EU tax law WEB Winterhoff - C-4/18

–

za M. Winterhoffa, stečajnega upravitelja družbe DIREKTexpress Holding AG, in J. Eisenbeisa, stečajnega upravitelja družbe JUREX GmbH, C. Hahn, Steuerberater,

–

za nemško vlado sprva T. Henze in R. Kanitz, agenta,

–

za finsko vlado H. Leppo, agentka,

–

za Evropsko komisijo W. Mölls, L. Lozano Palacios in L. Nicolae, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 2, točka 13, in člena 3(4) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 (UL 2008, L 52, str. 3, in popravek v UL 2015, L 225, str. 49) (v nadaljevanju: Direktiva 97/67), ter člena 132(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer, prvi, med Michaelom Winterhoffom, stečajnim upraviteljem družbe DIREKTexpress Holding AG, in Finanzamt Ulm (davčna uprava v Ulmu, Nemčija) (zadeva C-4/18), ter, drugi, med Jochenom Eisenbeisom, stečajnim upraviteljem družbe JUREX GmbH, in Bundeszentralamt für Steuern (zvezni davčni urad, Nemčija) (zadeva C-5/18), v zvezi z zavrnitvijo oprostitve davka na dodano vrednost (DDV) za storitve uradnega vročanja pisanj, ki jih ti družbi opravljata za sodišča in upravne organe.

3

Člen 2 Direktive 97/67 iz poglavja 1 te direktive, naslovljenega „Cilj in področje uporabe“, določa te opredelitve pojmov:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje definicije:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

4

Poglavje 2 te direktive, naslovljeno „Univerzalna storitev“ zajema člene od 3 do 6 te direktive. Navedeni člen 3 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko uporabniki koristijo pravico do univerzalne storitve, ki vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike.

[…]

4.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da univerzalna storitev vključuje naslednje minimalne ugodnosti:

[…]

7.   Univerzalna storitev, kot je opredeljena v tem členu, zajema storitve v notranjem prometu in čezmejne storitve.“

5

Člen 4 navedene direktive določa:

„1.   Vsaka država članica jamči zagotavljanje univerzalne storitve in uradno obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za izpolnjevanje te obveznosti. Odbor iz člena 21 se obvesti o ukrepih, ki jih države članice sprejmejo za zagotavljanje izvajanja univerzalne storitve.

2.   Države članice lahko imenujejo eno ali več podjetij kot izvajalce univerzalne storitve za pokrivanje celotnega nacionalnega ozemlja. Države članice lahko imenujejo različna podjetja za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve in/ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja. […]

Države članice uradno obvestijo Komisijo o identiteti imenovanega(-ih) izvajalca(-ev) univerzalne storitve. […]“

6

Člen 131 Direktive 2006/112 iz poglavja 1, naslovljenega „Splošne določbe“, pod naslovom IX te direktive, „Oprostitve“, določa:

„Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se uporabljajo brez vpliva na druge določbe [prava Unije] in pod pogoji, ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih davčnih utaj, izogibanja in zlorab.“

7

Poglavje 2, naslovljeno „Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu“, iz istega naslova IX vključuje člen 132 te direktive, ki v odstavku 1 določa:

„Države članice oprostijo naslednje transakcije:

[…]“

8

Med transakcijami, za katere velja člen 1(1), točka 1, Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju: UStG) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C-4/18, so bile v skladu s členom 4, točka 11b, tega zakona, oproščene „transakcije, ki so neposredno namenjene poštni storitvi Deutsche Post AG“.

9

V različici UStG, ki se uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C-5/18, to je različica, ki velja od 1. julija 2010, so bile na podlagi člena 4, točka 11b, tega zakona oproščene te transakcije:

„Univerzalna storitev iz člena 3(4) [Direktive 97/67]. Oprostitev se odobri le pod pogojem, da se podjetnik v skladu s potrdilom, ki ga izda [zvezni davčni urad], pri tem organu zaveže, da bo na celotnem ozemlju Zvezne republike Nemčije nudil storitev, na katero se nanaša prvi stavek, v celoti ali delno.“

