Available languages

Taxonomy tags

Info

References in this case

Share

Highlight in text

Go

Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (deseti senat)

z dne 13. julija 2023(*)

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 2(1)(c) – Opravljanje storitev za plačilo – Osebe javnega prava – Občina, ki pobira zdraviliško turistično takso za zagotavljanje vsakomur dostopnih zdraviliških zmogljivosti“

V zadevi C-344/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 15. decembra 2021, ki je na Sodišče prispela 27. maja 2022, v postopku

Gemeinde A

proti

Finanzamt,

SODIŠČE (deseti senat),

v sestavi D. Gratsias, predsednik senata, I. Jarukaitis in Z. Csehi (poročevalec), sodnika,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Gemeinde A G. Burret in N. Katemann, Rechtsanwältinnen,

–        za nemško vlado J. Möller in N. Scheffel, agenta,

–        za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in B. Martenczuk, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(c) in člena 13(1), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Gemeinde A (občina A, Nemčija) in Finanzamt (finančni urad, Nemčija) glede pravice občine A do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 2(1) Direktive o DDV določa:

„Predmet DDV so naslednje transakcije:

[…]

(c)      storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;

[…]“

4        Člen 9(1) te direktive določa:

„‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

5        Člen 13(1) navedene direktive določa:

„Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot državni organi, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.

Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.

[…]“

6        Člen 168 iste direktive določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

(a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]“

 Nemško pravo

7        Člen 1 Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: UStG), v odstavku 1 določa:

„Predmet DDV so naslednje transakcije:

1.      dobave ali druge storitve, ki jih na ozemlju države podjetnik v okviru svoje dejavnosti opravi za plačilo. Obdavčljivost, če gre za transakcije, ki so opravljene na podlagi zakonskega ali upravnega akta ali ki veljajo za opravljene na podlagi zakonske določbe, ni izključena;

[…]“

8        Člen 2 UStG določa:

„1.      Podjetnik je vsak, ki neodvisno opravlja poslovno ali poklicno dejavnost. Podjetje zajema vse poslovne ali poklicne dejavnosti podjetnika. Za poslovno ali poklicno dejavnost se šteje vsaka trajna dejavnost, ki se izvaja zaradi pridobivanja dohodkov, tudi če ni namenjena ustvarjanju dobička ali če združenje oseb svoje dejavnosti opravlja le za svoje člane.

[…]

3.      Pravne osebe javnega prava opravljajo obrtne, gospodarske ali poklicne dejavnosti samo v okviru svojih ustanov obrtne ali gospodarske narave […] in svojih kmetijskih ali gozdarskih podjetij. […]“

9        Člen 12 UStG v odstavku 2 določa:

„Davek se zniža na 7 % za te transakcije:

[…]

9.      transakcije, ki so neposredno povezane z obratovanjem kopališč, ter za uporabo zdravilnih kopeli. Enako velja za zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti, če se kot plačilo plačuje zdraviliška turistična taksa; […]“

10      Člen 4(1) Gemeindeordnung für Baden-Württemberg (zakon o občinah v zvezni deželi Baden-Württemberg) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: GemO), določa:

„Občine lahko zadeve, o katerih lahko samostojno odločajo, uredijo s statutom, če zakoni ne vsebujejo nobenih določb v zvezi s tem. […]“

11      Člen 10(2) in (3) GemO določa:

„2.      Občina v okviru svojih zmožnosti zagotovi javno infrastrukturo, ki je potrebna za ekonomsko, socialno in kulturno blaginjo njenih prebivalcev. Prebivalci lahko v okviru veljavne zakonodaje po enakih načelih uporabljajo občinsko javno infrastrukturo. Zavezani so nositi občinska bremena.

3.      Osebe, ki imajo v občini v lasti zemljišče ali v njej opravljajo poslovno dejavnost in ne živijo v občini, imajo enako pravico uporabljati javno infrastrukturo, ki jo občina zagotavlja lastnikom zemljišč ali subjektom, ki opravljajo poslovno dejavnost, in obveznost, da za svoje zemljišče ali poslovno dejavnost prispevajo k občinskim bremenom.“

12      Člen 2 Kommunalabgabengesetz für Baden-Württemberg (zakon o občinskih dajatvah v zvezni deželi Baden-Württemberg) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:

„Občinske dajatve se pobirajo na podlagi statuta. V statutu morajo biti določeni zlasti krog zavezancev za dajatve, predmet, merila za odmero in stopnja dajatve ter nastanek in zapadlost obveznosti dajatve.“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

13      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je občina, v kateri je državno priznani zdraviliški kraj za klimatsko zdravljenje. Ta občina svoje zdravilišče na podlagi občinske zakonodaje upravlja kot tako imenovano lastno podjetje, z vidika zakonodaje o davku od dohodkov pravnih oseb pa je to zdravilišče trgovsko podjetje.

