Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 14. maja 2020(1)

Zadeva C-181/19

Jobcenter Krefeld – Widerspruchsstelle

proti

JD

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Prosto gibanje oseb – Državljan Unije, ki je izgubil status delavca – Pravica do prebivanja – Načelo enakega obravnavanja – Pravica do dajatve socialne pomoči – Socialne ugodnosti – Nekdanji delavec migrant, ki skrbi za otroka, ki se šolata v državi članici gostiteljici – Pravica do dostopa do izobraževanja – Učinkovitost – Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“






Kazalo


I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. Direktiva 2004/38/ES

2. Uredba (ES) št. 883/2004

3. Uredba (EU) št. 492/2011

B. Nemško pravo

II. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

III. Analiza

A. Uvodne ugotovitve o opredelitvi zadevnih dajatev

B. Vprašanji za predhodno odločanje

1. Neuporaba člena 24(2) Direktive 2004/38 za položaj iz spora o glavni stvari

2. Obseg pravice do prebivanja, ki temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011

a) Člen 10 Uredbe št. 492/2011 v sodni praksi Sodišča

b) Pravica do prebivanja, ki temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011, in pravica do enakega obravnavanja na področju dostopa do dajatev iz okvira temeljnega varstva: logično nadaljevanje

1) Prva predpostavka: člen 7 Uredbe št. 492/2011 kot podlaga za pravico do enakega obravnavanja JD

2) Druga predpostavka: pravica do dostopa do izobraževanja kot podlaga za pravico do enakega obravnavanja na področju dostopa do socialne pomoči

3. Dodatne opombe

IV. Predlog


1.        Evropska unija zdaj, ko pišem te sklepne predloge, preživlja krizo javnega zdravja, kakršne še ni doživela in na katero so se države članice odzvale z veliko zdravstveno solidarnostjo, kakršne tudi še ni bilo. V tej zadevi mora Sodišče natančneje določiti omejitve socialne solidarnosti, saj je pozvano, naj se opredeli do vprašanja obsega socialne pomoči, ki jo mora država članica gostiteljica zagotoviti nekdanjemu delavcu migrantu, ki išče zaposlitev in skrbi za otroka, ki se šolata v tej državi.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Direktiva 2004/38/ES

2.        Člen 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/[EGS](2) je naslovljen „Enako obravnavanje“. Ta člen določa:

„1.      Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2.      Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali, kjer ustreza, v daljšem obdobju, predvidenem v členu 14(4)(b), niti ni dolžna, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje v času študija, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin.“

2.      Uredba (ES) št. 883/2004

3.        Člen 3(3) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 6, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 988/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 (UL 2009, L 284, str. 43)(3), določa, da se ta uredba „uporablja tudi za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo s prispevki, iz člena 70“.

4.        Člen 4 Uredbe št. 883/2004 določa, da „[č]e v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice“.

5.        Odstavka 1 in 2 člena 70 Uredbe št. 883/2004 določata:

„1.      Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialn[e] pomoči.

2.      V tem poglavju ,posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:

(a)      so namenjene zagotavljanju:

(i)      dodatnega, nadomestnega ali pomožnega zavarovanja tveganj, ki so zajeta v področja socialne varnosti iz člena 3(1), in ob upoštevanju ekonomskih in socialnih razmer v zadevni državi članici osebam zagotavljajo minimalni dohodek;

[…]

in

(b)      se financirajo izključno iz obveznega obdavčenja, ki je namenjeno kritju splošne javne porabe in torej pogoji za dodelitev in izračun dajatev niso odvisni od kakršnega koli prispevka upravičenca. […];

in

(c)      tiste, ki so navedene v Prilogi X.“

6.        Priloga X k Uredbi št. 883/2004 se v zvezi z Nemčijo nanaša na „[d]ajatve za kritje preživninskih stroškov v okviru temeljnega zagotavljanja dajatev za iskalce zaposlitve, razen če so v zvezi s temi dajatvami izpolnjene zahteve za upravičenost do začasnega dodatka po prejemu nadomestila za primer brezposelnosti (člen 24(1) zvezka II Zakonika o socialni varnosti)“.

3.      Uredba (EU) št. 492/2011

7.        Člen 7(1) in (2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji(4) določa:

„1.      Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.      Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

8.        Člen 10 Uredbe št. 492/2011 v prvem odstavku določa, da imajo „[o]troci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen na ozemlju druge države članice, […] pravico dostopa do splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če ti otroci prebivajo na njenem ozemlju“. Drugi odstavek nato določa, da si „[d]ržave članice […] prizadevajo, da tem otrokom omogočijo čim boljše pogoje splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja“.

B.      Nemško pravo

9.        Člen 7 knjige II Sozialgesetzbuch Zweites Buch (zakonik o socialni varnosti), v različici z dne 22. decembra 2016 (BGBl. I, str. 3155, v nadaljevanju: SGB II)) določa:

„1)      1 Dajatve, predvidene v tej knjigi, se dodelijo osebam, ki:

1.      so dopolnile 15 let in še niso dopolnile mejne starosti iz člena 7a,

2.      so zmožne za delo,

3.      so pomoči potrebne in

4.      običajno prebivajo v Zvezni republiki Nemčiji (upravičenci, ki so zmožni za delo).

2 Izvzeti so:

[…]

2.      tuji državljani,

(a)      ki nimajo pravice do prebivanja,

(b)      katerih pravica do prebivanja izhaja izključno iz namena iskanja dela ali

(c)      ki imajo pravico do prebivanja – samostojno ali vzporedno s pravico do prebivanja na podlagi točke (b) – na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011,

in njihovi družinski člani,

[…].

2)      Dajatve prejemajo tudi osebe, ki v skupnosti iz potrebe živijo z upravičenci, ki so zmožni za delo. […]

3)      Del skupnosti iz potrebe so:

1.      upravičenci, ki so zmožni za delo,

[…]

4.      neporočeni otroci, ki so del gospodinjstva oseb, navedenih v točkah od 1 do 3, če še niso dopolnili 25 let in če iz svojih dohodkov ali premoženja ne morejo pridobiti dajatev, ki bi jim omogočale preživljanje.“

10.      Člen 2 Gesetz über die allgemeine Freizügigkeit von Unionsbürgern (zakon o prostem gibanju državljanov Unije, v nadaljevanju: FreizügG)(5) določa:

„1)      Državljani Unije s pravico do prostega gibanja in njihovi družinski člani imajo pravico do vstopa na zvezno ozemlje in prebivanja na njem v skladu z določbami tega zakona.

2)      Pravico do prostega gibanja na podlagi prava Unije imajo:

1.      državljani Unije, ki želijo prebivati kot delavci ali nadaljevati poklicno usposabljanje,

1a.      državljani Unije, ki iščejo zaposlitev, za največ šest mesecev, po tem času pa le, če lahko predložijo dokazilo, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo dejanske možnosti za zaposlitev,

[…]

6.      družinski člani v skladu s pogoji iz členov 3 in 4,

[…].

3)      […] Neprostovoljno brezposelni, ki so prijavljeni pri pristojnem zavodu za zaposlovanje in so bili zaposleni manj kot eno leto, pravico iz odstavka 1 ohranijo šest mesecev.“

11.      Člen 3 FreizügG določa:

„1)      Družinski člani državljanov Unije iz člena 2(2), točke od 1 do 5, imajo pravico iz člena 2(1), če so v spremstvu navedenega državljana Unije ali če se mu pridružijo. […]

2)      Družinski člani so:

1.      zakonec, partner in potomci oseb iz člena 2(2), točke od 1 do 5 in 7, ali njihovih zakoncev ali partnerjev, ki so mlajši od 21 let, […];

2.      predniki in potomci oseb iz člena 2(2), točke od 1 do 5 in 7, ali njihovih zakoncev ali partnerjev, katerih sredstva za preživljanje zagotavljajo te osebe ali njihovi zakonci ali partnerji.