10

Člen 11 Postgesetz (zakon o poštnih storitvah z dne 22. decembra 1997, BGB1. 1997 I, str. 3294) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari, naslovljen „Pojem in obseg univerzalne storitve“, določa:

„1.   Univerzalna storitev je minimalna ponudba poštnih storitev iz člena 4, točka 1, ki se zagotavljajo na celotnem ozemlju v predpisani kakovosti in po dostopnih cenah. Univerzalna storitev je omejena na poštne storitve, za katere je potrebna licenca, in poštne storitve, ki se z vidika tehnike transporta lahko vsaj deloma izvajajo s poštnimi storitvami, za katere je potrebna licenca. Zajema samo take storitve, ki se na splošno štejejo kot nujne.

2.   Zvezna vlada je pooblaščena, da z uredbo, za katero je potrebno soglasje [Bundestag (spodnji dom zveznega parlamenta, Nemčija)] in [Bundesrat (zgornji dom zveznega parlamenta, Nemčija)], v skladu z odstavkom 1 določi vsebino in obseg univerzalne storitve […]“

11

Člen 33(1) tega zakona, naslovljen „Obveznost uradnega vročanja“, določa:

„Imetnik licence, ki zagotavlja storitve dostave pošte, mora uradno vročiti pisanja, ne glede na njihovo težo, v skladu s pravili o postopkih pred sodišči in zakoni, ki urejajo vročanje v upravnem postopku. V okviru te obveznosti je imetniku licence podeljeno javno pooblastilo (pooblaščeni podjetnik).“

12

Člen 34 navedenega zakona, naslovljen „Plačilo za uradno vročanje“, določa:

„Zavezani imetnik licence je upravičen do plačila. To plačilo krije vse storitve, ki jih je opravil imetnik licence, vključno z uradnim potrjevanjem in vračilom potrdil naročniku. Plačilo mora ustrezati zahtevam iz člena 20(1) in (2). Odobriti ga mora regulativni organ. […]“

13

Člen 1 Post-Universaldienstleistungsverordnung (uredba o univerzalni poštni storitvi) z dne 15. decembra 1999 (BGB1. 1999 I, str. 2418) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari, določa:

„(1)   Kot ‚univerzalne storitve‘ se določijo naslednje poštne storitve:

(2)   Prenos pisemskih poštnih pošiljk zajema tudi naslednje vrste pošiljk:

14

Člen 176(1) Zivilprozessordnung (zakonik o civilnem postopku), ki se nanaša na uradno vročanje, določa:

„Če se poštni službi, sodnemu uslužbencu ali sodnemu izvršitelju izda nalog za vročitev ali če je za vročitev zaprošen drug organ, sodno tajništvo izroči pisanje, ki se naj vroči, v zaprti ovojnici skupaj s pripravljenim obrazcem vročilnice […]“

15

Člen 182 tega zakonika, ki se prav tako nanaša na uradno vročanje, določa:

„1.   Kot dokazilo o vročitvi […] je treba sestaviti potrdilo na za to predvidenem obrazcu. […]

3.   Vročilnico je treba nemudoma vrniti sodnemu tajništvu v izvirniku ali kot elektronski dokument.“

16

M. Winterhoff je stečajni upravitelj družbe DIREKTexpress Holding, zoper katero je bil s sodbo Amtsgericht Ulm (okrajno sodišče v Ulmu, Nemčija) z dne 6. julija 2011 – s katero je bil prav tako M. Winterhoff imenovan na to funkcijo – uveden postopek zaradi insolventnosti. Ta družba je krovna družba skupine, ki je zagotavljala poštne storitve prek hčerinskih družb na celotnem nemškem ozemlju. Dejavnost skupine je bila v letih 2008 in 2009 v glavnem izvrševanje nalogov za vročitev pisanj v skladu z določbami nemškega javnega prava, ki so se obravnavali kot transakcije, oproščene DDV.

17

Davčna uprava v Ulmu je po davčnem nadzoru za obdobje od avgusta 2008 do maja 2009 ugotovila, da bi morale biti te vročitve predmet DDV.

