Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 7. avgusta 2018(1)

Zadeva C-575/17

Sofina SA,

Rebelco SA,

Sidro SA

proti

Ministre de l’Action et des Comptes publics (minister za javno politiko in javne račune, Francija)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Francija))

„Predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Pri viru odtegnjeni davek od bruto zneska dividend, ki izvirajo iz domače države, izplačanih družbam nerezidentkam – Različna obdavčitev dividend, izplačanih družbam rezidentkam, katere osnova je neto prihodek“






I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 63 in 65 PDEU v zvezi z določbami francoske zakonodaje, s katerimi je določeno, da se davek od dividend, ki jih družba rezidentka izplača družbam nerezidentkam, ki poslujejo z izgubo, odtegne pri viru in obračuna od bruto zneska, medtem ko se davek od dividend, izplačanih družbi rezidentki, ki posluje z izgubo, na podlagi sistema splošne ureditve obračuna od njihovega neto zneska šele pozneje, če ta družba začne poslovati z dobičkom.

II.    Pravni okvir

A.      Francosko pravo

2.        Člen 38 code général des impôts (splošni zakonik o davkih, v nadaljevanju: CGI) določa:

„[…] obdavčljivi dobiček je neto dobiček, ki se izračuna glede na rezultat celote vseh dejavnosti, ki jih opravljajo podjetja, kar med drugim vključuje odstop katerih koli sredstev med poslovanjem ali ob koncu poslovanja.“

3.        V členu 39-1 CGI je dalje določeno:

„Neto dobiček se določi po odbitku vseh stroškov […].“

4.        Člen 119a(2) CGI določa, da se za prihodke iz členov od 108 do 117a CGI, med njimi dividende, davek odtegne pri viru – njegova stopnja je določena v členu 187-1 – kadar so dividende izplačane v korist oseb, ki v Franciji niso rezidenti za davčne namene ali v Franciji nimajo sedeža.

5.        V različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, je s členom 187-1 CGI določeno, da znaša stopnja pri viru odtegnjenega davka 25 %.

6.        V različici, ki se je uporabljala do 21. septembra 2011, je člen 209-1 CGI določal:

„[…] [V] primeru izgube v nekem davčnem obdobju se ta izguba šteje kot breme naslednjega davčnega obdobja in se odšteje od dobička, ustvarjenega v navedenem davčnem obdobju. Če ta dobiček ne zadostuje, da bi bil mogoč odbitek v celoti, se presežek izgube prenese v naslednja davčna obdobja.“

7.        Od 21. septembra 2011 člen 209-1 CGI določa:

8.        „[…] [V] primeru izgube v nekem davčnem obdobju se ta izguba šteje kot breme naslednjega davčnega obdobja in se odšteje od dobička, ustvarjenega v navedenem davčnem obdobju, do zneska 1.000.000 EUR, zvišanega za 60 % zneska, ki ustreza obdavčljivemu dobičku navedenega davčnega obdobja, ki presega prvi znesek. Če ta dobiček ne zadostuje, da bi bil mogoč odbitek v celoti, se presežek izgube pod istimi pogoji prenese v naslednja davčna obdobja. Isto velja za del izgube, ki se ob uporabi prvega stavka tega pododstavka ne prizna kot odbitek.“

B.      Davčna konvencija z dne 10. marca 1964, sklenjena med Francijo in Belgijo

9.        Člen 15 davčne konvencije, ki sta jo 10. marca 1964 sklenili Francija in Belgija, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: francosko-belgijska konvencija), določa:

„1.      Dividende, ki izvirajo iz države pogodbenice in ki se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, so obdavčljive v tej drugi državi.

2.      Kljub temu je mogoče te dividende ob upoštevanju določb odstavka 3 obdavčiti tudi v državi pogodbenici, katere rezidentka je družba, ki izplača dividende, v skladu z zakonodajo te države, vendar tako določeni davek ne sme preseči:

(a)      10 % bruto zneska dividend, če je upravičenec družba, ki ima v izključni lasti vsaj 10 % kapitala družbe, ki izplača dividende, od začetka zadnjega zaključenega davčnega obdobja te družbe pred izplačilom;

(b)      15 % bruto zneska dividend v vseh drugih primerih.

Ta odstavek se ne nanaša na obdavčitev dobička družbe, ki je uporabljen za izplačilo dividend.

[…]“

III. Dejanski okvir

10.      Sofina SA, Rebelco SA in Sidro SA, družbe, ustanovljene po belgijskem pravu in s sedežem v Belgiji, so v letih od 2008 do 2011 prejemale dividende na podlagi svoje kapitalske udeležbe v francoskih družbah, v katerih so imele manjšinski delež, na podlagi katerega niso imele pravice do tega, da se zanje uporabi sistem matičnih družb, določen s CGI in Direktivo Sveta 2011/96/EU z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic(2) (v nadaljevanju: Direktiva o matičnih in odvisnih družbah).

11.      Ob uporabi člena 119a CGI v povezavi s členom 15(2) francosko-belgijske konvencije je bil od teh dividend odtegnjen davek pri viru po stopnji 15 %.