14      Iz tega naslova tožeča stranka v postopku v glavni stvari pobira zdraviliško turistično takso v skladu s členom 4 GemO v povezavi s statutom iz člena 2 zakona o občinskih dajatvah v zvezni deželi Baden-Württemberg (v nadaljevanju: občinski statut), da krije stroške, ki jih ima s postavitvijo in vzdrževanjem zdraviliških in rekreativnih zmogljivosti, ki jih zagotavlja, in dogodki, ki jih organizira za ta namen.

15      Zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse so, prvič, osebe, ki niso prebivalci občine, vendar v njej bivajo, in ki imajo možnost uporabe teh zmogljivosti in udeležbe na navedenih dogodkih, drugič, prebivalci občine, ki imajo središče življenjskih interesov v drugi občini, in tretjič, osebe, ki ne prebivajo v tej občini in ki iz poklicnih razlogov – zaradi udeležbe na kongresih ali drugih dogodkih – bivajo v zdraviliški občini (v nadaljevanju skupaj: zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse). Zdraviliška turistična taksa pa se ne zaračuna dnevnim obiskovalcem, ki ne prebivajo v tej občini, in prebivalcem, ki so zaposleni v občini ali se v njej izobražujejo.

16      Zdraviliška turistična taksa se za osebe, ki niso prebivalci, določi na nek znesek na dan bivanja in za osebe, ki so prebivalci in zavezanci za plačilo te takse, na letni pavšalni znesek, ki je dolgovan ne glede na trajanje, pogostnost in letni čas njihovega bivanja.

17      V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je navedeno, da kdor prenočuje osebe za plačilo, upravlja kamp ali osebam, ki ne prebivajo v tej občini, za plačilo daje na razpolago svoje stanovanje kot počitniško stanovanje, je zavezan te osebe v treh dneh po prihodu oziroma odhodu prijaviti oziroma odjaviti. Poleg tega imajo organizatorji potovanj obveznost prijave za namene zdraviliške turistične takse, če znesek, ki ga mora plačati potnik, vključuje tudi to takso.

18      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zaradi prihodkov, ki izvirajo iz pobiranja te takse, od leta 2009 do leta 2012 (v nadaljevanju: sporna leta) financirala postavitev, vzdrževanje in obnovo, med drugim, zdraviliškega parka, glavne stavbe zdravilišča in poti (v nadaljevanju skupaj: zdraviliške zmogljivosti). Te zmogljivosti so vsakomur prosto dostopne, saj za vstop v zdravilišče ni potrebna vstopnica.

19      Ker je zdraviliška turistična taksa v obračunih DDV za sporna leta pomenila plačilo za dejavnost, za katero se plača DDV, to je za obratovanje zdravilišča, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari zahtevala odbitek vstopnega DDV za vse vstopne dobave, ki so bile povezane s turizmom.

20      V okviru davčnega nadzora, ki ga je na kraju samem opravila tožena stranka v postopku v glavni stvari, revizor med drugim ni priznal zneskov vstopnega DDV, ki niso bili povezani z obratovanjem zdravilišča, zneske vstopnega DDV, ki so se nanašali na glavno stavbo zdravilišča, pa je upošteval le v obsegu, v katerem se je ta za plačilo oddajala v najem. Tožena stranka v postopku v glavni stvari je 20. marca 2015 izdala odločbe o spremembi odmere DDV, skladne s temi ugotovitvami.

21      Po upravni zavrnilni odločbi, sprejeti v okviru postopka z ugovorom, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila tožbo pri Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v Baden-Württembergu, Nemčija).

22      Navedeno sodišče je s sodbo z dne 18. oktobra 2018 to tožbo zavrnilo, pri čemer je v bistvu razsodilo, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ob opravljanju dejavnosti, ki je podlaga za pobiranje zdraviliške turistične takse, ni ravnala kot podjetnik. Navedlo je, da ker obratovanje zdraviliških zmogljivosti v zameno za plačilo zdraviliške turistične takse ne pomeni podjetniške dejavnosti, prijavljenih transakcij, ki izvirajo iz pobiranja te takse, ni mogoče obdavčiti z DDV in da je treba zato odbitek vstopnega DDV, ki ga je prvotno odobrila tožena stranka v postopku v glavni stvari, zavrniti. Vendar je opozorilo na prepoved neugodne odmere davka (reformatio in pejus) v razmerju do tožeče stranke.

23      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper to sodbo vložila revizijo pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.