18

Družba DIREKTexpress Holding je najprej vložila pritožbo zoper to odločbo, nato pa je – ker je bila ta pritožba zavrnjena – vložila tožbo pri Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v Baden-Württembergu, Nemčija). Davčna uprava v Ulmu, tožena stranka pred tem sodiščem, je med postopkom izdala letni odločbi o odmeri DDV za leti 2008 in 2009.

19

Prav tako je bil v tem postopku zoper družbo DIREKTexpress Holding uveden postopek zaradi insolventnosti, M. Winterhoff pa je bil imenovan za stečajnega upravitelja. V tej funkciji je prevzel postopek, ki poteka.

20

Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v Baden-Württembergu) je tožbo, ki jo je pri njem vložila družba DIREKTexpress Holding, zavrnilo z obrazložitvijo, da se za uradna vročanja pisanj ne more uporabiti zahtevana oprostitev. To sodišče je zlasti menilo, prvič, da pogoji iz člena 4, točka 11b, UStG niso izpolnjeni, ker so samo transakcije, ki so neposredno namenjene poštni storitvi družbe Deutsche Post AG, oproščene DDV in, drugič, da se ni mogoče neposredno sklicevati na člen 132(1)(a) Direktive 2006/112, saj transakcije uradnega vročanja pisanj niso del univerzalne storitve v smislu te določbe.

21

M. Winterhoff je pri predložitvenem sodišču, Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), vložil revizijo zoper to odločbo.

22

Predložitveno sodišče se sprašuje, prvič, ali se lahko podjetnik, ki opravlja v glavnem uradna vročanja pisanj sodišč in upravnih organov, šteje za izvajalca univerzalne storitve v smislu člena 2, točka 13, Direktive 97/67. To sodišče se zlasti sprašuje, ali je mogoče te dejavnosti enačiti s posebnim primerom poštne pošiljke ali poštnega paketa v smislu člena 3(4) Direktive 97/67 ali s priporočeno pošiljko, na katero se prav tako nanaša ta določba.

23

Drugič, predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je mogoče za družbo, kot je družba DIREKTexpress Holding, šteti, da zagotavlja storitve, ki jih opravljajo „javne poštne službe“ v smislu člena 132(1)(a) Direktive 2006/112, tako da bi morale biti storitve uradnega vročanja, ki jih opravlja, na podlagi te določbe oproščene DDV. Zlasti naj bi temu v prid govorilo dejstvo, da taka vročanja prispevajo k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti in zato služijo javnemu interesu. Ker pa naj posameznik ne bi mogel zahtevati, naj se opravi uradna vročitev, naj se za tako transakcijo ne bi moglo šteti, da je del službe, ki je na voljo „vsem uporabnikom“ v smislu člena 3(1) Direktive 97/67.

24

V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je podjetnik, ki izvaja uradno vročanje pisanj v skladu s predpisi javnega prava, ‚izvajalec univerzalne storitve‘ v smislu člena 2, točka 13, Direktive 97/67 […], ki izvaja univerzalno poštno storitev ali njene dele, in ali so te storitve v skladu s členom 132(1)(a) Direktive [2006/112] oproščene davka?“

25

J. Eisenbeis je stečajni upravitelj družbe JUREX, zoper katero je bil s sodbo z dne 1. julija 2011 – s katero je bil prav tako J. Eisenbeis imenovan na to funkcijo – uveden postopek v primeru insolventnosti. Ta družba je zlasti izvrševala naloge za uradno vročanje pisanj na nemškem ozemlju.

26

Družba JUREX je leta 2010 pri zveznem davčnem uradu zaprosila za izdajo potrdila o oprostitvi DDV v zvezi z navedeno storitvijo vročanja. Ta družba se je pri tem organu zavezala, da bo na celotnem nemškem ozemlju na podlagi pravil o postopkih pred sodišči in zakonov, ki se uporabljajo, v skladu z licencami, ki jih je v ta namen podelila Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, Nemčija), nudila to storitev uradnega vročanja pisanj.

27

Zvezni davčni urad je z odločbo z dne 4. avgusta 2010 navedeno prošnjo zavrnil, ker naj storitev, ki je predmet te prošnje, ne bi spadala v univerzalno poštno storitev.