12.      Ker so zadevne belgijske družbe davčna leta od 2008 do 2011 zaključile z negativnim poslovnim izidom, so na francosko davčno upravo naslovile ugovore zaradi vračila odtegnjenega davka. Ker je družba s sedežem v Franciji, ki ima izgubo, dejansko obdavčena na dividende francoskega izvora, šele ko njen obdavčljivi rezultat ponovno postane pozitiven, so zadevne belgijske družbe menile, da so bile slabše obravnavane kot enake francoske družbe.

13.      Ker so bili ti ugovori zavrnjeni, so zadevne belgijske družbe vložile tožbo pri pristojnih sodiščih, ki ne na prvi ne na pritožbeni stopnji niso ugodila njihovim zahtevkom za vračilo.

14.      Zato so vložile kasacijsko pritožbo pri Conseil d’État (državni svet, Francija).

15.      To sodišče je ugotovilo, prvič, da lahko uporaba pri viru odtegnjenega davka zgolj pri družbah nerezidentkah, ki poslujejo z izgubo, kadar prejmejo dividende iz udeležbe v francoskih družbah, pomeni zanje finančno neugodnost v primerjavi z družbami rezidentkami, ki poslujejo z izgubo in ki prejmejo dividende iz svoje udeležbe v francoskih družbah. Vendar želi navedeno sodišče izvedeti, ali bi lahko taka okoliščina sama po sebi pomenila razliko v obravnavanju, pri kateri bi šlo za kršitev člena 63 PDEU.

16.      Drugič, če zadevna zakonodaja pomeni tako omejitev, se Conseil d’État (državni svet) sprašuje, ali glede na cilj teh določb, namreč zagotovitev učinkovitega pobiranja davkov, navedene omejitve ne bi bilo mogoče upravičiti.

17.      Tretjič, Conseil d’État (državni svet) navaja, da bi tudi razlike v načinu izračuna osnove za obdavčitev dividend glede na to, ali je družba, ki jih prejme, rezidentka ali ne, lahko pomenile omejitev. Ker se namreč pri viru odtegnjeni davek iz člena 119a CGI odtegne od bruto zneska dividend, se stroški, povezani s prejetjem dividend, od davčne osnove za izračun davka na dividende, izplačane družbi rezidentki, odbijejo, medtem ko podoben odbitek ni mogoč, če se dividende izplačajo družbi nerezidentki.

18.      V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet, Francija) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člena […] 63 in 65 [PDEU] razlagati tako, da finančna neugodnost, ki izhaja iz tega, da se za dividende, izplačane družbam nerezidentkam, ki poslujejo z izgubo, davek odtegne pri viru, medtem ko so družbe rezidentke, ki poslujejo z izgubo, od zneska prejetih dividend obdavčene šele v davčnem obdobju, ko morebiti spet ustvarijo dobiček, sama po sebi pomeni razliko v obravnavanju, pri kateri gre za omejitev prostega pretoka kapitala?

2.      Ali bi bilo morebitno omejitev prostega pretoka kapitala, navedeno v prejšnjem vprašanju, glede na zahteve iz členov […] 63 in 65 [PDEU] mogoče šteti za utemeljeno z nujnostjo zagotovitve učinkovitega pobiranja davkov, ker družbe nerezidentke niso pod nadzorom francoske davčne uprave, ali s potrebo po ohranitvi porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami?

3.      Če je uporabo spornega pri viru odtegnjenega davka z vidika prostega pretoka kapitala načeloma mogoče dopustiti:

–        ali ti določbi nasprotujeta temu, da se pri viru odtegne davek od dividend, ki jih družba rezidentka izplača družbi nerezidentki iz druge države članice, ki posluje z izgubo, kadar zadnjenavedena družba preneha opravljati dejavnost, ne da bi spet ustvarila dobiček, medtem ko družba rezidentka v takem položaju dejansko ni obdavčena od zneska teh dividend?

–        ali je treba ti določbi razlagati tako, da je treba ob obstoju davčnih pravil, na podlagi katerih so dividende obravnavane različno glede na to, ali se izplačajo rezidentom ali nerezidentom, primerjati dejansko davčno breme, ki ga nosi vsak od njih iz naslova teh dividend, tako da bi bilo omejitev prostega pretoka kapitala – ki je posledica tega, da je s temi pravili zgolj za nerezidente izključen odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend – mogoče šteti za utemeljeno z razliko med stopnjo obdavčitve po splošni ureditvi, ki je v poznejšem davčnem obdobju naložena rezidentom, in pri viru odtegnjenim davkom od dividend, izplačanih nerezidentom, če se s to razliko glede na znesek plačanega davka izravna razlika v davčni osnovi?“

IV.    Postopek pred Sodiščem

19.      Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil Sodišču predložen 28. septembra 2017. Pisna stališča so predložili družba Sofina, francoska, belgijska, nemška, nizozemska in švedska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija.

20.      Obravnava je potekala 25. junija 2018, družba Sofina, francoska, nemška in švedska vlada ter Komisija pa so na njej ustno predstavile svoja stališča.

