe identificirane s posamično številko:

(a)      vsak davčni zavezanec, razen davčnih zavezancev iz člena 9(2), ki na njihovem ozemlju dobavlja blago ali opravlja storitve, v zvezi s katerimi ima pravico do odbitka DDV, razen dobav blaga ali opravljanja storitev, za katere DDV plača izključno prejemnik storitev ali oseba v skladu s členi 194 do 197 in členom 199;

[…]

(d)      vsak davčni zavezanec, za katerega se na njihovem ozemlju opravijo storitve, za katere je v skladu s členom 196 dolžan plačati DDV;

(e)      vsak davčni zavezanec, ki ima sedež na njihovem ozemlju in na ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu s členom 196 DDV plačati izključno prejemnik storitev.

[…]“

6        Člen 196 iste direktive določa:

„DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.“

7        Člen 282 Direktive 2006/112 določa, da se oprostitve in progresivne davčne olajšave, določene v oddelku 2 te direktive, uporabljajo za dobavo blaga in storitev malih podjetij.

8        Člen 287 te direktive določa:

„Države članice, ki so pristopile po 1. januarj[u] 1978, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih letni promet ne presega protivrednosti naslednjih zneskov v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na dan njihovega pristopa:

[…]

17.      Bolgarija: 25.600 EUR;

[…]“

9        Člen 289 navedene direktive določa:

„Davčni zavezanci, oproščeni DDV, nimajo pravice do odbitka DDV v skladu s členi 167 do 171 in členi 173 do 177 niti ga ne smejo izkazovati na svojih računih.“

10      Člen 290 Direktive 2006/112 določa:

„Davčni zavezanci, upravičeni do oprostitve DDV, se lahko odločijo za splošno ureditev DDV ali za poenostavljene postopke iz člena 281. V tem primeru imajo pravico do vsakršne progresivne davčne olajšave, ki jo lahko določa nacionalna zakonodaja.“

 Bolgarsko pravo

11      Člen 70(4) Zakon za danak varhu dobavenata stoynost (zakon o davku na dodano vrednost, DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006, v nadaljevanju: ZDDS) določa, da oseba, ki je registrirana v skladu s členom 97a ZDDS, nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

12      Člen 94(3) ZDDS določa, da je registracija za namene DDV obvezna ali prostovoljna.

13      Člen 96(1) ZDDS določa, da mora vsak davčni zavezanec, ki je ustvaril obdavčljivi promet, ki je višji ali enak znesku 50.000 bolgarskih levov (BGN) (približno 25.600 EUR), v obdobju, ki ne presega dvanajst zaporednih mesecev pred tekočim mesecem, vložiti prošnjo za registracijo v skladu s tem zakonom v štirinajstih dneh po koncu obdobja, v katerem je ustvaril ta promet.

14      Člen 97a ZDDS določa:

„1.      V skladu s tem zakonom se mora registrirati vsak davčni zavezanec v smislu člena 3(1), (5) in (6), ki je prejemnik storitev s krajem izpolnitve na nacionalnem ozemlju, ki so obdavčljive in pri katerih mora DDV v skladu s členom 82(2) plačati prejemnik.

2.      V skladu s tem zakonom se mora registrirati vsak davčni zavezanec v smislu člena 3(1), (5) in (6) s sedežem na nacionalnem ozemlju, ki opravlja storitve v smislu člena 21(2) s krajem izpolnitve na ozemlju druge države članice.

3.      Šteje se, da je davčni zavezanec, ki je registriran na podlagi odstavka 1, registriran tudi v smislu odstavka 2 in obratno.

[…]“

15      Člen 100(1) ZDDS določa:

„Vsak davčni zavezanec, ki ne izpolnjuje pogojev za obvezno registracijo v skladu s členom 96(1), se lahko registrira v skladu s tem zakonom.“

16      Člen 113(9) ZDDS določa:

„Davčni zavezanci, ki niso registrirani v skladu s tem zakonom ali so registrirani na podlagi členov 97a(1) in (2) […], na izdanih računih ne smejo izkazovati DDV.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

17      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je EBS družba s sedežem v Bolgariji, ki opravlja storitve na področju spletnih storitev, kot so oblikovanje internetnih strani, multimedijski razvoj in grafično oblikovanje.

18      Družba EBS je bila od 21. decembra 2010 identificirana za namene DDV na podlagi člena 97a(2) ZDDS, ki določa registracijo davčnih zavezancev s sedežem v Bolgariji, ki opravljajo storitve s krajem izpolnitve na ozemlju druge države članice.