28

Na podlagi tožbe, ki jo je vložil J. Eisenbeis, je Finanzgericht Köln (finančno sodišče v Kölnu, Nemčija) iz istega razloga, kot je ta, ki ga je navedel zvezni davčni urad, potrdilo zavrnitev oprostitve DDV za zadevne storitve.

29

J. Eisenbeis je pri predložitvenem sodišču, Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče), vložil revizijo zoper to odločbo.

30

Iz istih razlogov, kot so navedeni v okviru zadeve C-4/18, je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

31

S sklepom predsednika Sodišča z dne 1. februarja 2018 sta bili zadevi C-4/18 in C-5/18 združeni za pisni in ustni del postopka ter za izdajo sodbe.

32

Tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari izpodbijata dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe.

33

Zlasti trdita, prvič, da postavljena vprašanja v delu, v katerem se želi ugotoviti, ali se oprostitev iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 uporablja za transakcije, kot so te iz postopka v glavni stvari, niso koristna za rešitev sporov o glavni stvari. Če bi bilo namreč odgovorjeno, da je treba storitve iz postopka v glavni stvari obravnavati, kot da so del univerzalne storitve, in da je treba izvajalce poštnih storitev, kot so ti iz postopka v glavni stvari, šteti za izvajalce univerzalne storitve, bi morale biti te storitve na podlagi te določbe nujno oproščene.

34

Drugič, predložitveno sodišče naj bi v okviru spora o glavni stvari v zadevi C-5/18 s sklepom z dne 15. decembra 2016 že razsodilo, da je izvršitev nalogov za uradno vročanje pisanj del univerzalne storitve, ki je oproščena DDV. Iz tega sklepa naj bi izhajalo, da navedeno sodišče ni imelo nobenega dvoma glede razlage določb prava Unije, ki so predmet teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe, tako da mu naj ne bi bilo treba Sodišču predložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med zadnjenavedenim in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi tako potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločiti, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C-349/17, EU:C:2019:172, točka 47 in navedena sodna praksa).

36

Za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, zato velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C-349/17, EU:C:2019:172, točka 48 in navedena sodna praksa).

37

V obravnavanem primeru je treba v zvezi s trditvijo, navedeno v točki 33 te sodbe, ugotoviti, da iz elementov, s katerimi razpolaga Sodišče, izhaja, da pred predložitvenim sodiščem dejansko potekata spora, v okviru katerih mora odločiti o tem, ali bi morale biti v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112 dejavnosti uradnega vročanja pisanj, ki sta jih izvajali družbi DIREKTexpress Holding in JUREX, oproščene plačila DDV. V zvezi s tem iz predložitvene odločbe izhaja, da to sodišče meni, da je odgovor Sodišča na postavljena vprašanja odločilen za rešitev teh sporov. V teh okoliščinah je očitno, da je odgovor Sodišča na postavljena vprašanja nujen za to, da lahko predložitveno sodišče izda sodbo.

38

V zvezi s trditvijo tožečih strank iz postopkov v glavni stvari, ki je bila navedena v točki 34 te sodbe, zadostuje ugotoviti, da predložitveno sodišče v predlogih za sprejetje predhodne odločbe navaja, da dvomi o odgovoru, ki ga bo Sodišče dalo na postavljena vprašanja. Poleg tega ti stranki nista navedli nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitve iz prejšnje točke, in sicer da pred predložitvenim sodiščem potekata spora, katerih rešitev je odvisna od odgovorov Sodišča na postavljena vprašanja.

39

Zato sta predloga za sprejetje predhodne odločbe v celoti dopustna.

40

Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 13, in člen 3 Direktive 97/67 razlagati tako, da je treba izvajalce storitve dostave korespondence, kot sta ta iz postopka v glavni stvari, ki morajo kot imetniki nacionalne licence, na podlagi katere lahko ponujajo to storitev, v skladu z določbami nacionalnega prava opravljati storitve uradnega vročanja pisanj sodišč ali upravnih organov, šteti za „izvajalce univerzalne storitve“ v smislu teh določb, tako da morajo biti te storitve oproščene DDV kot storitve, ki jih opravljajo „javne poštne službe“ v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112.

41

Najprej je treba opozoriti, da sta v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112 opravljanje storitev javnih poštnih služb ter dobava blaga v zvezi z opravljanjem teh storitev oproščena DDV.