V.      Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

21.      Predložitveno sodišče vprašanja najprej postavlja v smislu prostega pretoka kapitala ter členov 63 in 65 PDEU, saj so belgijske družbe Sofina, Rebelco in Sidro prejele dividende na podlagi manjšinske udeležbe v francoskih družbah, s katero jim ni bilo omogočeno izvajanje odločilnega vpliva v podjetju. Vendar bi bilo spodnje razmišljanje popolnoma enako, če bi šlo za svobodo ustanavljanja, saj je do vseh zadevnih nakazil dividend prišlo med družbami, ki imajo vse sedež v državah članicah.

22.      Z vprašanji za predhodno odločanje predložitvenega sodišča se razkrivata razliki, vzpostavljeni s francosko zakonodajo, v davčni obravnavi dividend glede na to, ali jih družbe rezidentke izplačujejo drugim družbam rezidentkam ali pa nasprotno družbam nerezidentkam:

–        dividende, izplačane družbam rezidentkam, ki poslujejo z izgubo, bodo obdavčene, le če in ko bo bodo poslovale ali ponovno poslovale z dobičkom, po drugi strani pa je s francosko zakonodajo določeno, da se davek od dividend, ki jih družbe rezidentke izplačajo družbam nerezidentkam, tudi če zadnjenavedene poslujejo z izgubo, odtegne pri viru. Tako je mogoče, da prve ne bodo nikoli obdavčene, v primeru obdavčitve pa bodo vsekakor upravičene do finančne ugodnosti, saj bo davek od dividend, izplačanih družbam nerezidentkam, pri viru nujno odtegnjen – pa naj bo to v okviru istega davčnega obdobja ali ne – pred obdavčitvijo dividend, izplačanih družbam rezidentkam. Ta prva razlika v obravnavanju je predmet prvega in drugega vprašanja za predhodno odločanje ter prvega dela tretjega vprašanja;

–        osnova za izračun obdavčitve dividend se razlikuje, saj se pri viru odtegnjeni davek od dividend, izplačanih družbam nerezidentkam, obračuna od bruto zneska dividend, medtem ko se dividende, izplačane družbam rezidentkam, obdavčijo od neto zneska, saj se od teh dividend odštejejo stroški prejema teh dividend, kar za dividende, izplačane družbam nerezidentkam, ni predvideno. Ta razlika v obravnavanju je predmet drugega dela tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

23.      Najprej bom torej obravnaval prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje ter prvi del tretjega vprašanja, nato pa preostanek tega zadnjega vprašanja.

B.      Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje ter prvi del tretjega vprašanja

1.      Sodna praksa Sodišča o tako imenovanih izhodnih dividendah

24.      V sodni praksi Sodišča obstaja veliko sodb, ki so se ukvarjale s problematiko različne obdavčitve dividend glede na to, ali je družba izplačevalka rezidentka (na primer podružnica) izplačala te dividende delničarju, ki je rezident (na primer matični družbi), ali pa delničarju nerezidentu. V zadnjenavedenem primeru je govora o „izhodnih dividendah“ (outgoing dividends).

25.      Sodišče je navedlo, da „[lahko] neugodno obravnavanje države članice glede dividend, izplačanih [davčnim zavezancem nerezidentom], v primerjavi z obravnavanjem dividend, izplačanih [davčnim zavezancem rezidentom], […] družbe s sedežem v državi članici, ki ni prvonavedena država članica, odvrne od vlaganja v tej državi in zato pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki je s členom 63 PDEU načeloma prepovedana“.(3)

26.      Če država članica enostransko ali na podlagi konvencije obdavči dividende, ki so jih od družbe rezidentke prejeli ne le delničarji rezidenti, ampak tudi delničarji nerezidenti, je položaj delničarjev nerezidentov primerljiv s položajem delničarjev rezidentov.(4)

27.      Če sta torej zadevna položaja delničarjev primerljiva, nacionalna zakonodaja „pomeni diskriminatoren ukrep, nezdružljiv s Pogodbo [DEU], ker določa večjo obdavčitev dividend, ki jih odvisne družbe rezidentke izplačajo […] matičnim družbam [nerezidentkam], kot je obdavčitev za iste dividende, izplačane […] matičnim družbam [rezidentkam]“.(5)

28.      To velja toliko bolj, če se dividende, ki ne gredo iz države članice, obdavčijo pozneje kot izhodne dividende ali če so v celoti oproščene davka, medtem ko se izhodne dividende obdavčijo.(6)

29.      Država, v kateri ima sedež družba izplačevalka, zelo pogosto določi, da se davek od izhodnih dividend odtegne pri viru. Pa vendar ta pri viru odtegnjeni davek, ki je naložen zgolj na dividende, izplačane delničarjem nerezidentom, kot tak ne pomeni omejitve prostega pretoka kapitala, saj gre zgolj za način pobiranja davka.(7) Pomembna je razlika v celovitem davčnem obravnavanju obeh kategorij dividend.

30.      Sodišče je v več zadevah, ko je država članica družbe izplačevalke določila, da se davek odtegne pri viru tako od dividend, ki gredo iz države, kot od dividend, ki ne gredo iz njenega ozemlja, ugotovilo, da gre za omejitev prostega pretoka kapitala. Za to je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 20. oktobra 2011, Komisija/Nemčija (C-284/09, EU:C:2011:670), v kateri je bilo določeno, da se davek odtegne pri viru od vseh dividend, ki jih izplača družba s sedežem v Nemčiji, vendar so bile samo družbe rezidentke upravičene do odbitka, ki se je povrnil, tudi če je bil dokončni davek na dohodek manjši od tega odbitka, pri družbah nerezidentkah pa je bil davek pri viru odtegnjen dokončno.