[…]

4)      Otroci državljana Unije, ki ima pravico do prostega gibanja, in tisti od staršev, ki dejansko izvaja starševsko skrb nad otroki, ohranijo pravico do prebivanja do zaključka izobraževanja, tudi po smrti ali odhodu državljana Unije, po katerem imajo pravico do prebivanja, če otroci prebivajo na zveznem ozemlju in obiskujejo izobraževalno ustanovo ali ustanovo za usposabljanje.“

II.    Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

12.      JD je poljski državljan in oče dveh otrok, rojenih leta 2005 in 2010. Z ženo, tudi Poljakinjo, sta živela ločeno od leta 2012 ali 2013 – ko je po prebivanju na Nizozemskem prišel v Nemčijo – do razveze zakonske zveze pa je prišlo januarja 2019. Njegova žena, ki se je hkrati z njim z Nizozemske preselila v Nemčijo, se je aprila 2016 vrnila na Poljsko. Od septembra 2015 so oče in njegovi hčeri prijavljeni skupaj na istem naslovu v Nemčiji. Hčeri se vsaj od avgusta 2016 šolata v Nemčiji. JD je leta 2016 in 2017 neprekinjeno prejemal družinske dodatke za svoji hčeri in dajatve za preživljanje otrok, ki jih je dodelilo mesto, v katerem družina prebiva.(6)

13.      Kar zadeva poklicno dejavnost JD, je treba ugotoviti, da je bil na Nizozemskem zaposlen od leta 2009 do leta 2011. Od januarja 2013 do marca 2015 je bil brez zaposlitve. Od 6. marca 2015 do 1. septembra 2015 je bil zaposlen v Nemčiji. Od 1. septembra 2015 do 17. januarja 2016 je bil znova brezposeln. Dne 18. januarja 2016 se je zaposlil s polnim delovnim časom, pogodba bi se morala izteči 31. oktobra 2016. Od 4. oktobra 2016 do 7. decembra 2016 je bil nezmožen za delo, pri čemer je plačo ohranil do 29. oktobra 2016, nato se mu je iz sistema socialne varnosti do 7. decembra 2016 izplačevalo nadomestilo za bolniško odsotnost. JD je bilo 31. marca 2017 dodeljeno nadomestilo v okviru zavarovanja za primer brezposelnosti za obdobje od 23. februarja 2017 do 24. avgusta 2017. Dodelitev navedenega nadomestila je bila 13. aprila 2017 preklicana, ker JD ni imel več statusa brezposelne osebe. Dne 13. junija 2017 je bilo odločeno, da se JD to nadomestilo dodeli za obdobje od 12. junija 2017 do 23. oktobra 2017.

14.      JD je od 2. januarja 2018 zaposlen s polnim delovnim časom.

15.      Med 1. septembrom 2016 in 7. junijem 2017 so JD in njegovi hčeri prejemali dajatve iz okvira temeljnega varstva na podlagi SGB II. JD je junija 2017 zaprosil za ohranitev teh dajatev zase in za svoji hčeri. Jobcenter Krefeld je 13. junija 2017 z odločbo to prošnjo zavrnil, ker je menil, da se izključitev, določena v členu 7(1), drugi stavek, točka 2(b), SGB II, uporablja, ker je JD prebival v Nemčiji le še zaradi iskanja zaposlitve. Jobcenter Krefeld je z odločbo z dne 27. julija 2017 zavrnil tudi pritožbo, ki so jo JD in njegovi hčeri vložili zoper navedeno odločbo. JD in njegovi hčeri so zato 31. julija 2017 vložili tožbo za odpravo odločbe z dne 13. junija 2017, kakor je bila potrjena z odločbo z dne 27. julija 2017, in predlagali, naj se Jobcenter Krefeld naloži plačilo dajatev iz okvira temeljnega varstva za obdobje od 8. junija 2017 do 31. decembra 2017 (v nadaljevanju: sporno obdobje).

16.      Sozialgericht Düsseldorf (socialno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) je s sodbo z dne 8. maja 2018 tožbi ugodilo in Jobcenter Krefeld naložilo, naj JD in njegovima hčerama dodeli zahtevane dajatve za sporno obdobje. JD od 7. julija 2017 res ni več mogel uveljavljati pravice do prebivanja na podlagi prejšnje zaposlitve iz člena 2(3), prvi stavek, točka 2, ali drugi stavek, FreizügG. Vendar je njegova pravica do prebivanja izhajala iz pravice, ki je bila njegovima hčerama priznana na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011. Sozialgericht Düsseldorf (socialno sodišče v Düsseldorfu) je menilo, da je taka pravica do prebivanja samostojna in neodvisna od pravic do prebivanja, ki jih ureja Direktiva 2004/38. Odstopanje od enakega obravnavanja, določeno v členu 24(2) Direktive 2004/38, naj bi se torej uporabljalo le, če obstaja pravica do prebivanja, ki izhaja zgolj iz Direktive 2004/38. Nasprotno pa naj se navedeno odstopanje ne bi uporabljalo, če ima zadevna oseba pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje torej presodilo, da je za izključitev, določeno v členu 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II, treba šteti, da je v nasprotju s pravom Unije.

17.      Jobcenter Krefeld je 4. julija 2018 pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo zoper to sodbo.

18.      Predložitveno sodišče navaja, da so dajatve iz okvira temeljnega varstva socialna pomoč v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38(7) in se lahko opredelijo tudi kot posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, v skladu s členom 3(3) in členom 70(2) Uredbe št. 883/2004,(8) ker je njihov namen zagotoviti preživljanje otrok in njihovih staršev. Po mnenju predložitvenega sodišča so te dajatve tudi socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011.

19.      Predložitveno sodišče meni, da če bi moralo uporabiti nacionalno pravo, bi moralo ugoditi pritožbi, ki jo je vložil Jobcenter Krefeld. Vendar se sprašuje o združljivosti izključitve, določene v členu 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II, s pravom Unije. Opozarja, da je JD, čeprav je bil v spornem obdobju brez zaposlitve in zadostnih sredstev za preživljanje ter se ni mogel sklicevati niti na pravico do stalnega prebivanja niti na status delavca, v navedenem obdobju imel izvedeno pravico do prebivanja na podlagi pravice do prebivanja njegovih hčera iz člena 10 Uredbe št. 492/2011. Vprašanje, ali se v takem primeru lahko uporabi izključitev iz člena 24(2) Direktive 2004/38, pa je na nacionalni ravni predmet razprav.

20.      Po mnenju nacionalnega zakonodajalca je izključitev, določena v členu 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II, skladna s pravom Unije, ker bi sicer obrezuspešila pravila iz Direktive 2004/38. Ta zakonodajalec se je ob uvedbi navedene izključitve v nacionalno pravo oprl predvsem na uvodno izjavo 10 Direktive 2004/38, to je na cilj, ki se uresničuje s to direktivo in ki je preprečiti, da bi osebe, ki uresničujejo svojo pravico do prebivanja, postale nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici, in na cilj, na katerega je Sodišče samo večkrat opozorilo, in sicer spoštovati finančno ravnovesje sistemov socialne varnosti.(9) Iz tega razloga je bila izključitev lahko razširjena na državljane Unije, katerih pravica do prebivanja temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011, ne da bi nacionalni zakonodajalec v tem videl vir kolizije s pravom Unije. Obstajala naj bi smer sodne prakse, v kateri se na podlagi te logike meni, da področje uporabe izjeme iz člena 24(2) Direktive 2004/38 ni omejeno na to direktivo in da ta člen pomeni izjemo od člena 18 PDEU, tudi ko pravica do prebivanja temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011. To naj bi bilo potrjeno s sodno prakso Sodišča, saj to v zadevi Alimanovic(10) ni sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca in zaradi dejstva, da je takrat za pravico do prebivanja obstajala druga podlaga, in ne Direktiva 2004/38, ni spremenilo svoje presoje.