42

Kot je Sodišče že razsodilo, se sicer na podlagi člena 131 Direktive 2006/112 oprostitve iz poglavij od 2 do 9 te direktive uporabljajo zlasti pod pogoji, ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe teh oprostitev ter preprečevanja vsakršnih morebitnih utaj, izogibanja in zlorab, vendar se ti pogoji ne morejo nanašati na opredelitev vsebine določenih oprostitev (glej v tem smislu sodbi z dne 11. januarja 2001, Komisija/Francija, C-76/99, EU:C:2001:12, točka 26, in z dne 26. maja 2005, Kingscrest Associates in Montecello, C-498/03, EU:C:2005:322, točka 24).

43

Oprostitve iz člena 132 Direktive 2006/112 so namreč avtonomni pojmi prava Unije, ki jih je zato treba na ravni Evropske unije enotno opredeliti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. maja 2005, Kingscrest Associates in Montecello, C-498/03, EU:C:2005:322, točka 22, in z dne 21. januarja 2016, Les Jardins de Jouvence, C-335/14, EU:C:2016:36, točka 47).

44

S tega vidika to, ali je določena transakcija predmet DDV ali ga je oproščena, ne more biti odvisno od njene opredelitve v nacionalnem pravu (sodbi z dne 26. maja 2005, Kingscrest Associates in Montecello, C-498/03, EU:C:2005:322, točka 25, in z dne 14. junija 2007, Haderer, C-445/05, EU:C:2007:344, točka 25).

45

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izraze, s katerimi je opredeljena oprostitev, kot je ta iz člena 132 Direktive 2006/112, razlagati ozko, saj oprostitev pomeni izjemo od splošnega načela, v skladu s katerim se DDV plača od vsake storitve, ki jo davčni zavezanec opravi za plačilo. Vendar mora biti razlaga teh izrazov v skladu s cilji, ki se jim z navedenimi oprostitvami sledi, in mora spoštovati zahteve načela davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezan s skupnim sistemom DDV. Tako to pravilo ozke razlage ne pomeni, da je treba izraze, uporabljene za opredelitev oprostitev iz navedenega člena 132, razlagati tako, da bi bil tem oprostitvam odvzet učinek (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2017, Aviva, C-605/15, EU:C:2017:718, točka 30, in z dne 26. oktobra 2017, The English Bridge Union, C-90/16, EU:C:2017:814, točka 20).

46

V zvezi s tem je treba poudariti, da je člen 132 Direktive 2006/112 zajet v poglavju 2, naslovljenem „Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu“, iz naslova IX te direktive. Iz tega izhaja, da je cilj oprostitev, določenih v tem členu, spodbujati nekatere dejavnosti v javnem interesu, kot so storitve, ki jih opravljajo javne poštne službe iz odstavka 1(a) tega člena.

47

Zlasti iz narave tega cilja izhaja, da se oprostitev ne uporablja za posebne storitve, ki jih je mogoče ločiti od storitve v javnem interesu, med katerimi so storitve, ki ustrezajo posebnim potrebam gospodarskih subjektov (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C-357/07, EU:C:2009:248, točka 46 in navedena sodna praksa).

48

Zato na podlagi člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 za storitve, ki jih opravljajo javne poštne službe, katerih pogoji so bili individualno določeni, ni mogoče šteti, da so oproščene. Take storitve po svoji naravi ustrezajo posebnim potrebam zadevnih uporabnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C-357/07, EU:C:2009:248, točka 47).

49

Poleg tega je treba opozoriti, da se javni cilj, naveden v točki 46 te sodbe, v poštnem sektorju kaže v bolj specifičnem cilju ponujanja poštnih storitev, ki zadovoljujejo osnovne potrebe prebivalstva, po nižjih cenah. V trenutnem stanju prava Unije tak cilj v bistvu sovpada s ciljem Direktive 97/67, in sicer ponuditi univerzalno poštno storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C-357/07, EU:C:2009:248, točki 33 in 34).