31.      Tako je bilo tudi v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 12. julija 2012, Tate & Lyle Investments (C-384/11, neobjavljen, EU:C:2012:463), v kateri se je prejemniku dividend, ki je bil rezident, davčni odtegljaj pri viru naložil in vrnil, medtem ko je bil za nerezidenta davek pri viru odtegnjen dokončno.

32.      Enako je bilo tudi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 17. septembra 2015, Miljoen in drugi (C-10/14, C-14/14 in C-17/14, EU:C:2015:608), v kateri so bili davčni zavezanci rezidenti upravičeni do vračila pri viru odtegnjenega davka ali mehanizma odbitja, medtem ko za je davčne zavezance nerezidente ta odtegljaj pomenil dokončni davek.

33.      Drugače povedano, kot je sodišče razsodilo v sodbi z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286), „je treba člena 63 PDEU in 65 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki določa obdavčenje dividend, ki izvirajo iz domače države in jih prejmejo [davčni zavezanci], ki so rezidenti druge države, z odtegljajem davka pri viru, medtem ko so take dividende oproščene plačila davka, če jih prejmejo [davčni zavezanci], ki so rezidenti prve države“.(8)

2.      Uporaba te sodne prakse za zadevo v glavni stvari

a)      Obstoj omejitve prostega pretoka kapitala

34.      S francosko ureditvijo iz zadeve v glavni stvari je določeno, da se davek od dividend, izplačanih družbam nerezidentkam, ki poslujejo z izgubo, odtegne pri viru, medtem ko bodo dividende, izplačane družbam rezidentkam, obdavčene zgolj morebiti – in še to pozneje – prek davka od dohodkov pravnih oseb v davčnem obdobju, v katerem bodo te družbe začele poslovati z dobičkom.

35.      Čeprav formalno dividende, izplačane družbam rezidentkam, ki poslujejo z izgubo, niso oproščene, bodo dividende, ki so jim izplačane, obdavčene zgolj morebiti, vsekakor pa pozneje in morda nikoli, kajti družba rezidentka, ki prejme te dividende, morda nikoli ne bo poslovala z dobičkom ali pa bo celo prenehala opravljati svojo dejavnost.(9)

36.      Zato gre v obravnavani zadevi za obdavčitev, ki je očitno manj ugodna za dividende, izplačane družbam nerezidentkam, ki poslujejo z izgubo, saj do obdavčitve dividend, izplačanih družbam rezidentkam, morda nikoli ne bo prišlo, če pa že, pa šele pozneje, kar za družbe nerezidentke, ki poslujejo z izgubo, povzroči finančno neugodnost, pri čemer je ta zadnji primer predložitveno sodišče izrecno navedlo v prvem vprašanju.

37.      Skratka, glede tega vprašanja menim, da sistem, vzpostavljen z ureditvijo države članice, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki je s členom 63 PDEU načeloma prepovedana.

b)      Primerljivost položajev in obstoj nujnega razloga v splošnem interesu, s katerim se lahko upraviči prosti pretok kapitala

38.      V skladu s členom 65(1)(a) PDEU člen 63 PDEU ne posega v pravice držav članic, da uporabljajo ustrezne predpise svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na prebivališče ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital.

39.      Kot sem navedel v točki 26 teh sklepnih predlogov, je sodna praksa Sodišča jasna: kadar država članica obdavči dividende, ki jih od družbe rezidentke prejmejo ne le delničarji rezidenti, ampak tudi delničarji nerezidenti, je položaj delničarjev nerezidentov primerljiv s položajem delničarjev rezidentov.

40.      Različno obravnavanje, ki ga vzpostavlja francoska ureditev iz zadeve v glavni stvari, „[torej] ne more biti upravičeno zaradi različnosti upoštevnih položajev“.(10)

c)      Utemeljitev

41.      Francoska vlada se je pred Sodiščem sklicevala na dva razloga za upravičenost, namreč nujnost, da se ohrani uravnotežena porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami, in nujnost zagotovitve učinkovitega pobiranja davka.

42.      Čeprav je nujnost ohranjanja uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami mogoče sprejeti zlasti takrat, kadar se želi z zadevno ureditvijo preprečiti ravnanje, ki bi lahko ogrozilo pravico države članice, da izvaja davčno pristojnost glede dejavnosti, ki se opravljajo na njenem ozemlju,(11) najprej ugotavljam, da je treba poudariti – ker francoska ureditev iz zadeve v glavni stvari vodi k manj ugodni obdavčitvi izhodnih dividend v primerjavi z dividendami, izplačanimi rezidentom (vsaj do finančne neugodnosti) – da francoska vlada ne pojasni, zaradi česa je taka obdavčitev nujna za to, da se ohrani uravnotežena porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami, čeprav je mogoče ta cilj doseči z nediskriminatornimi ukrepi, kot je na primer naložitev odtegljaja pri viru tako za dividende, izplačane rezidentom, kot za dividende, izplačane nerezidentom.