21.      Vseeno naj bi se zdelo, da se s tem razumevanjem ne strinjajo vsa nacionalna sodišča, med katerimi nekatera sodbo Alimanovic(11) razlagajo drugače, saj menijo, da je Sodišče člen 24(2) Direktive 2004/38 uporabilo le v okviru pravice do prebivanja, ki temelji na navedeni direktivi. O tem, ali se člen 24(2) te direktive lahko uporabi za državljana Unije, ki ima dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, naj torej ne bi bilo odločeno. Poleg tega ta sodišča menijo, da je treba člen 24(2) Direktive 2004/38 kot izjemo od načela prepovedi diskriminacije razlagati strogo v mejah področja uporabe le te direktive.

22.      Predložitveno sodišče se strinja s to drugo smerjo razlage, ki jo po njegovem mnenju potrjuje dejstvo, da pravica do prebivanja, ki izhaja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011, ni odvisna od upoštevanja pogojev iz Direktive 2004/38. Poleg tega je treba dajatve, ki jih zahteva JD, šteti za socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, tudi če se te dajatve ne zdijo povezane s šolanjem ali usposabljanjem kot takima. Vendar mora biti na podlagi navedenega člena zagotovljeno enako obravnavanje na področju socialnih ugodnosti. Sodišče naj bi poleg tega že presodilo, da se z Direktivo 2004/38 ne more omejevati področje uporabe člena 10 Uredbe št. 492/2011.(12) Nazadnje, predložitveno sodišče poudarja, da čeprav je imel zakonodajalec Unije priložnost to storiti ob sprejetju Uredbe št. 492/2011, v navedeno uredbo ni uvedel določbe, zaradi katere bi moralo Sodišče spremeniti svojo sodno prakso, sprejeto na podlagi prejšnje uredbe, da bi pravico do enakega obravnavanja izrecno izključilo za državljane, katerih pravica do prebivanja temelji le na členu 10 Uredbe št. 492/2011.

23.      V takih okoliščinah je Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija) prekinilo odločanje in z odločbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 25. februarja 2019, temu sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je izključitev državljanov Unije, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, iz prejemanja dajatev socialne pomoči v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38 združljiva z načelom enakega obravnavanja iz člena 18 PDEU v povezavi s členoma 7 in 10 Uredbe št. 492/2011?

(a)      Ali se dajatev socialne pomoči v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38 šteje za socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011?

(b)      Ali se omejitvena določba iz člena 24(2) Direktive 2004/38 uporablja za načelo enakega obravnavanja iz člena 18 PDEU v povezavi s členoma 7 in 10 Uredbe št. 492/2011?

2.      Ali je izključitev državljanov Unije iz prejemanja posebne denarne dajatve, za katero se ne plačujejo prispevki, v smislu členov 3(3) in 70(2) Uredbe št. 883/2004, združljiva z načelom enakega obravnavanja iz člena 18 PDEU, v povezavi s členom 4 Uredbe št. 883/2004, če imajo ti pravico do prebivanja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011 in so vključeni v sistem socialnega zavarovanja ali sistem družinskih dajatev v smislu člena 3(1) Uredbe št. 883/2004?“

24.      Pisna stališča so predložili Jobcenter Krefeld, nemška in poljska vlada ter Evropska komisija, ki so na obravnavi pred Sodiščem 26. februarja 2020 tudi ustno podali stališča.

III. Analiza

A.      Uvodne ugotovitve o opredelitvi zadevnih dajatev

25.      Kot je opozorilo predložitveno sodišče, to ni prvič, da je Sodišče pozvano, naj se opredeli do pogojev za dodelitev dajatev iz člena 7(1), prvi stavek, točka 2(c), SGB II, tako da je Sodišče te dajatve že opredelilo glede na različne predpise sekundarne zakonodaje, ki bi se lahko izkazali za upoštevne za rešitev te zadeve.

26.      Zato opozarjam, da je zadevne dajatve mogoče opredeliti kot „posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“ v smislu člena 70(2) Uredbe št. 883/2004 in so poleg tega kot take omenjene v Prilogi X k Uredbi št. 883/2004.(13)

27.      Zadevne dajatve spadajo tudi pod pojem „socialna pomoč“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38, saj se ta pojem nanaša na vse sisteme pomoči javnih organov, ne glede na to, ali gre za nacionalno, regionalno ali lokalno raven, za katere lahko zaprosi posameznik, ki nima dovolj sredstev za kritje svojih osnovnih potreb in osnovnih potreb svojih družinskih članov ter za katerega torej obstaja tveganje, da bo med prebivanjem postal breme za javne finance države članice gostiteljice, ki bi lahko vplivalo na celotno raven pomoči, ki jih ta država članica lahko dodeli.(14) Sodišče je presodilo tudi, da je prevladujoča funkcija zadevnih dajatev „zagotavljanje minimalnih sredstev za kritje preživninskih stroškov, da se omogoči človeka dostojno življenje“.(15)

28.      Ostaja vprašanje, ali je zadevne dajatve mogoče opredeliti kot socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba kot „socialne ugodnosti“ v smislu te določbe razumeti „vse ugodnosti, ki so, povezane ali ne s pogodbo o zaposlitvi, na splošno priznane nacionalnim delavcem, predvsem zaradi njihovega statusa delavca ali zaradi preprostega dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju, pri čemer se z razširitvijo teh ugodnosti na delavce, ki so državljani drugih držav članic, prispeva k njihovi mobilnosti znotraj Unije […] in s tem k njihovi integraciji v državi članici gostiteljici“.(16) Po mnenju predložitvenega sodišča so zadevne dajatve, katerih namen je zagotoviti preživljanje otroka ali tistega od njegovih staršev, ki dejansko skrbi zanj med šolanjem ali poklicnim usposabljanjem, dejansko take ugodnosti.(17)

29.      Kot je – po mojem mnenju pravilno – poudarila Komisija, je treba ugotoviti, da je temeljno varstvo, zagotovljeno s členom 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II, ker je pogojeno z zmožnostjo za delo, povezano s tem, da je bil upravičenec delavec, da je delavec z nezadostnimi dohodki ali da bo delavec. Vsaj v prvih dveh primerih, ki sem ju naštel, se izkaže, da je pravica do zadevnih dajatev povezana s tem, da ima oseba, ki zaprosi za te dajatve, status delavca, tudi če ga je izgubila. Nazadnje, poudariti moram, da je Sodišče kot socialno ugodnost v smislu Uredbe (EGS) št. 1612/68(18) – ki je veljala pred Uredbo št. 492/2011 – že opredelilo socialno dajatev, ki na splošno zagotavlja minimalna sredstva za preživetje.(19) V teh okoliščinah je torej treba priznati, da zadevne dajatve spadajo tudi pod pojem „socialne ugodnosti“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, zlasti če se omejimo – kot je Sodišče storilo večkrat – na funkcijo integracije, ki se zagotavlja s tem varstvom, h kateri se bom vrnil pozneje.(20)

30.      Naj po navedenem pojasnilu preidem na analizo vprašanj za predhodno odločanje kot takih.

B.      Vprašanji za predhodno odločanje

31.      Izključitev JD in njegovih hčera iz pravice do dajatev za kritje preživninskih stroškov pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva. Predložitveno sodišče s temi vprašanji za predhodno odločanje, za kateri predlagam, naj se obravnavata skupaj, poziva Sodišče, naj zaporedoma, če je potrebno, preuči različne možne podlage za dodelitev dajatev za kritje preživninskih stroškov JD in njegovima hčerama za sporno obdobje, to je za priznanje – v okoliščinah spora o glavni stvari – pravice do enakega obravnavanja.