24      Na prvem mestu, navedeno sodišče se sprašuje, ali je v obravnavanem primeru treba sklepati o obstoju opravljanja storitev za plačilo ali ne, pri čemer pojasnjuje, da se nagiba k nikalnemu odgovoru. Zdraviliške zmogljivosti namreč lahko brezplačno uporabljajo tudi osebe, ki niso zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse. S tega vidika upravičenec do storitve, prejete v zameno za zdraviliško turistično takso, ni določljiv, ker oseba, ki je zavezanec za plačilo te takse – v razmerju do javnosti, ki tudi lahko uporablja te zmogljivosti brezplačno – ni prejela nobene konkretne prednosti, ki bi bila lahko predmet potrošnje in bi presegala prednosti, ki jih prejme ta javnost. Vendar ima navedeno sodišče dvome glede vprašanja, ali je treba ločeno obravnavati pravno razmerje med tožečo stranko v postopku v glavni stvari in zdraviliškimi gosti. Na podlagi občinskega statuta namreč zadnjenavedeni plačajo nek znesek zdraviliške turistične takse na dan bivanja za zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti. Tako plačila pomenijo nadomestilo za možnost uporabe teh zdraviliških zmogljivosti. Nazadnje, isto sodišče opozarja, da ni izključeno, da gre za trajno deficitno dejavnost, ob upoštevanju tega, da zdraviliška turistična taksa ne pokrije stroškov obratovanja zdraviliških zmogljivosti

25      Na drugem mestu, če bi bilo treba na vprašanje, navedeno v prejšnji točki te sodbe, odgovoriti pritrdilno, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali se mora – za ugotovitev obstoja „znatnega izkrivljanja konkurence“ v smislu člena 13(1), drugi pododstavek, Direktive o DDV – preizkus nanašati ne le na ozemlje tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ampak tudi na sosednje občine, Land de Bade-Wurtemberg (Nemčija), ali na zvezno ozemlje.

26      V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču postavilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

„1.      Ali v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, občina, ki na podlagi občinskega statuta od obiskovalcev, ki bivajo v občini (zdraviliški gosti), za zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti (na primer zdraviliški park, glavna stavba zdravilišča, poti) pobira ‚zdraviliško turistično takso‘ (v višini določenega zneska na dan bivanja), s tem, ko zdraviliškim gostom proti plačilu zdraviliške turistične takse zagotavlja zdraviliške zmogljivosti, opravlja ekonomsko dejavnost v smislu člena 2(1)(c) [Direktive o DDV] tudi, če so zdraviliške zmogljivosti tako in tako vsakomur prosto dostopne (in zato na primer tudi prebivalcem ali drugim osebam, ki niso zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse)?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je v zgoraj navedenih okoliščinah postopka v glavni stvari pri preizkusu, ali bi obravnava občine, kot da ni davčna zavezanka, povzročila ‚znatno izkrivljanje konkurence‘ v smislu člena 13(1), drugi pododstavek, [Direktive o DDV], upoštevni geografski trg le občinsko ozemlje?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

27      V delu, v katerem predložitveno sodišče v besedilu prvega vprašanja napotuje na pojem „ekonomska dejavnost“, je treba spomniti, da je v skladu s členom 9(1), prvi pododstavek, Direktive o DDV „davčni zavezanec“ vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti. V skladu s členom 9(1), drugi pododstavek, prvi stavek, je „ekonomska dejavnost“ vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev.

28      Vendar je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejavnost mogoče opredeliti kot ekonomsko dejavnost v smislu člena 9(1), drugi pododstavek, Direktive o DDV le, če ustreza eni od transakcij iz člena 2(1) Direktive o DDV (sodba z dne 15. aprila 2021, Administration de l’Enregistrement, des Domaines et de la TVA, C-846/19, EU:C:2021:277, točka 32 in navedena sodna praksa).

29      Zato je treba za ugotovitev, ali zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti v pogojih, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, pomeni ekonomsko dejavnost v smislu člena 9(1), drugi pododstavek, Direktive o DDV in, posledično, ali ima tožeča stranka v postopku v glavni stvari status davčnega zavezanca v smislu člena 9(1), prvi pododstavek, te direktive, najprej ugotoviti, ali je v okviru tega zagotavljanja opravila storitve za plačilo iz člena 2(1)(c) navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2016, Geemente Borsele in Staatssecretaris van Financiën, C-520/14, EU:C:2016:334, točka 22).

30      Ker elementi, ki jih je predložitveno sodišče podalo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, omogočajo ugotovitev, da v postopku v glavni stvari dejansko gre za opravljanje storitve, je treba preveriti, ali je mogoče šteti, da jo tožeča stranka v postopku v glavni stvari opravlja za plačilo, kot se zahteva s členom 2(1)(c) iste direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2016, Geemente Borsele in Staatssecretaris van Financiën, C-520/14, EU:C:2016:334, točka 23).