43.      Dalje, ker lahko francoska ureditev iz zadeve v glavni stvari vodi do oprostitve dividend, izplačanih družbam rezidentkam, je treba spomniti, da se država članica – če se je odločila, da ne bo obdavčila rezidentov, ki so upravičeni do dividend, ki izvirajo iz domače države – ne more sklicevati na nujnost zagotovitve uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, da bi s tem upravičila obdavčitev nerezidentov, ki so upravičeni do takih dohodkov.(12)

44.      Nazadnje, poudarjam, da je Francoska republika izvajala svojo pristojnost za obdavčitev dividend, izplačanih družbam nerezidentkam, ki poleg tega niso imele nobene možnosti, da bi se odločile za drug nacionalni davčni sistem, ki bi jim omogočil ugodnejšo davčno ureditev za te dividende.

45.      Francoske ureditve iz zadeve v glavni stvari prav tako ni mogoče upravičiti z nujnostjo, da se zagotovi učinkovito pobiranje davkov, saj ta razlog za upravičenje ne more upravičiti obdavčitve, ki večinoma prizadene zgolj nerezidente.(13)

46.      Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje ter prvi del tretjega vprašanja odgovori, da je treba člena 63 in 65 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, s katero je določeno, da se davek od dividend, izplačanih družbi nerezidentki, ki posluje z izgubo, odtegne pri viru, medtem ko podobne družbe rezidentke niso obdavčene na znesek dividend, ki izvirajo iz domače države, dokler poslujejo z izgubo.

C.      Drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje

47.      Predložitveno sodišče želi z drugim delom tretjega vprašanja za predhodno odločanje izvedeti, ali bi bilo mogoče ob upoštevanju dejanskega davčnega bremena, s katerim so obremenjene dividende, izplačane rezidentom, in dividende, izplačane nerezidentom, upravičiti omejitev prostega pretoka kapitala – ki izhaja iz nacionalne ureditve, s katero je zgolj za nerezidente izključen odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend – z razliko med stopnjo obdavčitve po splošni ureditvi (33,33 %), ki je za rezidente naložena v okviru poznejšega davčnega obdobja,(14) in pri viru odtegnjenim davkom (15 %), ki je obračunan od dividend, izplačanih nerezidentom, če se s to razliko glede na znesek plačanega davka izravna razlika v davčni osnovi.

1.      Dopustnost

48.      V skladu z ustaljeno sodno prakso velja za vprašanja za predhodno odločanje, ki jih zastavi sodišče države članice in ki se nanašajo na pravo Unije, domneva upoštevnosti, tako da lahko Sodišče zavrne odgovor na njih, samo če je očitno, da zahtevana razlaga ali presoja veljavnosti nekega pravila Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(15)

49.      Po mnenju vlade Združenega kraljestva je to vprašanje hipotetično, saj belgijske družbe iz zadeve v glavni stvari niso navedle nobenega stroška, neposredno povezanega s prejetjem dividend, ki ga ne bi bile upravičene odbiti v okviru izračuna zneska odtegljaja pri viru. Drugi del tretjega vprašanja naj torej ne bi bil torej upošteven za rešitev spora pred predložitvenim sodiščem.

50.      Družba Sofina je na obravnavi trdila, da so ona sama ter družbi Rebelco in Sodro dejansko zahtevale, da bi se od davčne osnove dividend odbili vsi stroški, povezani z njihovimi dejavnostmi upravljanja portfelja, namreč odbitje vseh stroškov, potrebnih za pridobitev, ohranitev in upravljanje njihove udeležbe v francoskih družbah, ter odbitje vseh stroškov, ki so nujna posledica imetništva teh deležev.

51.      Glede na to, da je bila podana zahteva za odbitek, menim, da drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje ni neupošteven.

52.      Nasprotno, predložitveno sodišče mora preveriti, ali so stroški, katerih odbitek je bil zahtevan, stroški, ki jih družbe rezidentke, ki prejemajo dividende, ki izvirajo iz domače države, lahko odbijejo,(16) in ali so to stroški, ki so neposredno povezani s samim prejetjem dohodka iz zadeve v glavni stvari.(17)

2.      Vsebinska presoja

a)      Obstoj omejitve prostega pretoka kapitala

53.      Kot navaja Komisija, predložitveno sodišče pravilno izhaja iz predpostavke, da dejstvo, da se ne prizna odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem izhodnih dividend – pri čemer je podoben odbitek omogočen za dividende, izplačane družbam rezidentkam – pomeni omejitev prostega pretoka kapitala.(18) Podobna razlika v obravnavanju lahko namreč družbe s sedežem v drugih državah članicah odvrne od naložb v francoske družbe.

b)      Utemeljitev

1)      Primerljivost položajev

54.      Spomniti je treba, da „je Sodišče že razsodilo, da so, kar zadeva poslovne stroške, ki so v neposredni zvezi z dejavnostjo, s katero so bili v državi članici ustvarjeni obdavčljivi dohodki, rezidenti in nerezidenti te države članice v primerljivem položaju“.(19)

55.      V tem smislu je razsodilo, da če bi metoda obdavčitve, ki se uporablja za rezidente, omogočala odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend, „mora biti upoštevanje takih stroškov dovoljeno tudi za [nerezidente]“.(20)