32.      Vendar taka analiza ne bo koristna, če bi Sodišče presodilo, da je položaj iz spora o glavni stvari vsekakor zajet z izjemo od enakega obravnavanja, določeno v členu 24(2) Direktive 2004/38. Torej moram takoj pojasniti razloge, iz katerih se po mojem mnenju ta določba v tej zadevi ne uporablja, preden bom preučil, ali je obseg pravice do prebivanja, priznane na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, tak, da zajema tudi pravico do enakega obravnavanja v zvezi s pogoji dostopa do zadevnih dajatev. Glede na ugotovitve, ki jih bom izpeljal iz analize člena 10 Uredbe št. 492/2011, bi se moralo pokazati, da posebna preučitev Uredbe št. 883/2004 ni potrebna.

1.      Neuporaba člena 24(2) Direktive 2004/38 za položaj iz spora o glavni stvari

33.      Med strankama ni sporno, da je JD v spornem obdobju imel pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, ki je bila izvedena iz pravice do prebivanja njegovih hčera, ki sta se šolali v državi članici gostiteljici. Sporno ni niti, da je JD v tem spornem obdobju izgubil status delavca in da je iskal zaposlitev.

34.      Člen 24 Direktive 2004/38 se nanaša na enako obravnavanje. Odstavek 1 tega člena določa pravico do takega enakega obravnavanja za „vs[e] državljan[e] Unije, ki na podlagi [navedene] direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice“, vendar „[o]b upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji“. V zvezi s tem odstavek 2 tega člena izrecno določa odstopanje od načela enakega obravnavanja, saj državi članici gostiteljici pravice do dajatev socialne pomoči v predpisanih rokih ni treba dodeliti „drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin“.

35.      Nemška vlada, s katero se v svoji utemeljitvi deloma strinja Jobcenter Krefeld, v bistvu trdi, da neodvisno od tega, ali je pravica JD do prebivanja v Nemčiji temeljila tudi na Direktivi 2004/38,(21) ker je v spornem obdobju prebival v Nemčiji le zaradi iskanja zaposlitve, člen 24(2) te direktive deluje kot horizontalna določba, ki izčrpno ureja vprašanje enakega obravnavanja na področju dajatev socialne pomoči in tako presega zgolj normativni okvir Direktive 2004/38. Torej naj ne bi bilo pomembno, da je pravna podlaga pravice JD do prebivanja člen 10 Uredbe št. 492/2011, ker naj bi bili s členom 24(2) Direktive 2004/38 državljani Unije, ki nimajo več statusa delavca, vsekakor izključeni iz pravice do enakega obravnavanja na področju dajatev socialne pomoči. Z izključitvijo uporabe člena 24(2) Direktive 2004/38 v primeru, kot je primer JD, naj bi se obrezuspešila omejitev iz te določbe in manevrski prostor, ki je v tej direktivi nujno priznan državam članicam, ki se morajo zaščititi pred socialnim turizmom, tako da preprečijo, da bi ekonomsko neaktivni državljani Unije postali nesorazmerno breme za nacionalne sisteme socialne varnosti. Zadostovalo naj bi namreč, da bi se navedeni državljani sklicevali na šolanje svojih otrok v državi članici gostiteljici, in bi bil ogrožen mehanizem zaščite navedenih sistemov, ki ga vsebuje izjema iz člena 24(2) Direktive 2004/38. Nazadnje, nemška vlada meni, da je Sodišče o tem vprašanju odločilo že v sodbi Alimanovic(22). V okviru te sodbe, katere dejanske in pravne okoliščine naj bi bile popolnoma primerljive z okoliščinami v tej zadevi, pa naj Sodišče ne bi zavrnilo uporabe člena 24(2) Direktive 2004/38, čeprav so imeli zadevni državljani Unije, ki niso imeli statusa delavca migranta, tudi pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011.

36.      S temi trditvami se ne morem strinjati.

37.      Najprej, z jezikovnega vidika člen 24(1) Direktive 2004/38 določa načelo enakega obravnavanja državljanov Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, „[o]b upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji“. V teh mejah torej učinkuje tudi odstopanje od navedenega načela, določeno v členu 24(2) Direktive 2004/38. Poleg tega se tako sklicevanje v členu 24 na druge določbe primarne ali sekundarne zakonodaje slabo ujema s tezo o izčrpni in horizontalni uskladitvi pravice do enakega obravnavanja.

38.      Dalje, s sistematičnega vidika ni nikjer mogoče odkriti nobenega indica o uporabi člena 24 Direktive 2004/38 zunaj okvira te direktive. Če se znova vrnem k besedilu člena 24(2) navedene direktive, s tem besedilom – ker vsebuje sklicevanja na druge določbe te direktive – se utrjuje stališče, da se odstopanje, ki ga ta člen vsebuje, nanaša na področje uporabe iste direktive. Tudi ohranitev določbe o enakem obravnavanju delavcev na področju socialnih ugodnosti v Uredbi št. 492/2011 je v nasprotju s tezo o izčrpni in horizontalni uskladitvi pravice do enakega obravnavanja, ki naj bi bila izvedena z Direktivo 2004/38.

39.      Nazadnje, tudi s teleološkega vidika se mi zdi, da legitimni cilj, ki ga uresničuje zakonodajalec Unije in na katerega se nato sklicujeta nemški zakonodajalec in vlada, sam po sebi ne more upravičiti izvoza nekega pravnega pravila iz sekundarne zakonodaje v drug normativni okvir. Poleg tega je nezmožnost nemške vlade – v pisnem stališču ali na obravnavi pred Sodiščem, čeprav je bila vprašana prav o tem – da bi zagotovila natančne številke, ki bi lahko ponazorile grožnjo, ki jo za nemški sistem socialne varnosti pomeni razlaga člena 24(2) Direktive 2004/38 v smislu, da se ta člen ne uporablja, kadar ima zadevni državljan Unije pravico do prebivanja na drugi podlagi, in ne na podlagi navedene direktive, čeprav se nemška vlada sklicuje na strah pred socialnim turizmom, bistveno oslabila pomen njene trditve.

40.      Dodal bom še tri sklope pripomb.

41.      Na eni strani je treba ugotoviti, da argument, da pravica do prebivanja na podlagi Uredbe št. 492/2011 ne more obstajati, ne da bi pred njo nujno obstajala pravica do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38, ni tak, da bi tej uredbi lahko odvzel normativno avtonomijo. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, kot bom opozoril v nadaljevanju, da se za pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011 ne zahteva spoštovanje pogojev, ki se tradicionalno zahtevajo z Direktivo 2004/38 v zvezi z ekonomsko neaktivnimi državljani Unije.