19      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba EBS prejela storitve davčnih zavezancev s sedežem na ozemlju drugih držav članic in ne Republike Bolgarije, ki jih je uporabila za opravljanje storitev v drugih državah članicah in v Švici.

20      Družba ESB je DDV za tako prejete storitve odbila v postopku obrnjene davčne obveznosti.

21      Natsionalnata agentsia za prihodite (nacionalna agencija za javne prihodke, Bolgarija) je pri davčnem nadzoru ugotovila, da je družba EBS 30. novembra 2013 dosegla promet, pri katerem podjetja v tej državi članici niso več upravičena do oprostitve DDV in se morajo na podlagi nacionalnega prava registrirati za namene DDV v skladu s členom 96(1) ZDDS.

22      Nacionalna agencija za javne prihodke je v odločbi o odmeri davka z dne 16. septembra 2015 ugotovila, prvič, da je družba EBS neupravičeno odbila DDV za prejete vstopne storitve, ker je s členom 70(4) ZDDS uveljavljanje te pravice prepovedano za davčne zavezance, ki so identificirani na podlagi člena 97a ZDDS, in drugič, družbi EBS naložila plačilo naknadno obračunanega DDV in zamudnih obresti (v nadaljevanju: odločba o odmeri davka).

23      Direktor direkcije „pritožbe in prakse na davčnem področju in na področju socialne varnosti“ je z odločbo z dne 30. novembra 2015 deloma ugodil zahtevi za popravek odločbe o odmeri davka, ker je menil, da prepoved odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV za družbo EBS ne more veljati do njene identifikacije za namene DDV na podlagi člena 96(1) ZDDS, ampak samo do datuma, ko so bili izpolnjeni pogoji za vložitev prošnje za registracijo na podlagi te določbe.

24      Družba EBS, ki je morala plačati 2.094.196 BGN (približno 1.070.741 EUR) DDV z zamudnimi obrestmi, je pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) vložila predlog za razglasitev ničnosti tako popravljene odločbe o odmeri davka.

25      Navedeno sodišče se sprašuje o skladnosti člena 70(4) ZDDS z Direktivo 2006/112.

26      Poudarja, da čeprav davčni zavezanci, identificirani za namene DDV na podlagi člena 97a ZDDS, na katere se nanaša člen 70(4) ZDDS, ne smejo izkazati DDV na svojih računih za dobave v Bolgariji, bi jim moralo biti dovoljeno, da ta davek obračunajo za dobave blaga in storitev, za katere je kraj izpolnitve zunaj ozemlja te države članice. Meni, da lahko zato ti davčni zavezanci odbijejo dolgovani ali plačani vstopni DDV za storitve, ki so jih zanje opravili drugi davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah.

27      V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 214 [Direktive 2006/112] razlagati tako, da v zvezi s pravico do odbitka vstopnega davka različnim primerom registracije za namene DDV pripisuje različne pomene, oziroma tako, da državam članicam dopušča, da različnim primerom registracije pripisujejo različne pomene, kot je to v primeru členov 97a in 70(4) ZDDS?

2.      Ali je treba določbe člena 168(a) in člena 169(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da oseba, registrirana v skladu s členom 214(1)(e) [navedene] [d]irektive, nima pravice do odbitka vstopnega DDV za prejete storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci iz drugih držav članic, če te storitve uporablja za opravljanje storitev v drugih državah članicah in so izpolnjeni drugi vsebinski in postopkovni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega davka?

3.      Ali je treba določbe člena 168(a) in člena 169(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da dopuščata nacionalno določbo, kot je člen 70(4) ZDDS, v skladu s katero oseba, ki je za namene DDV registrirana na podlagi člena 214(1)(d) ali (e) in ne na podlagi člena 214(1)(a) Direktive 2006/112, nikakor nima pravice do odbitka vstopnega DDV?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

28      Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člena 168(a) in člena 169(a) Direktive 2006/112 nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice prepovedano, da odbije dolgovani ali plačani vstopni DDV v tej državi članici za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta davčni zavezanec za namene DDV identificiran na podlagi enega od dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112.

29      Najprej je treba navesti, da se člen 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112 nanaša na primer, kadar se za davčnega zavezanca na ozemlju države članice opravijo storitve, za katere je v skladu s členom 196 te direktive dolžan plačati DDV, oziroma na primer, kadar davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju države članice, na ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu z istim členom 196 DDV plačati izključno prejemnik storitev. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bila to določba v bolgarsko pravo prenesena s členom 97a(1) in (2) ZDDS.