50

Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da je treba za „javne poštne službe“ v smislu člena 132(1)(a) Direktive 2006/112 šteti, da zajemajo javne in zasebne izvajalce, ki se zavežejo izvajati poštne storitve, ki zadovoljujejo osnovne potrebe prebivalstva, in torej v praksi v celoti ali delno zagotavljati univerzalno poštno storitev v državi članici, kot je določena v členu 3 Direktive 97/67 (glej v tem smislu sodbi z dne 23. aprila 2009, TNT Post UK, C-357/07, EU:C:2009:248, točka 36, in z dne 21. aprila 2015, Komisija/Švedska, C-114/14, EU:C:2015:249, točka 28).

51

V zvezi z navedenim pojmom „univerzalna poštna storitev“ je treba navesti, da so obrisi tega pojma sicer opredeljeni v členu 3(1) Direktive 97/67, v skladu s katerim taka storitev vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na celotnem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike, vendar odstavek 4 tega člena določa, da vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da univerzalna storitev vključuje minimalne storitve, sestavljene iz sprejema, usmerjanja, prenosa in dostave poštnih pošiljk in poštnih paketov, katerih teža ne presega teže, ki je navedena v tej določbi, ter storitve v zvezi s priporočenimi in vrednostnimi pošiljkami. Člen 2, točke od 4 do 6 in 9, Direktive 97/67 z različnimi opredelitvami zagotavlja dodatna pojasnila v zvezi z vsebino take minimalne storitve.

52

Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da storitve, obravnavane v sporih o glavni stvari, zajemajo uradno vročanje pisanj v okviru sodnih ali upravnih postopkov. V skladu s pravili, ki se uporabljajo za tako vročanje, je pisanje, ki ga je treba vročiti, predmet naloga za vročitev, ki se izda poštni službi ali podobnemu izvajalcu. To pisanje je dano v zaprto ovojnico, ki jo spremlja ustrezno pripravljen obrazec vročilnice, ki se po vročitvi pisanja vrne organu, ki je izdal navedeni nalog. Iz teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe je prav tako razvidno, da izvajalec storitev, ki opravlja uradno vročanje, ne zagotavlja nobenega pavšalnega zavarovanja.

53

Iz samega besedila člena 3(4) Direktive 97/67 in zlasti iz izraza „minimalne“ iz tega člena pa izhaja, da čeprav mora država članica zagotoviti vsaj to, da se zagotavljajo tam navedene storitve, pa je mogoče za druge poštne storitve prav tako šteti, da glede na okoliščine primera spadajo v okvir univerzalne storitve, ki jo zagotavlja ta država članica.

54

Tako je treba – ne da bi bilo treba preučiti, ali storitve, kot so te, ki sta jih opravljali družba DIREKTexpress Holding in JUREX, spadajo v eno od posebnih kategorij poštnih storitev, na katere napotuje člen 3(4) Direktive 97/67 – v obravnavanem primeru poudariti, da je te storitve zaradi njihovih lastnih značilnosti in konteksta, v katerem so opravljene, vsekakor mogoče šteti za del univerzalne storitve, kot je opredeljena v tem členu.

55

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da za gospodarske subjekte, ki zagotavljajo univerzalno poštno storitev v celoti ali delno, velja posebna pravna ureditev, ki vključuje posebne obveznosti. Razlika med „javnimi poštnimi službami“ in drugimi operaterji se namreč ne nanaša na naravo opravljenih storitev, temveč na dejstvo, da za operaterje velja taka ureditev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2015, Komisija/Švedska, C-114/14, EU:C:2015:249, točka 33).

56

V obravnavanem primeru je iz elementov, s katerimi razpolaga Sodišče, razvidno, da so v upoštevnem obdobju za družbi DIREKTexpress Holding in JUREX dejansko veljala pravila, ki ne izhajajo iz individualnih pogajanj, temveč iz posebnih obveznosti na podlagi nemške ureditve.