42.      Na drugi strani, čeprav vsi zgornji razlogi sami po sebi govorijo za omejitev obsega odstopanja iz člena 24(2) Direktive 2004/38 le na to direktivo, moram dodati, kot je Komisija pravilno poudarila, da se vsaka določba o odstopanju v pravu Unije razlaga ozko. To načelo razlage je Sodišče sicer že uporabilo v zvezi s samim členom 24(2) Direktive 2004/38, saj je že presodilo, da je „[č]len 24(2) Direktive 2004/38 […] kot izjemo od načela enakega obravnavanja, ki je določeno v členu 18 PDEU in ki je v členu 24(1) Direktive 2004/38 le podrobneje določeno, treba razlagati ozko“.(23)

43.      Nazadnje, kar zadeva vrednost sodbe Alimanovic(24) kot precedensa, je treba to sodbo razlagati z vidika njene točke 40, v kateri je Sodišče opozorilo, da predložitveno sodišče, ki mu je predložilo zadevo, meni, da „pravica N. Alimanovic in njene hčere Sonite do prebivanja izhaja iz njunega statusa iskalke zaposlitve in da je predložitveno sodišče vezano na dejanske ugotovitve […] v zvezi s tem“. Z zelo formalistično razlago sodbe bi lahko ugovarjali, da je ta točka 40 umeščena v uvod dela sodbe, ki se nanaša na opredelitev zadevnih dajatev – istih, kot se obravnavajo v tej zadevi. Vendar je treba priznati, da pojasnilo v točki 40 pravno ne vpliva na samo opredelitev dajatev, tako da spoznanja, ki jih je treba izpeljati iz te točke, niso omejena le na ta del sodbe.(25)

44.      Sodišče v sodbi Alimanovic(26) ne bo nikoli odstopalo od premise, zastavljene v točki 40 navedene sodbe. Torej ne bo nikoli omenilo predpostavke, ki jo je njegov generalni pravobranilec(27) vseeno omenil, čeprav le podredno, in sicer, da bi pravica N. Alimanovic in njene hčere do prebivanja lahko izhajala iz člena 10 Uredbe št. 492/2011.

45.      S točko 40 sodbe Alimanovic(28) je bil torej obseg te sodbe omejen na državljane Unije, ki imajo pravico do prebivanja le na podlagi člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. Sodišče se v tej sodbi ni izreklo o posebnem primeru, ki ga obravnavamo v tej zadevi, ker predmet vprašanj, ki so mu bila takrat postavljena, pač ni bil tak.(29)

46.      Vsekakor je zanimivo poudariti, da je Sodišče v sodbi Alimanovic(30) zelo jasno določilo povezavo med uporabo enakega obravnavanja iz člena 24(1) Direktive 2004/38 in uživanjem pravice do prebivanja – razen pravice na podlagi člena 14(4)(b) Direktive 2004/38(31) – ki temelji na Direktivi 2004/38.(32)

47.      Posledično se JD ne bi mogel sklicevati na enako obravnavanje, če bi bilo treba šteti, da ima pravico do prebivanja na podlagi člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. Vendar in kot sem poskusil dokazati do zdaj, člen 24 Direktive 2004/38 ne ureja vprašanja uporabe načela enakega obravnavanja za državljana Unije, ki ima pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011.(33)

2.      Obseg pravice do prebivanja, ki temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011

48.      Po zavrnitvi uporabe člena 24(2) Direktive 2004/38 v položaju iz spora o glavni stvari je treba preučiti še, ali se JD in njegovi hčeri lahko sklicujejo na pravico do enakega obravnavanja na področju dostopa do dajatev iz okvira temeljnega varstva. Ker imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, je treba ugotoviti, ali tako enako obravnavanje lahko izhaja iz te uredbe, če je potrebno v povezavi z drugimi predpisi.

49.      Potem ko bom spomnil na obseg, ki ga je členu 10 Uredbe št. 492/2011 dalo Sodišče, bom predlagal dve možni poti, ki vodita do ugotovitve, da je v obravnavani zadevi treba priznati pravico do enakega obravnavanja.

a)      Člen 10 Uredbe št. 492/2011 v sodni praksi Sodišča

50.      Spomniti moram, da je člen 10 Uredbe št. 492/2011 enak členu 12 Uredbe št. 1612/68, tako da se sodna praksa Sodišča, izdana v zvezi z razlago zadnjenavedene določbe, smiselno uporablja tudi za razlago prvonavedene.(34)

51.      Sodišče je presodilo, da cilj Uredbe št. 1612/68, to je prosto gibanje delavcev, zahteva, „zato da bi bilo to zagotovljeno ob spoštovanju svobode in dostojanstva, optimalne razmere vključitve družine delavca Skupnosti v okolje države članice“,(35) in menilo, da sta uspeh take vključitve in možnost, da otrok delavca migranta začne šolanje in študij v državi članici gostiteljici, neločljivo povezana.(36)

52.      Tudi v ta namen so upravičenci do pravice do dostopa do izobraževanja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011 opredeljeni široko, saj ni nujno, da bi bili otroci državljani Unije in ni nujno, da bi bili skupni otroci delavca migranta in njegovega zakonca.(37) Z razvezo zakonske zveze med delavcem migrantom in njegovim zakoncem, ki jo spremlja vrnitev navedenega delavca v izvorno državo, medtem ko njegov zakonec ostane v državi članici gostiteljici z otroki, se ne povzroča dvom o pravici do dostopa navedenih otrok do izobraževanja v zadnjenavedeni državi.(38) Prav tako dejstvo, da eden od staršev, po katerem so otroci prvotno imeli pravico do dostopa do izobraževanja, izgubi status delavca, ne vpliva na uživanje navedene pravice.(39)

53.      Da bi se zagotovila učinkovitost pravice do dostopa do izobraževanja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011, mora to pravico nujno spremljati pripadajoča pravica do prebivanja, priznana otrokom.(40)

54.      Iz navedenega izhaja, da na podlagi statusa delavca otroci pridobijo pravico do dostopa do izobraževanja in torej pravico do prebivanja, ki izhaja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011. Ko pa so izpolnjeni pogoji za priznanje te pravice, se ta „osamosvoji“, da se okrepi varstvo pravnega položaja otrok, od katerih se ne zahteva več le, da prebivajo v državi članici gostiteljici in da se v njej šolajo.(41)

55.      To okrepljeno pravno varstvo položaja otrok bo posredno vplivalo na položaj starša, ki skrbi zanju. Medtem ko pravica otrok do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011 nastane na podlagi tega, da ima eden od staršev v danem trenutku status delavca, se lahko pravica do prebivanja, ki jo ima starš, ki skrbi za otroka, podaljša na čas po izgubi statusa delavca ali, če tega statusa ni, dokler se otroci šolajo. Če bi bilo treba razviti slovnično prispodobo, starš, ki je bil glavni stavek, postane podredni stavek, in otrok, ki je prvotno utelešal podredni stavek, postane glavni stavek. Sodišče je tako presodilo, da lahko, kadar imajo otroci na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011 pravico šolanje nadaljevati v državi članici gostiteljici, „zavrnitev možnosti, da starši ostanejo v državi članici gostiteljici med šolanjem svojih otrok, slednjim odvzame pravico, ki jim jo je priznal zakonodajalec Unije“.(42) Sodišče je po tem, ko je opozorilo, da je treba Uredbo št. 1612/68 razlagati ob upoštevanju zahteve po spoštovanju družinskega življenja iz člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(43), sklenilo, da „pravica otroka delavca migranta, da se v državi članici gostiteljici šola v čim boljših razmerah, ki jo priznava člen 12 Uredbe št. 1612/68, nujno pomeni, da ima ta otrok pravico, da ga spremlja oseba, ki zanj dejansko skrbi, in da torej ta oseba z njim lahko prebiva v tej državi članici med njegovim šolanjem. Zavrnitev podelitve dovoljenja za prebivanje tistemu od staršev, ki za otroka, ki izvršuje svojo pravico do šolanja v državi članici gostiteljici, dejansko skrbi, bi kršila to pravico“.(44) Sodišče je poudarilo tudi, da glede na sobesedilo in namene, ki jim sledita Uredba št. 1612/68 in njen člen 12, tega ni mogoče razlagati ozko in mu v nobenem primeru ni mogoče odvzeti njenega polnega učinka.(45) Starš, ki skrbi za šolajočega otroka, ki ima pravico do dostopa do izobraževanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, ima torej pravico do prebivanja, izvedeno iz pravice do prebivanja, ki jo ima njegov otrok, in to tudi, kot sem že opozoril, če navedeni starš nima statusa državljana Unije ali nima oziroma nima več statusa delavca migranta v državi članici gostiteljici.(46)