56.      V teh okoliščinah take omejitve prostega pretoka kapitala „ni mogoče utemeljiti z okoliščino, da se za [nerezidente] uporablja nižja davčna stopnja kot za [rezidente]“.(21) Zato ni smiselno primerjati dejanskega davčnega bremena, s katerim so obremenjene dividende, izplačane rezidentom, z dejanskim davčnim bremenom na dividende, izplačane nerezidentom, saj je – čeprav je davčna stopnja za nerezidente nižja od tiste za rezidente – znesek stroškov, ki jih je mogoče odbiti in do katerega imajo pravico rezidenti, negotov in nič ne kaže, da bi bil enak kot razlika, ki je posledica obdavčitve rezidentov v primerjavi z obdavčitvijo nerezidentov.

2)      Nujni razlogi v splošnem interesu

57.      Francoska vlada trdi, da je obdavčitev bruto zneska dividend, izplačanih družbi nerezidentki, ne da bi ta imela možnost odbiti stroške, neposredno povezane z njihovim prejetjem (kar je drugače kot pri dividendah, izplačanih družbi rezidentki), ki so obdavčene od njihovega neto zneska, upravičena z nujnostjo, da se zagotovi učinkovito pobiranje davkov.(22)

58.      Najprej je treba spomniti, da je Sodišče sicer razsodilo, da je tak cilj nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče utemeljiti omejitev svobode opravljanja storitev, ki je bila vzpostavljena z davčno ureditvijo države članice,(23) vendar mora biti uporaba te omejitve primerna za zagotovitev uresničitve želenega cilja in ne sme preseči tega, kar je potrebno za dosego tega cilja.(24) Ta načela je očitno mogoče prenesti na obravnavano zadevo, ki se nanaša na prosti pretok kapitala.

59.      V obravnavani zadevi se francoska vlada sklicuje na točki 46 in 47 sodbe z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765), in trdi, da je treba zavrnitev priznanja odbitja stroškov sprejeti kot nujni del sistema obdavčitve pri viru, ker je njegov cilj poenostaviti naloge davčne uprave države članice vira in razbremeniti davčnega zavezanca nerezidenta. Tako po mnenju francoske vlade davčni upravi ni treba obračunati davka pri nerezidentu, ta pa je razbremenjen obveznosti sodelovanja, tako da se mu ni treba seznaniti s francoskim davčnim sistemom zaradi vložitve davčne napovedi pri francoski davčni upravi za dohodke, ki jih prejema v Franciji. Nazadnje, po mnenju francoske vlade bi bilo odbitje stroškov, povezanih s prejetjem dividend, v nasprotju s poenostavitvijo, za katero si prizadeva sistem obdavčitve pri viru, saj se odtegljaj pri viru obračuna pri družbi izplačevalki, ki ne more poznati stroškov, ki jih ima nerezident in ki so povezani s prejetjem dividend.

60.      Po mojem mnenju teh trditev ni mogoče sprejeti.

61.      Prvič, razen tega, da se je sodba z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765), oddaljila od sodb z dne 18. marca 2010, Gielen (C-440/08, EU:C:2010:148), in z dne 28. februarja 2013, Beker in Beker (C-168/11, EU:C:2013:117) – s katerima se kot upravičenje diskriminacije ni priznalo dejstvo, da je nacionalna ureditev davčnim zavezancem nerezidentom na njihovo zahtevo ponudila alternativni sistem obdavčitve, združljiv s pravom Unije – se je zadeva, v kateri je bilo z njo odločeno, nanašala na popolnoma drug položaj, kot je ta v obravnavani zadevi.(25)

62.      V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765), je bil sporen švedski zakon, katerega cilj je bil ukiniti omejitev za davčne zavezance nerezidente, ugotovljeno v sodbi z dne 1. julija 2004, Wallentin (C-169/03, EU:C:2004:403), in jim omogočiti, da se odločijo bodisi za običajni režim obdavčitve, namenjen rezidentom, bodisi za sistem obdavčitve z odtegljajem pri viru, namenjen nerezidentom.

63.      Potem ko je Sodišče razsodilo, da je zadnjenavedeni sistem na koncu skupno ugodnejši za nerezidente,(26) je nato razsodilo, da „v okviru obdavčitve dohodkov zavrnitev odobritve enakih osebnih olajšav davčnim zavezancem nerezidentom – ki večino dohodkov prejemajo iz države vira in so izbrali sistem obdavčitve pri viru – kot jih ima davčni zavezanec rezident v okviru običajnega sistema obdavčitve, ni diskriminacija, ki bi bila v nasprotju s členom 21 PDEU, dokler davčni zavezanci nerezidenti nima[jo] skupno večjega davčnega bremena kot davčni zavezanci rezidenti in z njimi izenačene osebe, katerih položaj je primerljiv z njegovim“.(27)