57

Zlasti mora na podlagi te ureditve imetnik licence za opravljanje storitev dostave korespondence uradno vročiti pisanja, ne glede na njihovo težo, v skladu s pravili o postopkih pred sodišči in zakoni, ki urejajo vročanje v upravnem postopku. Poleg tega mora plačilo takega imetnika licence izpolnjevati zahteve iz te ureditve in ga mora odobriti pristojni nacionalni organ. Poleg tega je iz elementov, s katerimi razpolaga Sodišče, razvidno, da uradna vročitev sodnih odločb sproži roke za vložitev pravnega sredstva in vključuje prenos nalog javne službe, saj je na podlagi nemške ureditve ponudniku storitev dostave korespondence – kadar mora izvršiti nalog za uradno vročitev – podeljeno javno pooblastilo, da lahko izpolni svoje obveznosti.

58

Iz tega izhaja, da namen teh storitev ni odziv na posebne potrebe gospodarskih subjektov ali nekaterih drugih posebnih uporabnikov, temveč zagotavljanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti, saj omogočajo uradno vročitev dokumentov v okviru sodnih ali upravnih postopkov.

59

Dalje, v zvezi s pogojem iz člena 3(1) Direktive 97/67, v skladu s katerim se univerzalna storitev opravlja „za vse uporabnike“, je treba navesti – kot ugotavlja predložitveno sodišče – da so izdajatelji nalogov za uradne vročitve, na katere se nanaša nemška ureditev iz postopka v glavni stvari, v glavnem sodišča in upravni organi. Iz tega sledi, da teh vročitev ne more zahtevati vsaka oseba zasebnega prava, ampak so v glavnem na razpolago javnim organom.

60

Vendar ta okoliščina nikakor ne preprečuje, da bi se pogoj, na katerega se nanaša prejšnja točka, v obravnavanem primeru štel za izpolnjenega. Natančneje, prvič, kot pravilno opozarja Komisija v pisnem stališču, „uporabniki“ poštnih storitev v smislu člena 2, točka 17, Direktive 97/67 niso le fizične ali pravne osebe, ki prejmejo takšne storitve kot pošiljatelji, temveč tudi naslovniki teh storitev.

61

Drugič, uradne vročitve so sicer izvedene na podlagi nalogov, ki jih izdajo javni organi, vendar namen dejavnosti zadnjenavedenih ni zadovoljevanje njihovih lastnih potreb, temveč zagotovitev pravilnega delovanja sodnega ali upravnega sistema, katerega del so. Ta dejavnost se tako opravlja za vse tiste, na katere se v skladu s postopkom, navedenim v točki 52 te sodbe, nanaša možnost vročitve pisanja.

62

Tretjič, kot prav tako pravilno poudarja Komisija, je storitev uradnega vročanja pisanj zgolj eden od elementov univerzalne storitve, ki jo mora zagotoviti država članica, pri čemer lahko ta v skladu s členom 4(2) Direktive 97/67 poleg tega določi več ponudnikov za zagotovitev različnih elementov univerzalne storitve ali za pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

63

Nazadnje, iz elementov, ki so bili predloženi Sodišču, je razvidno, da se zdi, da morajo biti storitve uradnega vročanja pisanj, ki jih mora obvezno opraviti imetnik licence za ponujanje storitev dostave korespondence, v skladu z nacionalno zakonodajo, ki jih ureja, opravljene po dostopnih cenah in na vseh točkah nemškega ozemlja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

64

V teh okoliščinah je treba za storitve, kot so te v sporih o glavni stvari, šteti, da v skladu s specifičnim ciljem poštnega področja, navedenim v točki 49 te sodbe, zadovoljujejo osnovne potrebe nemškega prebivalstva.

65

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da gospodarski subjekti, kot sta družbi DIREKTexpress Holding in JUREX, ki sta – kot je razvidno iz elementov, s katerimi razpolaga Sodišče, vendar jih mora preveriti predložitveno sodišče – obe bili imetnici licence za ponujanje storitev dostave korespondence in ki sta torej morali v skladu s posebnimi pogoji iz točke 57 te sodbe na celotnem nemškem ozemlju zagotavljati storitve uradnega vročanja pisanj, zagotavljajo del „univerzalne poštne storitve“ v smislu člena 3 Direktive 97/67. Kot pa izhaja iz točke 50 te sodbe, je treba take gospodarske subjekte – ker so te storitve del navedene univerzalne storitve – šteti za „javne poštne službe“ v smislu člena 132(1)(a) Direktive 2006/112, kadar opravljajo navedene storitve, tako da je treba te na podlagi zadnjenavedene določbe oprostiti DDV.