56.      Nazadnje, Sodišče je ob poznejšem razvoju sodne prakse v zvezi s členom 12 Uredbe št. 1612/68 presodilo, da „se lahko otroci državljana države članice, ki dela ali je delal v državi članici gostiteljici, in tisti od staršev, ki dejansko skrbi zanje, v državi članici gostiteljici sklicujejo na pravico do prebivanja že na podlagi samega člena 12 Uredbe št. 1612/68, ne da bi morali izpolniti pogoje iz Direktive 2004/38“.(47) Sodišče je zlasti poudarilo, da besedilo člena 12 Uredbe št. 1612/68 pravice do prebivanja otrok in tistega od staršev, ki skrbi zanje, ne pogojuje z njihovo ekonomsko samostojnostjo – to je z zadostnimi sredstvi in celovitim zdravstvenim zavarovanjem v državi članici gostiteljici – in da taka zahteva prav tako ne izhaja iz sodne prakse Sodišča.(48)

57.      Oblikovanje sodne prakse, ki sem ga opisal, je torej potekalo v treh korakih: najprej je bilo treba potrditi idejo, da mora pravico do dostopa do izobraževanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 nujno spremljati priznanje samostojne pravice do prebivanja otrok. Nato je zahteva po učinkovitosti pravice do dostopa do izobraževanja utemeljila razglasitev izvedene pravice do prebivanja staršev, ki skrbijo za te otroke. Nazadnje je varovanje pravnega položaja šolajočih se otrok zahtevalo, da nista niti samostojna pravica do prebivanja otrok niti izvedena pravica do prebivanja staršev odvisni od pogoja ekonomske samostojnosti.

58.      S to zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da naredi nov korak v oblikovanju pravnega statusa, povezanega s členom 10 Uredbe št. 492/2011.

b)      Pravica do prebivanja, ki temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011, in pravica do enakega obravnavanja na področju dostopa do dajatev iz okvira temeljnega varstva: logično nadaljevanje

59.      Kot sem napovedal, po mojem mnenju obstajata dve možni smeri presoje, odvisno od tega, ali se šteje, da ima pravico do enakega obravnavanja JD (prva predpostavka) ali da imata to pravico njegovi hčeri (druga predpostavka).

1)      Prva predpostavka: člen 7 Uredbe št. 492/2011 kot podlaga za pravico do enakega obravnavanja JD

60.      Dovolj je bilo obrazloženo, da ima JD pravico do prebivanja, ki je izvedena iz pravice do prebivanja, ki jo imata njegovi hčeri na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011.

61.      Uredba št. 492/2011 vsebuje poseben izraz načela enakega obravnavanja, določenega v členu 18 PDEU, in sicer v členu 7, ki v odstavku 2 določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic uživa enake socialne ugodnosti kot domači delavci.

62.      Vendar se ne sme prezreti, da se s tem členom 7 začenja oddelek 2 Uredbe št. 492/2011, naslovljen „Zaposlovanje in enako obravnavanje“. Prezreti se ne sme niti, da se njegovo besedilo izrecno nanaša na „delavca“, kar JD ni več.

63.      Vseeno ni treba izključiti široke razlage te določbe. Res je, da se člen 7 Uredbe št. 492/2011 ne sklicuje, kot se sklicuje člen 10 te uredbe, na državljana države članice, ki je ali je bil delavec, vendar se iz besedila člena 7(1) Uredbe št. 492/2011 lahko sklepa, da ponujeno varstvo presega zgolj obdobje zaposlitve navedenega delavca in mogoče celo obdobje, v katerem ima ta status. Naj spomnim, da je s členom 7(1) Uredbe št. 492/2011 potrjena pravica do enakega obravnavanja „predvsem glede […] odpustitve in, če postane brezposeln, glede […] ponovne zaposlitve“.(49)

64.      Poleg tega, čeprav iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se državljani Unije, ki se gibajo zaradi iskanja zaposlitve, ne morejo sklicevati na enako obravnavanje, kot je določeno v členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, pa se očitno lahko nanj sklicujejo tisti, ki so že na trgu dela.(50)

65.      V obravnavani zadevi priznanje pravice do enakega obravnavanja na podlagi dejstva, da je prosilec nekdanji delavec – in ne državljan, ki se je gibal na ozemlju države članice gostiteljice le zaradi iskanja zaposlitve, ne da bi kdaj koli dejansko bil na trgu dela – omogoča, da se upravičenost do dajatev socialne pomoči ne razširi na vse državljane, ki bi se drugače lahko zadovoljili z uresničevanjem svoje pravice do prostega gibanja v drugi državi članici, ne da bi v njej kadar koli poskušali delati, in nato svoje otroke v tej državi takoj vključili v šolo, zato da bi bili do konca njihovega šolanja lahko upravičeni do pravice do prebivanja in dajatev socialne pomoči, ki jih ponuja država članica gostiteljica.(51)

66.      Povedano drugače, s predlagano razlago člena 7 Uredbe št. 492/2011 bi se državam članicam res naložila obveznost, da pomagajo nekdanjim delavcem, ki so ekonomsko neaktivni, hkrati pa bi te države članice vseeno obdržale pravico, da zavrnejo tako pomoč državljanom Unije, ki izkoristijo pravico do prostega gibanja in se odločijo ostati neaktivni ter ki se zato ne morejo sklicevati na varstvo, ki ga ponuja ta določba. Taka razlaga je poleg tega mogoča tudi na podlagi normativne avtonomije med Uredbo št. 492/2011 in Direktivo 2004/38.

67.      Prepričati se je treba še, ali je diskriminacija lahko upravičena.(52) V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav legitimnost cilja, ki ga uresničuje nemški zakonodajalec, ni vprašljiva, ker se pridružuje cilju, ki ga uresničuje zakonodajalec Unije, pa navedena diskriminacija ne opravi preizkusa sorazmernosti, saj člen 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II vodi k sistematičnemu izključevanju vsakega državljana, ki ima pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, ne da bi se kakor koli upoštevali njegov individualni položaj in zlasti povezave s trgom dela v državi članici gostiteljici ter narava in intenzivnost vezi z družbo te države.

68.      Zato iz take preučitve izhaja, da je treba člen 7(2) in člen 10 Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da je treba pravico do enakega obravnavanja, kar zadeva dostop do socialnih ugodnosti, kot so dajatve iz okvira temeljnega varstva, priznati nekdanjemu delavcu migrantu, čigar otroci se šolajo v državi članici gostiteljici in imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 10 navedene uredbe.

2)      Druga predpostavka: pravica do dostopa do izobraževanja kot podlaga za pravico do enakega obravnavanja na področju dostopa do socialne pomoči

69.      Po mojem mnenju je mogoče priti do iste ugotovitve – to je ugotovitve, da imajo JD in njegovi hčeri pravico do dostopa do spornih dajatev – tudi če se osredotočimo le na pravice otrok.

70.      V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča člena 10 Uredbe št. 492/2011 ni mogoče razlagati ozko in je treba zagotoviti njegov polni učinek, saj je treba Uredbo razlagati z vidika zahteve po spoštovanju družinskega življenja iz člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

71.      Kaj bi v teh okoliščinah ostalo od pravice do dostopa do izobraževanja, za katero vsi soglasno priznavajo, da jo hčeri JD imata, če je treba zanikati pravico do dostopa do zadevnih dajatev zanju in za njunega očeta?

72.      S konceptualnega vidika lahko dopuščam, da se pravica do prebivanja ne prekriva nujno s pravico do dostopa do teh dajatev. Vendar nazadnje s funkcionalnega vidika, kakšen resnični – dejanski – pomen bi imela sodna praksa Sodišča, ki tako skrbi za usodo otrok delavcev migrantov – pri čemer pravica do prebivanja tistega od staršev, ki skrbi za otroke, ni odvisna od pogoja, da mora imeti zadostna sredstva ali celovito zdravstveno zavarovanje – če bi isto sodišče zdaj moralo odločiti, da ta oseba, ki je nepogrešljiva za spremljanje teh otrok med njihovim šolanjem, nima pravice zaprositi za socialno pomoč države.