30      Nato je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča temeljno načelo nevtralnosti DDV zahteva, naj se odobri odbitek dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili (glej sodbo z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean, C-183/14, EU:C:2015:454, točka 58 in navedena sodna praksa).

31      Sodišče je tudi razsodilo, da je identifikacija za namene DDV iz člena 214 Direktive 2006/112 zgolj formalna zahteva zaradi izvajanja nadzora, ki med drugim ne more izpodbiti pravice do odbitka DDV, če so izpolnjeni materialni pogoji za nastanek te pravice (sodba z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean, C-183/14, EU:C:2015:454, točka 60 in navedena sodna praksa).

32      Iz tega je med drugim razvidno, da zavezancu za DDV ni mogoče preprečiti, da bi uveljavljal pravico do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ker se ni identificiral kot zavezanec za DDV, preden je uporabil blago, kupljeno v okviru svoje obdavčene dejavnosti (glej sodbo z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean, C-183/14, EU:C:2015:454, točka 61 in navedena sodna praksa).

33      Še toliko bolj je iz tega razvidno, da se z nacionalno zakonodajo davčnemu zavezancu ne sme onemogočiti uveljavitve pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ker je za namene DDV identificiran na podlagi enega od primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112.

34      Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali plačani vstopni DDV v tej državi članici za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta za namene DDV identificiran na podlagi enega od dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112.

35      Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da bi bilo mogoče nacionalno zakonodajo razlagati tudi drugače.

36      Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da ko družba EBS glede na ustvarjeni promet ni več mogla biti upravičena do oprostitve davka v Bolgariji, za namene DDV ni več mogla biti identificirana na podlagi člena 97a(1) in (2) ZDDS, temveč bi morala zanjo veljati ureditev z „obvezno“ registracijo iz člena 96 ZDDS.

37      Kaže, da iz tega izhaja, da so lahko za namene DDV na podlagi člena 97a(1) in (2) ZDDS identificirani le davčni zavezanci, za katere velja sistem oprostitve davka v Bolgariji.

38      Če je tako – kar mora preveriti predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava – bi bilo treba postavljena vprašanja preoblikovati in šteti, da se ta v bistvu nanašajo na vprašanje, ali člena 168(a) in 169(a) Direktive 2006/112 nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.

39      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 168(a) Direktive 2006/112 določa, da dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska davka, ki ga je dolžan plačati, DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.

40      Vendar podjetje s sedežem na ozemlju države članice, ki je v tej državi upravičeno do oprostitve davka, ne more uveljavljati pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v skladu s to določbo. Člen 289 Direktive 2006/112 namreč določa, da davčni zavezanci, ki so tako oproščeni davka, „nimajo pravice do odbitka DDV v skladu s členi 167 do 171 […] niti ga ne smejo izkazovati na svojih računih“.

41      Poleg tega je v členu 169(a) Direktive 2006/112 navedeno, da ima davčni zavezanec poleg odbitka iz člena 168 te direktive pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1) iste direktive, opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka, če bi bile opravljene v tej državi članici.

42      V skladu s členom 169(a) Direktive 2006/112 je zato izvajanje pravice do odbitka odvisno od tega, ali ta pravica do odbitka obstaja, če so vse te transakcije opravljene znotraj iste države članice (glej po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2010, RBS Deutschland Holdings, C-277/09, EU:C:2010:810, točka 32). Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da se lahko pravica do odbitka uveljavlja ne glede na to, ali se v drugih državah članicah pri izstopni transakciji dejansko obračuna DDV (glej tudi po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2010, RBS Deutschland Holdings, C-277/09, EU:C:2010:810, točka 41).

43      Vendar če podjetje, ki je upravičeno do oprostitve davka v Bolgariji, v tej državi članici ne more uveljavljati pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV za storitve opravljene v tej državi članici, ne bi bil izpolnjen eden od pogojev iz člena 169(a) Direktive 2006/112 za upravičenost do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV za storitve, opravljene zunaj te države članice.

44      Zato je treba ugotoviti, da je treba člena 168(a) in člen 169(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.

45      Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali plačani vstopni DDV, plačan v tej državi članici za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta davčni zavezanec za namene DDV identificiran na podlagi enega od dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112. Vendar je treba člen 168(a) in člen 169(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.

 Stroški

46      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009, je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali plačani vstopni davek na dodano vrednost v tej državi članici za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta davčni zavezanec za namene davka na dodano vrednost identificiran na podlagi enega od dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/162. Vendar je treba člen 168(a) in člen 169(a) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/162, razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega davka na dodano vrednost v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.

Podpisi

*      Jezik postopka: bolgarščina.