31      Ugotoviti je torej treba, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti s strani občine pomeni „opravljanje storitev za plačilo“ v smislu te določbe, če ta občina na podlagi občinskega statuta od obiskovalcev, ki bivajo v občini, pobira zdraviliško turistično takso v nekem znesku na dan bivanja, pri čemer so te zmogljivosti vsakomur prosto in brezplačno dostopne.

32      Člen 2(1)(c) Direktive o DDV določa, da so predmet DDV storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.

33      Storitev je opravljena „za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV samo, če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec storitev, pomeni dejansko protivrednost storitve, ki jo je mogoče individualizirati, opravljene za prejemnika. Tako je, če obstaja neposredna povezava med opravljeno storitvijo in prejeto protivrednostjo (sodba z dne 20. januarja 2022, Apcoa Parking Danmark, C-90/20, EU:C:2022:37, točka 27 in navedena sodna praksa).

34      Vendar se zdi, da ne obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve med, na eni strani, občino, ki na podlagi občinskega statuta od obiskovalcev, ki bivajo na njenem ozemlju, pobira zdraviliško turistično takso v nekem znesku na dan bivanja, in na drugi strani, temi obiskovalci, ki imajo pravico uporabljati zdraviliške zmogljivosti, ki jih zagotavlja ta občina in ki so prosto dostopne vsakomur, tudi osebam, ki niso zavezanci za plačilo te takse.

35      Za plačilo, ki ga prejme občina, to je zdraviliška turistična taksa, namreč ni mogoče, da izhaja iz opravljanja storitve, to je zagotavljanja zdraviliških storitev, glede katere bi ta taksa pomenila neposredno protivrednost.

36      Glede tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da neposredna povezava obstaja, kadar se dve storitvi pogojujeta medsebojno, kar pomeni, da se ena lahko opravi le pod pogojem, da je opravljena tudi druga, in vzajemno (sodba z dne 11. marca 2020, San Domenico Vetraria, C-94/19, EU:C:2020:193, točka 26 in navedena sodna praksa).

37      Vendar je obveznost plačila zdraviliške turistične takse naložena zavezancem za plačilo te takse na podlagi občinskega statuta, ki določa tudi znesek navedene takse (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, SAWP, C-37/16, EU:C:2017:22, točka 28).

38      Obveznost plačila zdraviliške turistične takse zlasti ni vezana na uporabo zdraviliških zmogljivosti, ki jih zagotavlja občina, s strani oseb, za katere velja ta obveznost, ampak na bivanje na ozemlju občine, ne glede na razloge, ki to upravičujejo. Tako so obiskovalci, ki bivajo v občini, zavezani plačati navedeno pristojbino, tudi če tam bivajo iz drugih razlogov, kot je obisk njihovih družinskih članov ali znancev, ki tam prebivajo, in nimajo namena uporabljati zdraviliških zmogljivosti (glej po analogiji sodbo z dne 22. junija 2016, Český rozhlas, C-11/15, EU:C:2016:470, točki 25 in 26).

39      Poleg tega, zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse sicer imajo možnost uporabljati zdraviliške zmogljivosti, vendar so te zmogljivosti prosto in brezplačno dostopne vsakomur, tudi prebivalcu ali enodnevnemu obiskovalcu, če je zavezan plačati zdraviliško turistično takso ali ne. Zavezanci za plačilo zdraviliške turistične takse tako nimajo drugih prednosti, kot so tiste, ki jih imajo osebe, ki uporabljajo te zdraviliške zmogljivosti in niso zavezanci za plačilo te takse.

40      Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti s strani občine ne pomeni „opravljanja storitev za plačilo“ v smislu te določbe, če ta občina na podlagi občinskega statuta od obiskovalcev, ki v občini bivajo, pobira zdraviliško turistično takso v nekem znesku na dan bivanja, pri čemer obveznost plačila zdraviliške turistične takse ni vezana na uporabo teh zmogljivosti, ampak na bivanje na ozemlju občine, in so navedene zmogljivosti vsakomur prosto in brezplačno dostopne.

 Drugo vprašanje

41      Ker predložitveno sodišče pojasnjuje, da, prvič, če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen, bo treba tožbo zavrniti, in, drugič, je drugo vprašanje za predhodno odločanje postavljeno, le če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

42      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 2(1)(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

je treba razlagati tako, da

zagotavljanje zdraviliških zmogljivosti s strani občine ne pomeni „opravljanja storitev za plačilo“ v smislu te določbe, če ta občina na podlagi občinskega statuta od obiskovalcev, ki v občini bivajo, pobira zdraviliško turistično takso v nekem znesku na dan bivanja, pri čemer obveznost plačila zdraviliške turistične takse ni vezana na uporabo teh zmogljivosti, ampak na bivanje na ozemlju občine, in so navedene zmogljivosti vsakomur prosto in brezplačno dostopne.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.