73.      Sklepanje, da je pravica do dostopa do izobraževanja učinkovita že zato, ker je pravica do prebivanja priznana staršu, ki skrbi za otroke, ne da bi bila s to pravico dodeljena tudi dajatev socialne pomoči, bi bilo slepilo za oči, pravna fikcija. Sodišče torej pravzaprav pozivam, naj naredi ta korak.

74.      Člen 10 Uredbe št. 492/2011 določa pravico do dostopa do izobraževanja „pod enakimi pogoji[, kot jih imajo] državljani te države [članice]“(53). Če imajo revni starši šolajočega se otroka, ki so državljani države članice gostiteljice, pravico do dostopa do dajatev socialne pomoči, da bi temu otroku in posredno svoji družinski celici zagotovili dostojne življenjske razmere in šolanje, in ker je revščina očitno pri vsakem otroku ovira pri dostopu do izobraževanja, bi bilo treba pravico do dajatev socialne pomoči razlagati kot del „pogojev“ iz člena 10 Uredbe št. 492/2011, ker bi v nasprotnem primeru otrok izgubil pravico, ki mu jo je zakonodajalec priznal.(54)

75.      S tako razlago se torej zagotavlja polni učinek člena 10 Uredbe št. 492/2011, kot se zahteva v sodni praksi Sodišča. Poleg tega se zdi v celoti skladna s prvotnim ciljem te uredbe, ki je zagotoviti prosto gibanje delavcev. Kateri delavec bi namreč zapustil izvorno državo, si prizadeval, da bi se čim bolj, tudi ekonomsko, vključil v družbo države članice gostiteljice in v njej šolal svoje otroke, če bi vedel, da se bo moral, če bo njegov položaj postal manj udoben, nujno vrniti v izvorno državo in svoje otroke iztrgati iz pedagoškega in jezikovnega sistema, v katerega so bili do takrat vključeni, ne da bi lahko računal na solidarnost države članice, ki ga je sprejela? Dalje, taka razlaga se zdi v skladu s sodno prakso Sodišča, s katero je pravica do prebivanja otrok in tistega od staršev, ki skrbi zanje, izvzeta iz spoštovanja pogoja glede ekonomske samostojnosti.(55)

76.      Iz istih razlogov, kot so bili navedeni zgoraj,(56) moram ugotoviti, da diskriminacije, uvedene s členom 7(1), drugi stavek, točka 2(c), SGB II, ni mogoče upravičiti.

77.      V tej fazi analize se torej nagibam k mišljenju, da je treba člen 10 Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da mora biti pravica do dostopa do dajatev iz okvira temeljnega varstva priznana otrokom, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, in tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za te otroke.

3.      Dodatne opombe

78.      Zgornja analiza, v kateri je člen 10 Uredbe št. 492/2011 težišče razlogovanja pri reševanju te zadeve, je torej po mojem mnenju glavna pot do rešitve. Vseeno bi zaradi celovitosti hotel dodati še nekaj premislekov najprej o Uredbi št. 883/2004 in nato o členu 18 PDEU. Ker pa so ti premisleki podani le podredno, bo analiza nujno krajša.

79.      V zvezi z Uredbo št. 883/2004 smo že videli, da obravnavane dajatve iz okvira temeljnega varstva spadajo na področje uporabe navedene uredbe in da njen člen 4 določa pravico do enakega obravnavanja oseb, za katere se ta uredba uporablja, razen če v Uredbi ni določeno drugače. Iz besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da je treba JD šteti za vključenega v sistem socialnega zavarovanja države članice gostiteljice ali njen sistem družinskih dajatev v smislu člena 3(1) Uredbe št. 883/2004. Čeprav morajo biti vsebinski pogoji za dodelitev dajatev, kot so te iz spora o glavni stvari, določeni v zakonodaji vsake države članice,(57) morajo države članice pri tem vseeno spoštovati načelo enakega obravnavanja. Sodišče je že priznalo, da se države članice lahko odločijo za dodelitev socialnih dajatev le državljanom Unije, ki izpolnjujejo pogoje za prebivanje na podlagi Direktive 2004/38,(58) in da te države lahko iz pravice do dajatev izključijo državljane Unije v prvih treh mesecih njihovega prebivanja v državi članici gostiteljici ali državljane, katerih prebivanje temelji le na členu 14(4)(b) Direktive 2004/38. Tudi če bi se štelo, da iz te sodne prakse izhaja namen uskladitve člena 4 Uredbe št. 883/2004 s členom 24(2) Direktive 2004/38, v tem smislu, da se zaradi učinkovitosti drugonavedenega člena zahteva omejitev prvonavedenega, take povezane razlage teh določb nikakor ne bi bilo mogoče uporabiti primeru, kot je primer JD, ko pravica do prebivanja ne temelji več na Direktivi 2004/38 ali ne temelji več le na tej direktivi, ampak temelji na členu 10 Uredbe št. 492/2011. Enako obravnavanje pri dostopu do posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, kot so dajatve iz okvira temeljnega varstva, lahko torej v zvezi z državljanom Unije, kot je JD, ki ima poleg tega pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011, temelji tudi na členu 4 Uredbe št. 883/2004.

80.      Nazadnje, ker sem menil, da je vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, mogoče rešiti z razlago Uredbe št. 492/2011, ki vsebuje posebno obliko načela prepovedi diskriminacije, ki je na splošno določeno v členu 18 PDEU, se mi samostojna analiza zadnjenavedenega člena ne zdi potrebna.(59)

IV.    Predlog

81.      Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija), odgovori:

1.      Dajatve iz okvira temeljnega varstva, kot so te iz spora o glavni stvari, so socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji.

2.      Člen 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/[EGS] ne ureja vprašanja uporabe načela enakega obravnavanja za državljana Unije, ki ima pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011.

3.      Člen 7(2) in člen 10 Uredbe št. 492/2011 je treba razlagati tako, da je treba pravico do enakega obravnavanja, kar zadeva dostop do socialnih ugodnosti, kot so dajatve iz okvira temeljnega varstva, priznati nekdanjemu delavcu migrantu, čigar otroci se šolajo v državi članici gostiteljici in imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 10 navedene uredbe.

4.      Člen 10 Uredbe št. 492/2011 je treba razlagati tako, da mora biti pravica do dostopa do dajatev iz okvira temeljnega varstva priznana otrokom, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi tega člena 10, in tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za te otroke.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46.

3      V nadaljevanju: Uredba št. 883/2004.

4      UL 2011, L 141, str. 1.

5      V različici z dne 2. decembra 2014 (BGBl. I, str. 1922).

6      Iz spisa je razvidno, da se te dajatve JD za njegovi hčeri izplačujejo od 1. oktobra 2015 do dopolnjenega 12. leta njegovih otrok.

7      Predložitveno sodišče v zvezi s tem omenja sodbe z dne 11. novembra 2014, Dano (C-333/13, EU:C:2014:2358); z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597), ter z dne 25. februarja 2016, García-Nieto in drugi (C-299/14, EU:C:2016:114).

8      Predložitveno sodišče v zvezi s tem omenja sodbe z dne 11. novembra 2014, Dano (C-333/13, EU:C:2014:2358); z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597), ter z dne 25. februarja 2016, García-Nieto in drugi (C-299/14, EU:C:2016:114).

9      Na katerega je Sodišče opozorilo v sodbah z dne 11. novembra 2014, Dano (C-333/13, EU:C:2014:2358); z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597), ter z dne 25. februarja 2016, García-Nieto in drugi (C-299/14, EU:C:2016:114).