66

Teh ugotovitev ne omaje okoliščina, da se na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari zadevne storitve ne štejejo za del univerzalne storitve. Kot izhaja iz točk od 42 do 44 te sodbe, namreč to, kako je določena transakcija opredeljena v nacionalnem pravu, ne more povzročiti, da je predmet DDV, medtem ko zanjo na podlagi prava Unije velja oprostitev DDV.

67

Enako velja za okoliščino, ki jo je poudarila finska vlada v pisnem stališču, da identiteta družb DIREKTexpress Holding in JUREX kot ponudnikov, ki zagotavljata del univerzalne poštne storitve, ni bila sporočena Komisiji v nasprotju z obveznostjo iz člena 4(2) Direktive 97/67.

68

Natančneje, kršitev te obveznosti obvestitve – tudi če bi se izkazala za resnično – sama po sebi ne omogoča državam članicam, da bi po lastni volji ovirale uporabo oprostitve iz člena 132(1)(a) Direktive 2006/112, čeprav bi šlo za storitve, ki spadajo v univerzalno poštno storitev. To, da bi se državam članicam priznala taka možnost, bi namreč lahko bilo ne le v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah od 42 do 44 te sodbe, temveč tudi z načelom davčne nevtralnosti, ki nasprotuje temu, da se gospodarski subjekti, ki opravljajo enake transakcije, obravnavajo različno glede obdavčitve z DDV (glede zadnjenavedenega glej sodbo z dne 28. junija 2007, JP Morgan Fleming Claverhouse Investment Trust in The Association of Investment Trust Companies, C-363/05, EU:C:2007:391, točka 46 in navedena sodna praksa).

69

Ugotovitve iz točke 65 te sodbe prav tako niso ovržene s členom 3(7) Direktive 97/67, v skladu s katerim univerzalna storitev zajema tako nacionalne storitve kot tudi čezmejne storitve.

70

S to določbo so sicer res v pojem „univerzalna storitev“, kot je opredeljen v členu 3 Direktive 97/67, vključene čezmejne poštne storitve, vendar je zgolj iz tega razloga ni mogoče razlagati tako, da iz področja uporabe tega pojma izključuje nacionalne storitve, kot so te v sporih o glavni stvari, iz razloga, da ponujanje teh storitev, ki jih opravlja zadevni ponudnik, ne vključuje čezmejnih storitev. Zadostuje namreč navesti, kot izhaja iz točke 62 te sodbe, da dejstvo, da lahko država članica določi več izvajalcev za zagotovitev različnih elementov univerzalne storitve ali za pokrivanje različnih območij, pomeni, da se lahko ta država članica odloči, da določenemu izvajalcu podeli le storitev uradnega vročanja pisanj iz postopka v glavni stvari, ki bi pokrivala le ozemlje zadevne države članice.

71

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 2, točka 13, in člen 3 Direktive 97/67 razlagati tako, da je treba izvajalce storitve dostave korespondence, kot sta ta iz postopka v glavni stvari, ki morajo kot imetniki nacionalne licence, na podlagi katere lahko ponujajo to storitev, v skladu z določbami nacionalnega prava opravljati storitve uradnega vročanja pisanj sodišč ali upravnih organov, šteti za „izvajalce univerzalne storitve“ v smislu teh določb, tako da morajo biti te storitve oproščene DDV kot storitve, ki jih opravljajo „javne poštne službe“ v skladu s členom 132(1)(a) Direktive 2006/112.

72

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 2, točka 13, in člen 3 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008, je treba razlagati tako, da je treba izvajalce storitve dostave korespondence, kot sta ta iz postopka v glavni stvari, ki morajo kot imetniki nacionalne licence, na podlagi katere lahko ponujajo to storitev, v skladu z določbami nacionalnega prava opravljati storitve uradnega vročanja pisanj sodišč ali upravnih organov, šteti za „izvajalce univerzalne storitve“ v smislu teh določb, tako da morajo biti te storitve oproščene davka na dodano vrednost kot storitve, ki jih opravljajo „javne poštne službe“ v skladu s členom 132(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

Podpisi