64.      Sam menim, da bi bilo treba sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 18. marca 2010, Gielen (C-440/08, EU:C:2010:148), in z dne 28. februarja 2013, Beker in Beker (C-168/11, EU:C:2013:117), ohraniti. Poleg tega se mi zdi razlogovanje Sodišča v sodbi z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765), sporno, ker obstoj ali neobstoj diskriminacije ni odvisen od skupnega rezultata za davčnega zavezanca in ker „je mogoče […] različno obravnavanje med tema kategorijama davčnih zavezancev opredeliti kot diskriminacijo v smislu Pogodbe DEU, če ne obstaja nikakršna objektivna razlika v položaju, ki bi upravičila tozadevno različno obravnavanje teh kategorij“.(28)

65.      Glede na navedeno predvidevam, da je stališče, ki ga je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765), verjetno narekovala skrb, da se ne bi davčnemu zavezancu nerezidentu omogočilo „cherry picking“, torej zahtevati glede na lastno korist najugodnejše značilnosti dveh ločenih sistemov obdavčitve. Če se je torej Sodišče oprlo na dejstvo, da je sistem obdavčitve, ki se uporablja za nerezidente, v splošnem ugodnejši od sistema, ki je načeloma namenjen rezidentom, je to storilo zato, ker je bilo s švedskim pravom davčnemu zavezancu nerezidentu dovoljeno, da se v celoti odloči za sistem obdavčitve, ki se je uporabljal za rezidente.(29)

66.      Vendar francoska ureditev iz zadeve v glavni stvari nerezidentom ne ponuja izbire. Zato to, kar počnejo rezidenti, ko zahtevajo odbitje stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend, ki je priznano rezidentom, ni „cherry picking“, ampak skušajo nasprotno doseči enako obravnavanje.

67.      Drugič, če to, da nerezidenti odbijejo stroške, neposredno povezane s prejetjem dividend, povzroči upravno breme za francosko davčno upravo, to smiselno velja tudi za rezidente.(30)

68.      Tretjič, kot je Sodišče spomnilo v točki 43 sodbe z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549), se mora davčni zavezanec nerezident, ki prejema dividende, „odločiti, ali se mu zdi smiselno svoje dohodke nameniti za pripravo in prevod dokumentov, s katerimi dokaže resničnost in dejanski znesek poslovnih stroškov, za katere zahteva odbitek“.

69.      Četrtič in zadnjič, tudi če bi priznal, da ni zelo učinkovito, zahtevati od družbe izplačevalke dividend, da odšteje stroške davčnega zavezanca nerezidenta, neposredno povezane s prejetjem dividend, je Sodišče že razsodilo, da se lahko pravica do odbitka uresniči tudi po obračunu odtegljaja pri viru s povračilom dela odtegnjenega davka.(31)

70.      Zato predlagam Sodišču, naj na drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da omejitve prostega pretoka kapitala – ki izhaja iz nacionalne ureditve, kot je sporna v obravnavani zadevi, s katero je zgolj za nerezidente izključen odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend – ni mogoče upravičiti z razliko med stopnjo obdavčitve po splošni ureditvi, ki je za rezidente naložena v okviru poznejšega davčnega obdobja, in pri viru odtegnjenim davkom, ki je obračunan od dividend, izplačanih nerezidentom, ali z nujnostjo, da se zagotovi učinkovito pobiranje davkov.

VI.    Predlog

71.      Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložil Conseil d’État (državni svet, Francija), odgovori:

1.      Člena 63 in 65 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, s katero je določeno, da se davek od dividend, izplačanih družbi nerezidentki, ki posluje z izgubo, odtegne pri viru, medtem ko podobne družbe rezidentke niso obdavčene na znesek dividend, ki izvirajo iz domače države, dokler poslujejo z izgubo.

2.      Omejitve prostega pretoka kapitala – ki izhaja iz nacionalne ureditve, s katero je zgolj za nerezidente izključen odbitek stroškov, neposredno povezanih s prejetjem dividend – ni mogoče upravičiti z razliko med stopnjo obdavčitve po splošni ureditvi, ki je za rezidente naložena v okviru poznejšega davčnega obdobja, in pri viru odtegnjenim davkom, ki je obračunan od dividend, izplačanih nerezidentom, ali z nujnostjo, da se zagotovi učinkovito pobiranje davkov.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      UL 2011, L 345, str. 8.

3      Sodba z dne 2. junija 2016, Pensioenfonds Metaal en Techniek (C-252/14, EU:C:2016:402, točka 28 in navedena sodna praksa).

4      Glej sodbe z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation (C-374/04, EU:C:2006:773, točka 68); z dne 14. decembra 2006, Denkavit Internationaal in Denkavit France (C-170/05, EU:C:2006:783, točka 35); z dne 8. novembra 2007, Amurta (C-379/05, EU:C:2007:655, točka 38); z dne 20. maja 2008, Orange European Smallcap Fund (C-194/06, EU:C:2008:289, točki 78 in 79), in z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 44).

5      Sodba z dne 14. decembra 2006; Denkavit Internationaal in Denkavit France (C-170/05, EU:C:2006:783, točka 39).

6      Glej sodbi z dne 8. novembra 2007, Amurta (C-379/05, EU:C:2007:655, točka 61), in z dne 18. junija 2009, Aberdeen Property Fininvest Alpha (C-303/07, EU:C:2009:377, točka 76).

7      Glej sodbi z dne 22. decembra 2008, Truck Center (C-282/07, EU:C:2008:762, točke od 38 do 50), in z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 43).