10      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

11      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

12      Predložitveno sodišče tu omenja sodbi z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80) ter Teixeira (C-480/08, EU:C:2010:83).

13      Glej sodbo z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597, točka 43).

14      Glej sodbo z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597, točka 44 in navedena sodna praksa).

15      Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597, točka 45).

16      Sodba z dne 18. decembra 2019, Generálny riaditeľ Sociálnej poisťovne Bratislava in drugi (C-447/18, EU:C:2019:1098, točka 47 in navedena sodna praksa).

17      Nemška vlada se o tem vprašanju ni izrekla, vendar ni izključila take opredelitve.

18      Uredba Sveta z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15).

19      Glej sodbo z dne 27. marca 1985, Hoeckx (249/83, EU:C:1985:139), ponovljeno v točki 27 sodbe z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk (C-184/99, EU:C:2001:458).

20      V zvezi s tem, da je Sodišče različne ukrepe opredelilo kot socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, pri čemer je posebej poudarilo njihovo funkcijo integracije, glej sodbo z dne 18. decembra 2019, Generálny riaditeľ Sociálnej poisťovne Bratislava in drugi (C-447/18, EU:C:2019:1098, točka 48).

21      Na podlagi člena 14(4)(b) Direktive 2004/38.

22      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

23      Sodba z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija (C-75/11, EU:C:2012:605, točka 54).

24      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

25      To je sicer potrjeno v točki 41, ki je le povzetek drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ki sta bili takrat postavljeni Sodišču, in ki torej kot taka ni povezana z opredelitvijo dajatev, ki jo je Sodišče podalo v točkah od 42 do 46 sodbe z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597).

26      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

27      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:210, točke od 117 do 122).

28      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

29      Glej sodbo z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597, točka 38).

30      Sodba z dne 15. septembra 2015 (C-67/14, EU:C:2015:597).

31      Ker je predmet izrecne izključitve, določene v členu 24(2) Direktive 2004/38.

32      Glej sodbo z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597, točka 49). Glej tudi točko 53 te sodbe.

33      V zvezi s tem še ugotavljam, da je Sodišče v točki 49 sodbe z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C-67/14, EU:C:2015:597), presodilo, da „državljan Unije, kar zadeva dostop do dajatev socialne pomoči, […] lahko zahteva enako obravnavanje kot državljani države članice gostiteljice v skladu s členom 24(1) Direktive 2004/38 le, če na ozemlju države članice prebiva ob spoštovanju pogojev iz Direktive 2004/38“ (moj poudarek). Ker je pravica do prebivanja, ki izhaja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011, pravzaprav izvzeta iz spoštovanja teh pogojev, člen 24 Direktive 2004/38 ni določba, z vidika katere je treba preučiti vprašanje morebitnega enakega obravnavanja, do katerega naj bi bil upravičen JD.

34      Sicer pa bom v nadaljevanju analize brez razlikovanja uporabljal sklicevanja na eno in drugo uredbo.

35      Sodba z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 50).

36      Glej sodbi z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 51), ter z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80, točka 43).

37      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točki 56 in 57).

38      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 63).

39      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 63).

40      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 63).

41      Glej sodbo z dne 23. februarja 2010, Teixeira (C-480/08, EU:C:2010:83, točka 49). V zvezi z samostojnostjo pravice do prebivanja glej sodbi z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80, točke 35, 40 in 41), ter z dne 23. februarja 2010, Teixeira (C-480/08, EU:C:2010:83, točka 46).

42      Sodbi z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 71), ter z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80, točka 30).

43      Podpisana v Rimu 4. novembra 1950.

44      Sodba z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 73).

45      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 74).

46      Glej sodbo z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C-413/99, EU:C:2002:493, točka 75).

47      Sodba z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80, točka 50). Moj poudarek.

48      Glej sodbo z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C-310/08, EU:C:2010:80, točki 52 in 53). Kar zadeva položaj otrok, je Sodišče že presodilo, da status otroka delavca migranta v smislu Uredbe št. 1612/68 pomeni „zlasti, da pravo Unije priznava potrebo po upravičenosti do državne pomoči za študij, da bi se lahko ti otroci integrirali v družbo države članice gostiteljice, pri čemer ta zahteva velja še bolj, ko so upravičenci na podlagi določb te uredbe študentje, ki so v prišli v to državo, še preden so dosegli starost, pri kateri je potrebno začeti šolanje“ (sodba z dne 15. marca 1989, Echternach in Moritz, 389/87 in 390/87, EU:C:1989:130, točka 35, povzeta v točki 54 sodbe z dne 23. februarja 2010, Ibrahim in Secretary of State for the Home Department, C-310/08, EU:C:2010:80).

49      Ugotavljam, da z besedilom te določbe ni izrecno omejena pravica do enakega obravnavanja v zvezi s trajanjem obdobja brezposelnosti.

50      Glej zlasti sodbo z dne 23. marca 2004, Collins (C-138/02, EU:C:2004:172, točka 31).

51      V zvezi s tem hočem tu poudariti, da se položaj JD in njegovih hčera v vseh vidikih razlikuje od položaja tožeče stranke v zadevi Dano (sodba z dne 11. novembra 2014, C-333/13, EU:C:2014:2358), v kateri je Sodišče presodilo, da država članica lahko na podlagi Direktive 2004/38 zavrne „dodelitev socialnih dajatev ekonomsko neaktivnim državljanom Unije, ki izvajajo pravico do prostega gibanja zgolj z namenom, da bi prejeli socialno pomoč v drugi državi članici, čeprav nimajo zadostnih sredstev za priznanje pravice do prebivanja“ (sodba z dne 11. novembra 2014, Dano, C-333/13, EU:C:2014:2358, točka 78, moj poudarek). Kot je Komisija poudarila v tej zadevi, JD ni mogoče očitati, da je storil goljufijo ali zlorabil pravico, prav tako pa svoje pravice do prostega gibanja ni izkoristil zgolj z namenom, da bi prejel zadevne dajatve.

52      Glej po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2016, Bragança Linares Verruga in drugi (C-238/15, EU:C:2016:949).

53      Moj poudarek.

54      V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 55 teh sklepnih predlogov.

55      Drugačna presoja bi namreč implicitno pomenila, da se uvaja pogoj ekonomske samostojnosti za dejansko uživanje pravice do dostopa do izobraževanja.

56      Glej točko 67 teh sklepnih predlogov.

57      Glej sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey (C-140/12, EU:C:2013:565, točka 41), in z dne 11. novembra 2014, Dano (C-333/13, EU:C:2014:2358, točka 83).

58      Glej sodbi z dne 11. novembra 2014, Dano (C-333/13, EU:C:2014:2358, točka 83), ter z dne 25. februarja 2016, García-Nieto in drugi (C-299/14, EU:C:2016:114, točka 52).

59      Predložitveno sodišče sicer vprašanj ni postavilo le v povezavi s členom 18 PDEU. Taka analiza bi bila potrebna le, če bi Sodišče menilo, da JD niti ne spada na področje uporabe člena 24 Direktive 2004/38, niti ne more biti upravičen do načela enakega obravnavanja na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, ker nima statusa delavca, niti ni upravičen do neposrednega ali posrednega varstva pred vsakršno diskriminacijo pri dostopu do dajatev iz okvira temeljnega varstva, ki izhaja iz člena 10 Uredbe št. 492/2011. JD ne bi več preostalo drugega, kot da se sklicuje na svoj status ekonomsko neaktivnega državljana Unije, ki zakonito prebiva v državi članici gostiteljici, in zaprosi za dajatev iz okvira temeljnega varstva. Tak primer bi bil tako podoben primeru v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. septembra 2004, Trojani (C-456/02, EU:C:2004:488).