8      Točka 55 te sodbe (moj poudarek).

9      Sodišče je res razsodilo, da čeprav dividende, ki jih prejme matična družba, niso obdavčene v davčnem obdobju, v katerem so bile izplačane, „zmanjšanje izgub matične družbe [do višine prejetih dividend] učinkuje tako, da je navedena matična družba za te dividende posredno obdavčena v naslednjih davčnih obdobjih, če je poslovni izid matične družbe pozitiven“ (glej sodbo z dne 12. februarja 2009, Cobelfret, C-138/07, EU:C:2009:82, točka 40). Vendar je Sodišče – ki je priznalo, da obstaja možnost obdavčitve v okviru poznejšega davčnega obdobja – obravnavalo povsem drugačno problematiko, namreč možnost dvojnega ekonomskega obdavčenja v primeru dividend, ki jih izplača družba nerezidentka – prejme pa jih družba rezidentka – in ki so bile ob izplačilu že obdavčene (glej sodbo z dne 10. februarja 2011, Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, C-436/08 in C-437/08, EU:C:2011:61, točka 158). Razsojeno je bilo, da je taka možnost v nasprotju z Direktivo o matičnih in odvisnih družbah.

10      Sodba z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 44).

11      Glej sodbo z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 47 in navedena sodna praksa).

12      Glej sodbo z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 48 in navedena sodna praksa).

13      Glej po analogiji sodbo z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C-338/11 do C-347/11, EU:C:2012:286, točka 49).

14      Opozarjam, da je mogoče, da do obdavčitve nikoli ne pride.

15      Glej sodbi z dne 26. februarja 2013, Melloni (C-399/11, EU:C:2013:107, točka 29 in navedena sodna praksa), in z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi (C-62/14, EU:C:2015:400, točka 25).

16      Glej sodbe z dne 31. marca 2011, Schröder (C-450/09, EU:C:2011:198, točka 40); z dne 17. septembra 2015, Miljoen in drugi (C-10/14, C-14/14 in C-17/14, EU:C:2015:608, točka 57), in z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točki 44 in 45).

17      Glej sodbe z dne 22. novembra 2012, Komisija/Nemčija (C-600/10, neobjavljena, EU:C:2012:737, točka 20); z dne 17. septembra 2015, Miljoen in drugi (C-10/14, C-14/14 in C-17/14, EU:C:2015:608, točki 58 in 59), in z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 46).

18      Glej sodbi z dne 31. marca 2011, Schröder (C-450/09, EU:C:2011:198, točka 40), in z dne 17. septembra 2015, Miljoen in drugi (C-10/14, C-14/14 in C-17/14, EU:C:2015:608, točka 57).

19      Sodba z dne 2. junija 2016, Pensioenfonds Metaal en Techniek (C-252/14, EU:C:2016:402, točka 64 in navedena sodna praksa).

20      Sodba z dne 2. junija 2016, Pensioenfonds Metaal en Techniek (C-252/14, EU:C:2016:402, točka 65). Glej v tem smislu tudi sodbe z dne 12. junija 2003, Gerritse (C-234/01, EU:C:2003:340, točki 27 in 28); z dne 15. februarja 2007, Centro Equestre da Lezíria Grande (C-345/04, EU:C:2007:96, točka 23); z dne 8. novembra 2012, Komisij/Finska (C-342/10, EU:C:2012:688, točka 37 (ta sodba se nanaša na dividende)), in z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 45).

21      Glej sodbo z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 33).

22      Ta utemeljitev je blizu tisti, ki je povezana z nujnostjo, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, kar je nujni razlog v splošnem interesu, ki ga je Sodišče pogosto analiziralo v zadevah v zvezi s prostim pretokom kapitala. V zvezi s prenosom kapitala med državami članicami je bila ta utemeljitev, odkar se je uporabljala Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve (77/799/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 63), vedno zavrnjena (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 2014, Komisija/Belgija, C-296/12, EU:C:2014:24, točke od 42 do 45, in z dne 6. junija 2013, Komisija/Belgija, C-383/10, EU:C:2013:364, točke od 50 do 60). Isto velja zdaj za Direktivo Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL 2011, L 64, str. 1).

23      Glej zlasti sodbi z dne 3. oktobra 2006, FKP Scorpio Konzertproduktionen (C-290/04, EU:C:2006:630, točki 35 in 36), in z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 39).

24      Glej sodbo z dne 18. oktobra 2012, X (C-498/10, EU:C:2012:635, točka 36 in navedena sodna praksa).

25      Glej sodbo z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765, točke od 37 do 40).

26      Glej sodbo z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765, točka 43).

27      Glej sodbo z dne 19. novembra 2015, Hirvonen (C-632/13, EU:C:2015:765, točka 49).

28      Glej sodbo z dne 18. marca 2010, Gielen (C-440/08, EU:C:2010:148, točka 44 in navedena sodna praksa).

29      Glej v tem smislu točke od 40 do 43 mojih sklepnih predlogov v zadevi Hünnebeck (C-479/14, EU:C:2016:100).

30      Glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 41).

31      Glej sodbo z dne 13. julija 2016, Brisal in KBC Finance Ireland (C-18/15, EU:C:2016:549, točka 42).